Objave
Prebiram Delovo prilogo »Kult«. Med zanimivi prispevki je tudi članek o avtomobilu, ki je zaznamoval zgodovino avtomobilizma, stila in okusnega oblikovalstva: mitični in nepozaben spaček (uradno ime je bilo Citroen 2CV). Še do nedavnega smo ga kar pogosto videvali po naših cestah. Tisti s platneno strehico so bolj kot na avto spominjali na dežnike na štirih kolesih, vendar prav zato toliko bolj zanimivi in romantični. Zasnova za malega in lahkega štirikolesca se je spojila s papirjem v prvi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja onkraj Alp, ko so Evropo preplavljale velike trde ideologije in so v stilnem oblikovalstvu prevladovale mehke oblike.
Gledal sem eno od reklamnih slik iz tistega časa in se nasmehnil nad njenim sporočilom: ob predstavitvi, so malega spačka reklamirali kot velik družinski avto. Oče za volanom, mati na sovoznikovem sedežu z dojenčkom v naročju in na zadnji klopi štirje otroci. Časi so se spremenili in ta »mali francozek«, kakor bi ga lahko poimenovali, je spremenil svoje sporočilo: postal je simbol otrok cvetja in svobode. Pred upokojitvijo je pestril dneve študentski populaciji in prevažal mlade možgane po domovini in Evropi.
3 komentarji:
Francoski avtomobili so zakon: tako mehki, tako mili in omogočajo misijonsko vožnjo. Francoski filmi s francoskimi avtomobili, ki jih vozijo francoske nune z aerodinamičnimi šlajerji so moji vzorniki vožnje. Če se kdo spomni sklop filmov : Žandarji iz Saint-Tropeze: na koncu vsakega filma so situacijo rešile nune (nekakšen Deus ex machina), ki so pridrvele z ravno takim citroenom in in odpeljale žandarje čez drn in strm, do cilja, kjer so aretirali zlikovce. Najbolj zanimivo je to, da je avto vedno vozila ena in ista nuna, ki je v vsakem filmu ravno dobila vozniški izpit. Njena vera je bila fenomenalna: Drevo umakni se, jaz imam vero. Na cilj so vedno prišli: avto bolj ali manj cel, nuna hudo nasmejana, sopotniki pa bolj ali manj zeleni in poscani. To je francoski La vie en rose, to je način življenja, to je stil, to je vera.
Ja, če se voziš s takim ali podobnim spačkom moraš res imeti močno vero, da boš prišel do cilja.
Sicer pa (iz lastne izkušnje) pri Citroenih je tako, da če se kaj pokvari v motorju, odpreš pokrov, poiščeš pokvarjen kos, ga vržeš ven in pelješ dalje.
Tudi meni so prišli na misel tisti žandarji in tiste nune :D Glede spačkov je toliko zgodb in anekdot... Npr. Oče mi je pripovedoval, kako so porivali po tolminskih hribih spačka, za katerega so bile naše strmine pač prestrme - na pedal za plin so položili opeko ter šli porivat.
Objavite komentar