Objave
Predsedovanje Slovenije Evropski uniji bo čez manj kot mesec dni končano. Od kritik zaradi cenenih protokolarnih daril do laskavih pohval velikih »evro-politikov« lahko ocenim, da je bilo zame, domačina Slovenije in malega državljana Evrope, to obdobje posebno zanimivo. Ko so potekale priprave za predsedovanje sem si mislil – kot verjetno marsikdo drug – kaj pa bo ta mala državica solila pamet veliki Evropi. Pa vendar, ob spremljanju pisanja časopisov in poročanju drugih medijev med predsedovanjem, sem si lahko ustvaril sliko, da je bilo to obdobje koristno za Slovenijo in Evropsko unijo.
Slovenija se je naučila nekaj potez (ne še vseh – da ne bo prevzetnosti) svetovljanstva, ki ji gotovo pomagajo iz svoje t.i. zaplankanosti. Spoznali smo celo, da obstaja nek zahodni model politike in diplomatskega obnašanja (in ne samo režimsko-totalitarističen) ter upam, da so naši politiki odkrili kaj pomeni civilna družba, ki jo Evropa dolgo časa pozna. To ni napad na državo ampak vključitev vseh elementov družbe (gasilska društva, trgovinska podjetja, gospodarska panoga, Cerkev in verske skupnosti, šolstvo, zdravstvo, novinarstvo, turizem…) v življenje države. Upam, da smo se naučili, kako tujina ceni naše lepote in narodno-kulturno bogastvo. Mnogi obiskovalci so postali občudovalci; tisti, ki so nas obiskali prvič v službeni vlogi mislim, da se bodo vrnili kot turisti. Lahko bi še našteval a mislim, da je glavna poteza (ki izhaja iz napisanega) tista zavest, ki si jo moramo kot majhen narod osvojit: če imaš močno narodno identiteto, globoke kulturne korenine in kakovostno vodenje države lahko tudi kot majhen poveš kaj velikim.
Evropi je bilo to predsedovanje koristno, ker je lahko pogledala kot velika stara dama na malo gospodično. Iz prve roke je spoznala potrebe malih držav (širitev iz leta 2004) ter začutila utrip države, ki iz političnega totalitarizma prehaja v demokracijo. Na tem terenu je zahodna Evropa lahko videla, da demokracija ne pride čez noč ali s podpisom nekega papirja temveč je to vzgojni proces naroda. Proces ki potrebuje potrpežljive in izkušene mentorje.
Med temi šestimi meseci so se odvijali načrtovani in nepredvideni dogodki na evropski in svetovni politični sceni. Mnogi so poskrbeli, da ni bilo to predsedovanje polno samo lepih in prijaznih besed ampak tudi konkretnih dejanj. Od uresničevanja Lizbonske pogodbe do vprašanja o Kosovem, smo lahko gledali resno delo političnega stroja. Lahko je komentirat, še lažje kritizirat in najlažje je dajati vse v nič. Mislim, da je bil čas šestih mesecev ki je za nami, pomemben trenutek v zgodovini Evrope in njenih prebivalcev.
2 komentarja:
Hja, ali pa pomanjšana Evropa v povečani Sloveniji.
Zanimivo, da sem se kot Slovenec rodil, sedaj pa moram postati še Evropejec. Kaj pa sem sedaj? Seveda, postal naj bi Evropejec Evropejec kar se tiče kulture, omike, in oh in sploh. A nismo ravno pred nekaj dnevi govorili o shizofreni Evropi? Kersnik bi mogoče danes o slovencih napisal "Jari Evropejci" in ne "Jara gospoda".
Včasih smo morali postati Avstrijci, potem Yugoslovani. Slovenci smo bili vedno integralni del Evropske kulture in smo tudi njeni dediči. Kar prinašamo vanjo in kako v njej živimo, bi se po mojem moralo opisati s pojmom "slovenstvo". Vrjetno ob tem dobivaš različne asociacije; mogoče tudi tisto slikovito o potici. Tudi jaz. Zato ne zagovarjam konzervacije v smlislu "lascia stare" ampak trud, da bo naša kultura, kot del evropske še boljša, plemenitejša, evangeljska.
Sicer pa si tisto o integraciji in razumevanju civilne družbe zadel direkt v žilo! Super. Pri nas se kot floskula takoj omeni npr. ločenost Cerkve od države. Cerkev in država pa vendarle nista ločena, že zato ne, ker je vsak vernik tudi državljan. Ločeni sta le njuni oblasti. V naših političnih elitah ni strahu pred civilno družbo, oz. v kolikor obstaja, je to zato, ker obstaja strah pred izgubo vzvodov moči. Če namreč civilna družba pridobi na moči, politične elite na njej zgubijo. A prav to je nujno za razvito demokracijo - saj imajo le tako vsi ljudje kar največjo "oblast" = demo-kracijo. Po drugi strani pa, kot si tudi že zadnjič pokomentiral, se tudi civilna družba še ne zaveda prav svoje vloge oz. sedi na stolčku lastnega "tukaj imam jaz prav", kamor se kdaj pa kdaj vsede tudi Cerkev z nekakšnim občutkom, kot da so drugi "manjši".
Sicer pa smo kar se tiče življenja Evropske zveze trenutno v precej pomembnem procesu, ki pa na daljši rok ni nujno najboljši. V okviru intenzivnega razvoja Nekaterih vzhodnih držav (Kitajska, Indija, J. Koreja) se dviga tud njihova gospodarska moč, zato pomenijo prerazporeditev svetovnih "moči". Evropa se zaveda, da lahko v taki situaciji konkurira in prevzema vodilne vloge le, če bo nastopala bolj enotno. To je tudi cilj Lizbonske pogodbe. Še posebno bi bilo za to potrebna bolj enotna zunanja politika. Vprašanje je, ali smo pripravljeni vlagati veliko truda v iskanje skupnega jezika med nami, v usklajevanje, razumevanje... (po principu koncilske metode), ali si želimo stvari poenostaviti in ... Toda kaj bo potem z Jarimi Evropejci?
Ena politična opcija pa žal ni razumela dobrobiti teh šestih mesecev, ampak so ostali zaplankani. Drugi se spet bojijo, da bodo začeli k nam prihajati boltežarji iz tretjega sveta, da bo tudi pri nas veliko "Vu cumpra'". Važno bi bilo ohraniti slovensko identiteto in hkrati razširiti svoja obzorja. Vzeti bi bilo treba vse dobro, kar nam ta Evropa ponuja, hkrati pa se tudi zavedati pomanjkljivosti in opozarjati na napake. Vsak od nas si mora prizadevati, da bi bila ta naša celina boljša, vsak lahko prispeva v ta mozaik.
Objavite komentar