Objave
Da, Gospod se je rodil. Minil je božič. Morda bi bilo logično, da tudi na tem blogu voščim prej in zaželim lepo praznovanje, mirne trenutke ... to so vam itak zaželeli že bližnji in najbolj oddaljeni prijatelji z osebnimi ali t.i. kolektivnimi smsi in e-maili.
Želim pa deliti z vami tisto, kar ni v lepih voščilih, v poslovnih ali reklamnih vizitkah in kar je nekoliko neobičajno. Kako je minil moj božič.
Moj božič je minil v znamenju velike utrujenosti. Teden pred praznikom je bil kot sodni dan. Čutil sem neko napetost in živčno hitenje, razburjenje in vznemirjenost. Nekaj gradiva za diplomsko nalogo je šle mimo somentorjevih prstov, imel sem pogovor z mentorjem, pohitel sem na delu z zadnjimi in najbolj nujnimi zadevami ter hitro poskusil rešit in pripravit svojo dušo. Spoved. Potem nekaj obiskov in nujnih osebnih voščil in ... sveti večer. Razmišljal sem ali naj grem k polnočnici ali ostanem doma. Preutrujen da bi se kam premaknil in neprespan od zgodnjega vstajanja sem zadnje minute lovil odločitev.
Lovil pa sem tudi parkirišče za cerkvijo in zadnje minute pred začetkom maše. Da, šel sem. Polnočnica je bila lepa. Lepa je bila zato, ker sem se zavedal, da resnično sedaj se je rodil tisti Otrok, ki je tako poseben. Če bi ocenjeval liturgijo, petje, aranžmaje ... bi bilo vse podpovprečno ampak bilo je krasno.
Počutil sem se kakor pastirček ki v svoji neumnosti in radovednosti hiti tja, kamor hitijo vsi ostali. Tja, kjer se nekaj posebnega dogaja in kjer bo nekaj dobil. Vsi smo strmeli k oltarju in poslušali tisti evangelij, ki bi lahko bil "zlajnan" ampak je bil v tej noči tako močan in prodoren. Pozabil sem na utrujenost, zgodnje jutranje ure minulega tedna, napore in stresne trenutke. Začutil sem pomirjenost in veselje.
Odšel sem spat. Razmišljal sem malo o pridigi, malo o pripravah na ta dan ... in razmišljal sem sploh o tem, kaj je bilo. Zelo preprosto. Rodil se je!
Želim pa deliti z vami tisto, kar ni v lepih voščilih, v poslovnih ali reklamnih vizitkah in kar je nekoliko neobičajno. Kako je minil moj božič.
Moj božič je minil v znamenju velike utrujenosti. Teden pred praznikom je bil kot sodni dan. Čutil sem neko napetost in živčno hitenje, razburjenje in vznemirjenost. Nekaj gradiva za diplomsko nalogo je šle mimo somentorjevih prstov, imel sem pogovor z mentorjem, pohitel sem na delu z zadnjimi in najbolj nujnimi zadevami ter hitro poskusil rešit in pripravit svojo dušo. Spoved. Potem nekaj obiskov in nujnih osebnih voščil in ... sveti večer. Razmišljal sem ali naj grem k polnočnici ali ostanem doma. Preutrujen da bi se kam premaknil in neprespan od zgodnjega vstajanja sem zadnje minute lovil odločitev.
Lovil pa sem tudi parkirišče za cerkvijo in zadnje minute pred začetkom maše. Da, šel sem. Polnočnica je bila lepa. Lepa je bila zato, ker sem se zavedal, da resnično sedaj se je rodil tisti Otrok, ki je tako poseben. Če bi ocenjeval liturgijo, petje, aranžmaje ... bi bilo vse podpovprečno ampak bilo je krasno.
Počutil sem se kakor pastirček ki v svoji neumnosti in radovednosti hiti tja, kamor hitijo vsi ostali. Tja, kjer se nekaj posebnega dogaja in kjer bo nekaj dobil. Vsi smo strmeli k oltarju in poslušali tisti evangelij, ki bi lahko bil "zlajnan" ampak je bil v tej noči tako močan in prodoren. Pozabil sem na utrujenost, zgodnje jutranje ure minulega tedna, napore in stresne trenutke. Začutil sem pomirjenost in veselje.
Odšel sem spat. Razmišljal sem malo o pridigi, malo o pripravah na ta dan ... in razmišljal sem sploh o tem, kaj je bilo. Zelo preprosto. Rodil se je!
2 komentarja:
Zelo sem vesel tvojega osebnega izkustva. Ko človek naredi takšno odločitev takrat, ko bi bila vsa logika proti njej, se mu ponavadi to vse poplača. Iz tvojega pisanja sklepam, da si bil nagrajen z lepim doživetjem.
Če se obregnem še ob kolektivne mejle in SMSje. Sam to naredim vsako leto, vendar se ne poslužim tistih sestavljenih, ampak se skušam čimbolj potruditi in jih sestaviti sam. Seveda najdem ob kakem besedilu ali citatu navdih in podobno, a je osebna nota tudi zelo prisotna. Če mi kdo vošči za praznike pa sem najbolj vesel tistih voščil iz srca, za katera takoj začutim, da od tam tudi prihajajo. Moram reči, da jih je veliko ;)
In se je rodil naš Odrešenik. Polnočnica že z samim vzdušjem skrivnostnega pričakovanja prekaša vse. Luč Betlehema se nad vse razdeli. Vsak izmed nas v svoji notranjosti začuti toplino ob rojstvu deteta. Tudi utrujenost lahko premagaš z voljo. Lepo. Blagoslovljene božične praznike ti želim kjerkoli boš.
Objavite komentar