Objave
Že slišim šušljanje mnogih –
groza vsepovsod –:»Naznanite ga! Naznanimo ga!«Vsi moji zaupni prijateljiprežé, da se spotaknem:»Morda se bo dal zapeljati,pa ga bomo premagaliin se maščevali nad njim.«A GOSPOD je z menoj kakor strahovit junak.Zato se bodo moji preganjalci opotekliin ne bodo zmagali,zelo bodo osramočeni,ker se jim ne bo posrečilo:sramota bo večna,nepozabna.GOSPOD nad vojskami, ki preizkušaš pravičnega,ki vidiš obisti in srce,naj vidim tvoje maščevanje nad njimi,saj sem tebi zaupal svojo pravdo.Pojte GOSPODU,slavite GOSPODA,ker rešuje življenje ubogegaiz rok hudodelcev.Jer 20, 10-13
Ko sem včeraj pri maši poslušal in razmišljal ob prvem berilu, se je slikala pred mojimi očmi podoba preroka z resnim, prestrašenim in jeznim obrazom. Strah povzročata negotovost, nezaupanje in ne poznanje. Prerok nam opiše svoje razpoloženje preko dejanj svojih bližnjih: »Že slišim šušljanje mnogih groza vsepovsod« in »Vsi moji zaupni prijatelji prežé, da se spotaknem«.
Človek se je v svojem bistvu skozi tisočletja zelo malo spremenil: resnica ga vznemirja in je nelagodna zato zavrača tiste, ki jo nosijo v ustih. Prerok pa je zelo radikalen pri profiliranju svojih nasprotnikov. Ne gre namreč za sovražnike ampak za vse zaupne prijatelje. Najintimnejši prijatelji ga zanemarijo, tisti, ki jim je zaupal svoje osebne probleme, vprašanja in strahove. Tisti s katerimi so delili skupaj praznične in vesel trenutke. Ne prenesejo njegove prisotnosti in celo spletkarijo za njegovim hrbtom: »Že slišim šušljanje mnogih«. Lahko bi izbral najlažjo metodo in iskal pot maščevanja, toda njegovo srce se ohrabri in izbere pozitivno pot, ki je prava rešitev. Nobeno maščevanje. Strah in spletke odpravi z zaupanjem. Zaupanje. Takoj v naslednji vrstici beremo:
A GOSPOD je z menoj kakor strahovit junak.
Zato se bodo moji preganjalci opotekli
in ne bodo zmagali,
zelo bodo osramočeni,
ker se jim ne bo posrečilo:
sramota bo večna,
nepozabna.
Izbere Boga za zaveznika. Kako pa ga ne bi, ko sam pravi par poglavji prej:
Tako govori GOSPOD:
Preklet mož, ki zaupa v človeka
in se opira na meso,
njegovo srce pa se odmika od GOSPODA.
(Jer 17,5)
Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir,
mir, ker zaupa vate.
(Iz 26, 3)
in nima luči,
naj zaupa v GOSPODOVO ime,
naj se opira na svojega Boga.
(Iz 50, 10)
Pojte GOSPODU,
slavite GOSPODA,
ker rešuje življenje ubogega
iz rok hudodelcev
(Jer 20, 13)
10 komentarjev:
Preroki so bili vedno strašni, jezni, ker drugače ne bi dosegli nič. Kaj bi bilo, če bi bili pohlevni kot Kalimero?
Zadnji prerok Stare zaveze, čigar praznik smo ta teden praznovali, se mi zdi je prispodoba vsakega kristjana. Vsak bi moral znati vsaj včasih pokazati nekaj svete jeze. Naslednje razmišljanje se mi je porodilo, ko sem v torek razmišljal o Janezu Krstniku:
Kaj nam zgled Janeza Krstnika pove za današnji čas? Biti Janez Krstnik, pomeni biti pričevalec za Jezusa. Kristjan, ki ni kot Janez krstnik, ni pravi kristjan.
Kdo je bil Janez Krstnik. On je bil glas vpijočega v puščavi. Jezus, pa je bila beseda tega glasu. Janez je pripravljal pot Jezusu, ampak se ob tem ni poviševal, ne bil je nasprotno prav ponižen, ni bil vreden, da bi Jezusu odpel sandalo na nogah.
Janez je živel v puščavi in se pripravljal na dan, ko bo opravil svojo službo. Vsak izmed nas bi se moral umakniti v puščavo, preden gre oznanjat evangelij. Danes gremo lahko v puščavo. Sedaj je čas da gremo v puščavo. Sedaj se začenjajo poletni meseci, začenjajo se počitnice, začenja se prosti čas, ki je lahko velika prilika, lahko pa velika skušnjava in zabloda. Tudi mi oznanjamo Jezusa. V službi, v šoli, v trgovini, v kinu, povsod. In da bi lahko z vso gorečnostjo oznanjali Jezusa, se moramo na to pripraviti, umakniti se moramo v puščavo.
Kaj je to puščava? Puščava je samoten kraj, poln nevarnih živalih in nevarnih situacij. Jaz sedaj živim v puščavi, ko se pripravljam na diakonsko in kasneje na duhovniško službo. Te poletne mesece preživljam kot v puščavi, polno odpovedi, stalno je treba nekaj paziti, skušnjave dan in noč, nevarne živali, nevarne situacije, stalno na preži, stalno paziti, stalno moliti. Puščava te osvobaja, medtem, ko te oaza usužnjuje. Kot Janez Krstnik.
A prišel bo čas, ko bom moral iti naprej, prišel bo čas, ko bom moral povzdigniti glas, ko bom začel oznanjati evangelij. Prav tako v puščavi. In v oazi. In diakon, duhovnik, vsak kristjan, ki ni pripravljen dati celo svojega življenja zaradi resnice, zaradi Jezusa, zaradi svobode, kakor Janez Krstnik, tak človek ni ne pravi kristjan, ni pravi diakon, ni pravi duhovnik.
Janez je torej živel v puščavi, tako moramo tudi mi živeti v puščavi, preden gremo oznanjevat, vsak v svojem delovnem in drugem okolju. Sedaj je pravi čas za puščavo. Poskusimo se upreti določenim ugodnostim našega življenja, zaradi Jezusa seveda, pa bomo prav kmalu ugotovili, da smo v bistvu sužnji, hlapci sveta in ne Jezusovi prijatelji. Torej puščava je noč čutov, puščava je kraj preizkušnje in skušnjave, je kraj padca in ponovnega vstajenja, je kraj smrti in kraj življenja.
Prosimo Boga, na priprošnjo in zgled svetega Janeza Krstnika, da bi bili ti poletni meseci za nas puščava, kjer bi se utrdili, kjer bi se očistili, kjer bi se osvobodili, da bomo jeseni, z zagnanostjo, gorečnostjo in ponižnostjo oznanjali evangelij, vsak na svoje delovnem mestu, vsak v svoji družbi. Pošlji Gospod svojega Svetega Duha, da bomo resnično glas vpijočega v puščavi in da bomo Jezus beseda našega glasu. In ne obratno. Da bomo oznanjali Jezusa in ne sebe, kot nekateri pojoči duhovniki na televiziji.
Aleš,
v tvojem komentarju je zelo radikalno razmišljanje z močnim prerezom z vsem, kar ni bistveno. Zelo preroški način razmišljanja!
Moj pogled na svet je pogosto tako skrajen vendar se učim, da ni vse samo črno ali belo. Med črnim in belim je še cela mavrica in vsi odtenki barv. Zakaj bi prezrli lepoto svetlobe in barv?
Vsekakor noben prerok ni imel t.i. kalimerovskega kompleksa sicer ne bi mogel biti prerok. Preroki so bili strastni, goreči, polni energije in trme. Če bi danes poslali preroka h psihiatru bi imel slednji dela do upokojitve (ali smrti preroka :) ). Tako močni karakterji, da so se celo upali postaviti Bogu po robu!
Najprej čestitke za fajn blog in odličen slog pisanja!
Potem pa k prerokom - naš slavni profesor je večkrat ponovil definicijo nekega slavnega misleca, da so imeli preroki nalogo "razbiti ošabnost Izraela". Izrael pa smo mi vsi, ki smo izvoljeni oz. se imamo za takšne.
Se mi zdi, da nastane problem - ki ga zaznam pri pečotovem komentarju - ko začnemo bolj zaupati v lastne sposobnosti oz. mislimo, da naša izvoljenost temelji na neki moralni brezhibnosti.
Zaupati pomeni upati pa tudi "si upati". Ne predstavljam si, da bi stalno živel v neki tresavici ali bom storil greh ali ne (čeprav se mi to kdaj v veliki meri pojavi). V čemu je potem sploh Jezusovo odrešenje, če smo še vedno ujetniki Postave.
Pa še nekaj - tebi, pečo - Jona je en tak možakar, kateremu je Bog razbil njegovo ošabnost. Upam, da ne boš tudi ti takšna "žrtev", ko tako rad obsojaš ljudi. Pazi koga obstojaš - oseba, ki si jo omenil, se trudi kazati na Jezusa, kot svojega in našega odrešenika! In ne mi prodajat poceni floskul - opozorilo za tvoje prihodnje pridige...
g. Mare, joj kako ste občutljivi in omejeni. Res je. Bog je zlomil Jonovo ošabnost, vendar je Jona kljub vsemu opravil svojo nalogo in je opravil svojo dolžnost, ki mu jo je naložil Bog - dolžnost, ki jo ima kot prerok, da oznanja Boga. Prerok, ali pa duhovnik, ali pa vsak krščanski "laik" ima nalogo, da oznanja Boga in ne sebe! Vprašanje pa je, dali so ljudje kaj bolj verni, bolj obiskujejo cerkev, prejemajo zakramente s bolj čistim in pripravljenim srcem, po nastopu pojočih duhovnikov. Problem "pojočih" duhovnikov, je star problem. Pod pojem "pojoči" jemljem vse duhovnike, ki oznanjajo sebe in ne Kristusa in mi je čisto vseeno ali je to škofijski duhovnik ali pa redovnik. Ali pojejo, ali pa nastopajo v kvizu in kakšni drugi oddaji. Obstaja pravilo, da duhovnik, ki nastopa javno in govori v imenu Cerkve in ki oznanja Kristusa, mora biti v "kleriški" obleki oz. mora jasno nakazati da je duhovnik. Poleg vsega, da mora biti njegov govor v skladu z naukom Cerkve, da mora dobiti soglasje od odgovornih etc. Po neki splošni etiki in kulturi, se mora vsak nenako legitimirati, komu ali čemu pripada, tudi policaji in drugi državni uslužbenci morajo biti v svoji uniformi, če opraljajo svojo službo, zakaj pa ne tudi duhovniki. Dandanes se veliko klerikov skriva v civilni obleki, ker se počutijo "neprijetno" v kolarju. Zakaj se počutijo neprijetno? Mar jim je neprijetno, ker so duhovniki? Odgovor je, da to ljudi odbija. Ne vem če. Pravih, kristjanov, ki se trudijo vsak dan živeti z Bogom, ki želijo v svoje življenje sprejeti Boga in živeti po njegovih naukih, zapovedih (Postavi), duhovniška obleka ne odbija, ali pa jim za to sploh mar ni. Je pa tudi res, da če duhovnik nosi kolar, talar, redovnik habit, bolj težko oznanja sebe.
Po drugi strani pa Jezus ni prišel odpravljat postave, temveč jo je prišel odpravit. Postava še vedno velja, ali kakor pravi papež Benedikt XVI., ki povzema Pavlov nauk: vloga postave je v tem, da spoznamo svoj greh. In ko Postavi spoznamo svoj greh, ga lahko z Jezusovo pomočjo premagamo. Če pa ni postave, tudi greha ni. In če ni greha tudi Jezusa ne rabimo. In v tem je Jezusovo odrešenje. Če pa postave ne poznaš tudi Jezusa ne moreš poznati. " Ne predstavljaš si, da bi stalno živel v neki tresavici ali boš storil greh ali ne" - ni se ti treba tresti, če se boš držal "Postave" - tako starozavezne, kot novozavezne. Če pa se ne poznaš postave, se pa kar tresi in boj.
Jona in vsi preroki so oznanjali Boga po Postavi. Oznanjali so Boga, ne sebe. Tudi obsojali so. In vsi imamo preroško službo, ki nam je dana po krstu. Po Adamu smo vsi grešniki in vsak po malem ošaben. Na "pojoče duhovnike" ne opozarjam in se zgražam samo jaz. Lahko rečem da 60% slovenskega klera ni zadovoljnega s tovrstnim "oznanjanjem". S koliko duhovniki in verniki si se pogovarjal ti o tem, kaj mislijo in kaj čutijo ob tem? Pogovarjal sem se od duhovnikov, ki so že 30 in več let na fari, ki se trudijo v Gospodovem "kamnolomu", pa imajo polne cerkve in so pastoralno zelo uspešni, pa vse do univerzitetnih profesorjem in akademikov, ter vernih laikov vseh vrst in starosti. In niso zadovoljni s tem, še več nekateri so celo pohujšani. Kaj pa je Jezus rekel o pohujšanju pa tudi vsi vemo.
Na koncu lahko rečem, vsak oznanja Kristusa na svoj način, po svojih zmožnostih. In nihče ne prodaja poceni floskul. Res pa je, da resnica boli. In Jezus je Resnica, ki je govoril za resnico in to ga je zelo bolelo. In kogar ne boli, ko oznanja Resnico, postavlja v nič vse mučence Svete Katoliške Cerkve, vse pričevalce, ki so prelili in še prelivajo svojo kri (na župnijah, v "rovtah", na "kmetih", v brezverskih mestih, velemestih, puščavah in v ledu). Pričevalec, ki ga ne boli, ki ne preliva svoje krvi, ki ne trpi, tak pričevalec ni pravi pričevalec. Kajti ko oznanjaš samega sebe pri tem uživaš, tvoja ošabnost uživa. Ko pa oznanjaš Jezusa, Resnico in če zraven trpiš in moraš trpeti, potem ne "uživaš" in ne oznanjaš samega sebe.
Je pa zanimivo, ker se zgodba o Jonu tako nenadoma konča. V bistvu je to biblijska zgodba, ki je najbolj humorna. (spomni se na predavanja o Patristiki), tako da vse to jemljem v "rok službe" in se zraven prijetno smejim, ko vidim, kako se nekateri ujamejo v svojo lastno ošabnost in ki niso poslušali predavanj, da bi oznanjali Kristusa, temveč sebe.
Pomota v mojem drugem komentarju, drugi odstavek: "Po drugi strani pa Jezus ni prišel odpravljat postave, temveč jo je prišel odpravit". - Jezus je prišel postavo dopolnit in ne odpravit.
Sem se zatipkal, ker ne tipkam na svojem računalniku in je drugačna tipkovnica. Hvala za razumevanje.
Pečo, lah mi rečeš kr Mare, ker mislim, da se zdej pa že poznava ;)
Ne mislim s tabo polemizirat, ker se lahko z različnimi teološkimi orodji povsem povoziva.
Rekel bi to - podal sem mnenje, da obsojaš konkretnega človeka in da me to moti, ker ga dobro poznam. S svojo držo je pričevanjski za ogromno ljudi. Tudi zame - in če ga ne bi spoznal, lahko rečem, da danes ne bi bil več v Cerkvi in ne bi prejemal zakramentov. Zato se mi ne zdi fer, da potegneš uravnilovko in to poimenuješ kot nek splošen problem. Najlažje je ljudi namreč popredalčkat in jim dat nalepke. Recimo meni, da sem občutljiv in omejen. Jaz sem obsojal tvoja dejanja, ne pa tebe!
Navajaš tudi statistiko. Temu se reče argument moči. To spada v prejšnji kontekst. Najprej človeka nekam umestiš in nato rečeš, da se s tabo strinja še tolikšna in tolikšna številka.
V redu - če komu kaj ni prav in misli, da je to ključno za javno dobro, potem naj to tudi javno pove. Ampak potem dajmo o vseh ključnih stvareh govoriti javno. Ko pa bomo to polje odprli, bo prišlo na dam marsikaj, kar nam ni všeč in skrivamo.
V precej baročnem stilu opisuješ poslanstvo duhovnikov. Verjemi - sem zraven enega, ki gara noč in dan - tudi zato, ker je deležen zelo majhne podpore s strani svojih sobratov. Zato meni ni treba govorit o tem - prej ti lahko povem, da je marsikateremu duhovniku na neki levi župniji kar luštno! Ko sem naprimer želel stopiti z nekim duhovnikom v stik, sem potreboval praktično dva tedna, da sem ga doklical. Toliko o njegovi razpoložljivosti in prelivanju krvi.
Mislim, da se sam ujameš v tem, ko misliš, da so drugi ošabni, ti pa oznanjaš Boga, če te prav razumem. Veš v čem pa jaz vidim problem? V tem, da marsikateri duhovnik in marsikateri laik tudi ni izgrajen najprej kot ČLOVEK! Če nisi izgrajena osebnost, ti nikakršna obleka ne bo pomagala pri oznanjevanju. Začnimo najprej pri izvornem problemu in pojdimo potem na obrobne. Ali nas bo res rešila forma ali vsebina!?
Vsak oznanjevalec kaže tudi na sebe. Njegovo življenje je prvo oznanilo. Mislim pa da je izpolnjen in odrešen človek največja Božja slava (glej Irenej)!
Mare, kakor sem že rekel, vsak oznanja Kristua na svoj način, prepričan sem, da vsak kakor sam najbolje ve in zna, po svojih najboljših močeh. Spoštujem delo vsakega duhovnika. Nekateri so poklicani, da oznanjajo iz prižnice, drugi iz katedra, spet tretji na misijonih, pa v zaporih, bolnišnicah, v službi, v šoli, itd. Vsak ima svoj način in vsak bo odgovarjal za svoja dejanja. Ne obsojam dejanj nobenega človeka, ker nisem poklican za to. Skrbi pa me ošabnost, tako moja, kot tvoja ali od koga drugega - kdaj nekdo resnično dela za Jezusa in blagor Cerkve in kdaj ne, kdaj živimo po krščanskih standardih in kdaj ne.
Kristusovega nauka ne gledam kot na neke zapovedi in prepovedi, tega ne smeš, ono lahko itd. Temveč kot standarde. Biti kristjan je zame, da poskušaš svoje življenje naravnati, približati na neke točno določene krščanske standarde. Če človek želi biti kristjan, pač mora svoje življenje oblikovati po nekih standardih. Nekdo lahko na zunaj živi popolno po Jezusovih standardih, znotraj pa je daleč od njih. Naloga duhovnika je v tem, da človeku te standarde približa, jih razloži, pomaga naravnati človekovo življenje na te "standarde". V bistvu pa je odločilna človekova osebna odločitev. Če se človek vsak dan ne odloča za Jezusa, ga lahko kaj hitro odnese.
In kaj je to človek? Bitje ustvarjeno po Božji podobi, bitje, ki raste, kot vsa ostala bitja na tej zemlji. Ko sva bila midva stara pet let, sva drugače razmišljala in ravnala kot sedaj in ko bova stara trideset let. Če nekdo misli da se izgradi enkrat v življenju se hudo moti. Človek se stalno izgrajuje, ker mora stalno naravnavati svoje življenje na Jezusove "standarde", če lahko uporabim ta sodobni izraz. Obleka res ne naredi človeka, lahko pa ti pomaga. Kakor vse stvari na tej zemlji. Vse je Božji dar: računalnik, avto, obleka, ura, pobožni kipci, rožni venec, čipke, glasba... Vse je Božji dar in vse je dobro po svojem bistvu. Človek lahko vse uporablja v Božjo čast in slavo. Računalnik je po svoje dobra zadeva - človeka ga naredi za nekaj slabega in vir vsega zla, ko ga zlorablja za zadovoljevanje svojih sebičnih želja, na primer. Tudi človekov glas je dar od Boga. In vsi talenti in sposobnosti. Dobri so v kolikor se uporabljajo za Boga. Marsikateri očitki padajo na duhovnike in določene redovnike, o njihovem bogastvu. Dokler to uporabljajo kot pripomoček za ozanjevanje je to dobro. Jaz tudi uporabljam PowerPoint in računalnik pri verouku, pa mi je to večkrat v breme kot pa v užitek in nisem zaradi tega nič bolj bogat, ali pa da bi me to delalo kaj boljšega, toda iti moram v korak s časom in uporabljati pripomočke s katerimi bom modernemu sodobnemu otroku, prikazal Jezusa in razložil Jezusove "standarde".
Vsak dober duhovnik duhovnik gara noč in dan. In nekemu duhovniku na neki levi fari ni nič bolj luštno kot na neki imenitni "eht" fari, ali pa kot duhovniku, ki se ukvarja s točno določeno skupino. Po neki strani, je takemu bolj luštno, ker ve s kakšnimi ljudmi ima opravka in kaj lahko pričakuje. Na fari ne veš, kdo ti bo stopil skozi vrata župnišča. Lahko se javno pogovarjamo o ključnih zadevah, samo te ključne zadeve ne zadevajo samo duhovnike, temveč tudi verne laike.
Poslanstvo duhovnikov je bilo enako v času baroka, kakor tudi danes. In poslanstvo vernih laikov prav tako. Duhovnik ima svoje dolžnosti, ampak imajo jih tudi farani. Če se nekdo noče odločiti za Jezusa, se lahko duhovnik postavlja na trepalnice, pa ne bo nič pomagalo. Lahko gara noč in dan, in če ne gara za Jezusa, potem gara brez veze. Ti si se sam odločil za Jezusa, zakramente prejemaš zaradi Jezusa, ne zaradi duhovnika. In do danes si se izgradil toliko kot si se pač izgradil. In kakor boš rastel in se telesno spreminjal do svoje smrti, tako se moraš tudi duhovno. Kajti če ne, verjemi, boš zakrnel ali zakrknil. Tako tudi jaz lahko zakrnim, če se bom sedaj ustavil in se ne bom izgrajeval še naprej. In potem bova pa res podobna kot farizeji in pismouki v evangelijih.
Nisem rekel, da so vsi ošabni, jaz pa ne. Bistvo pri Jonu ni, da je Bog zlomil njegovo ošabnost, temveč to, da je kljub svoji pomanjkljivosti izpolnil nalogo, ki mu jo je zaupal Bog. Jona se je izgrajeval in ni bil izgrajen človek. Duhovnik ti lahko pomaga izgrajevati, odločati se za Jezusa. Bistveno kar pa je, da se moraš izgraditi sam in se za Jezusa odločiti sam.
Pa ne igrajte se s Svetimi rečmi!
Zelo sem vesel nad tako bujno debato, ki se je razvila preko komentarjev. Moram priznat, da so tako živahne "stojnice" na mali miselni tržnici pravi užitek in poslastica.
Ob prebiranju komentarjev se mi je rodilo nekaj misli in vprašanj.
Janez Krstnik je lik radikalnosti. Ekstrem. Ali vse ali nič. Njegovo mučeništvo to podkrepi. Dan je vsakemu kot zgled ne pa kot kalup...
...živel je v puščavi. Mislim, da je bil tam srečen. Puščava ni samo kraj nevarnosti ampak tudi miru. Nobenih reklamnih plakatov jumbo formata, nič hrupa in nič sitnosti. Da, bil je prerok, ker je upal in si je upal. Oba, Pečo in Mare, sta v svojih komentarjih dobro ugotovila ta pomemben vidik preroka.
Duhovniki na TV in v medijih. Na tem področju imam nekaj skromnih izkušenj in lahko rečem, da je pohvale vreden tisti, ki si še upa kot duhovnik stopit pred kamero ali mikorofon. Nevarnost pa je velika in človek je slaboten: postaviti sebe pod reflektorje in ne vsebino-oznanilo. Cerkev je tukaj pasivna. Veliko se piše o škandalih, denarnih aferah... in tako malo je svetlih zgledov. Živimo v kulturi medijev: če nisi v medijih ne obstajaš!
O postavi. Lahko napišemo tri traktate na desetih blogih pa ne pridemo nikamor. To je bila, je in bo večna dilema med liberalci in konzervativci (ne v slabšalnem pomenu), laksisti in rigoristi, med ... Edino kar je pomembno je odnos. Vse ostalo je oblika. In zato toliko debat, ker nihče nima pravice, da bi urejal moj odnos do Boga. To je stvar človekove intime.
Oba sta se "zahakljala" ob tem, kdo je pričevalec. Skušal bom kot posrednik rešit to zanko. Ne mogoče je postavit profil pričevalca. Mnogi v Cerkvi delajo to osnovno napako ampak ne da dobrih sadov. Na tem blogu je bilo že objavljeno in se popolnoma strinjam z mislijo pp. Pavla VI.: "Ljudje danes raje poslušajo pričevalca kot učitelja, in če poslušajo učitelja, je to zato, ker je pričevalec."
Oba komentatorja sta striktno teološka zato priznam, da je kar težko pridet skozi. Če spregledam teologijo in pogledam v prakso, lahko rečem, da t.i. leve župnije so bile in bodo. Vsaka župnija je lahko pribežališče za lenuhe ali nenehen izziv za delavne. Ni kriva župnija kot taka ampak kakšno jo župnik naredi.
Komentarji se nanašajo delno tudi na moje razmišljanje ob preroku Jeremiju. Prerok je lahko vsak. Vsak je poklican da je kristjan. In kaj pomeni biti kristjan? Pomeni biti človek odnosa. Odnos z Bogom in z drugimi. Vendar ne po ustaljeni formuli... vsak odnos je nekaj posebnega, živega, edinstvenega. Skrivnostnega. Prepričan sem, da je Bog zelo iznajdljiv in ustvarjalen zato ima vsak od nas pri njem posebno mesto.
Oba se ob koncu svojih komentarjev obrneta pri vprašanju: kaj je človek? Dobro. Lahko gremo po antropološki poti in pridemo do klasične definicije, da je človek družbebno/simbolno bitje. Lahko pa po biblični (kakor sem začel z objavo) in pridemo do Ps 8...
Zanimiva debata. Bodoči duhovnik je teolog. Nekaj pa ne štima. Spoštovati različne božje kreacije v stvarstvu. Tisto o levih in eht župnijah, bi lahko prestavili tudi na ljudi. Pa smo tam. Ne vem, če bo človek s tako izkušnjo še prišel do takega duhovnika. Mogoče bo stopil do pojočega, ki si upa tudi v današnjih medijih biti duhovnik. Apostol Pavel je to razumel hitro. Tisti, ki jih je prej preganjal, pa so porabili veliko več časa, da so prepoznali božjo kreacijo v njem. A spoznali so jo...Zgolj kratka opazka z oratorijske strani.
Tek komentarjev je res dober. Čestitam za moč misli!
Razmišljam kakšen naj bo duhovnik "in". Kdo bo "trend" duhovnik za pomlad/jesen 2009; no, mislim resno. Kakšen naj bo duhovnik prihodnosti? Kaj ljudje pričakujemo? Kaj naj prednjači?
Objavite komentar