»P« KOT PRENOSNI TELEFON

Na štante male miselne tržnice dajem "na prodaj" razmišljanje, ki sem napisal v septembru 2007 in je bilo objavljeno v 12. številki Oznanil Novogoriškega pastoralnega okrožja (11. 11. 2007 // Leto VIII // Št. 12).

IZ SLOVARJA: »P« KOT PRENOSNI TELEFON

V času Marconijevih ali Edisonovih novosti je človeštvo mislilo, da sanja. Nikoli prej ni v tako kratkem času prišlo do tako silovitega in hitrega tehničnega napredka. Iz dolgih stoletij vožnje s konji v manj kot dvajset letih k avtomobilom; od poštnih golobov do telefona in od petroleja do žarnice. Zemlja je postajala manjša, ljudje vse bližji.

V 20. stoletju je v dveh generacijah prišlo do take revolucije, kakršne ni bilo prej v stoletjih. Cilj tehnološkega napredka komunikacij je približati ljudi in spremeniti svet v veliko vas. Ne moremo se načuditi, kako dobro je to uspelo. Zdaj merimo v sekundah prenos novic z enega konca sveta na drugega. Prednost dajemo tistemu dogodku, ki se je zgodil pred manj kot pol minute. Hitrost in ritem prenosa podatkov ali novic je vplivala in zaznamovala naše vsakdanje življenje. V trenutku lahko izvemo o naravnih katastrofah, o vojnih posegih ali o najnovejših tehnoloških dosežkih.

Toda pozor! Novice morajo biti v službi dobrega in iskanja skupnih rešitev, morajo biti lepilo skupnosti in ne le privilegij peščice. Če bi obudili Edisona ali Marconija in jima pokazali današnji svet, bi se zelo čudila. Napredku? Morda niti ne toliko temu, da govorimo v majhne škatlice brez žic ali da s pritiskom na gumb natisnemo v eni minuti več kot dvajset strani. Čudila bi se, kakšni sebičneži smo postali.

Med sprehodom ali med pogovorom z osebo zazvoni prenosni telefon. Odgovorimo in govorimo dolgo časa, medtem pa oseba zraven nelagodno čaka, kdaj bomo blagovolili spet spregovoriti z njo. V imenu »bližine« med nami raje izberemo oddaljenega sogovornika nekaj deset kilometrov kakor osebo, ki je le nekaj centimetrov čisto blizu nas. A najhujši »telefonski zločin«, ki smo ga izumili, je prenosni telefon v rokah otrok. Naj se sliši staromodno ali predpotopno toda otrok star deset let z najsodobnejšim modelom telefona v vrednosti več sto evrov, je potrata in krivica. Krivica otroku, ki je že kot otrok vezan na brezvrvično napravo. Taka »darila« so povzročila novo bahanje in družbeno razlikovanje med sošolci, med šolskimi odmori pa nekomunikativnost med vrstniki. Starši kličejo otroka ali obratno in v tistih petih minutah, vsakih petinštirideset minut, je starš, ki kliče, seznanjen z otrokovim šolskim dojemanjem. Čemur seveda sledi, da celo podjetje ali upravna pisarna ali delavnica ali gostinski lokal ve, kaj je učiteljica povedala in kaj ne. Ko starši vidijo otroke doma pa tako in tako ni časa za odkrit pogovor, saj takoj sledi vrsta krožkov, športnih treningov, glasbenih obveznosti…

Na misel mi prihaja trditev umetnika in misleca p. Marka Rupnika: »Kakovost človekovega življenja je odvisna od človekovega govorjenja. Najvišja oblika govora je pogovor z Bogom – molitev«. Ker pa je v našem vsakdanu in prazniku vedno manj časa za molitev…