Vesel božič

 

Dragi prijatelji, obiskovalke in obiskovalci Male miselne tržnice!

To noč prihaja na Zemljo novo življenje, ki tudi nam prinaša življenje. Želim vam, da bi ob božiču začutili veselje, radost, medsebojno bližino in upanje. Upanje, da Bog nas ne pušča same, ko ga potrebujemo, ampak je z nami. Vam in sebi želim, da bi se čudili nad tem dogodkom, nad sporočilom jaslic, ki v vsako hišo prinašajo (t)isto betlehemsko sporočilo miru.

Vsemogočni Bog postaja nebogljeni otrok za nas. Vesel božič!

Kdo je položen v jaslice?

Razmišljati o božiču pomeni razmišljati o drugačnih stvareh, kakor jih narekuje vsakdanji ritem življenja. Celo leto načrtujemo in delamo, zato je prav, da si v decembru vzamemo čas in pričakujemo. Advent je tisto pričakovanje, ki nas uvede v ozračje praznika, ko Bog postane človek. Božič je najbolj družinski in prisrčen praznik, zato velja pozabiti na male tegobe sivega vsakdana in preseliti naše misli drugam. K jaslicam? Tudi. Še bolj kot jaslice je pri božiču pomemben tisti, ki je bil v jasli položen.

Kristusovo rojstvo je trenutek, ko Bog izbira človeško telo, da se približa ljudem. To dejanje je ravno nasprotno od starozaveznega babilonskega stolpa, ki predstavlja človeški napuh, ko hočejo ljudje doseči Boga. Z rojstvom svojega sina se Bog sklanja na zemljo v ponižni obliki otroka. V tem dogodku ni nobene sile, moči, slave ali časti. Božji prihod med nas ni sad človeškega prizadevanja, ampak je nezasluženi dar in preprost odgovor Očeta.

Bog vstopa v našo zgodovino preko žene, ki simbolizira celotno človeštvo. Marija postane nova Eva, saj kar je slednja z neposlušnostjo zapravila, Marija s pokorščino pridobi. Pokorščina je gotovo pojem, ki zveni zelo starinsko in pogosto jo v Cerkvi dojemamo kot edino vrlino. Prava pokorščina se uresničuje v svobodi odločitve, treznem premisleku dejanj in z odgovornostjo do posledic. Če je Eva bila kaznovana, ker ni več zaupala v Boga, saj je verjela kači, da bo postala kakor Bog, Marija zaupa in veruje, da bo Bog postal človek.

Gospodovo rojstvo je dogodek, ki gre onkraj lepih okraskov, daril, lučk, potrošnje, popustov in praznovanj, saj v eni točki združuje dva pola človeške zgodovine: stvarjenje in odrešenje. Teologija vzhodnih – pravoslavnih Cerkva v ikonah prikazuje Jezusa, ki je položen v jasli v obliki sarkofaga, povitega v mrliške povoje in leži v skali. Težko razmišljamo o smrti in veliki noči ravno v času božičnih praznikov, vendar kar se z rojstvom začne, se z vstajenjem od mrtvih dokonča. To je moč božiča. V jasli ni bil poležen samo prikupen otrok, ampak pravi Bog in pravi človek, ki je prinesel človeku podobo Boga Očeta in odrešenje. Kristus je novi Adam, ki nam odpira tisto, kar je prvi človek zaprl: raj. Odrešenje predstavlja vstop v Božjo bližino in razodetje je odnos med Bogom in človekom.

Izraz božič ni samo beseda, ampak je pravi slovar miru, veselja, upanja in Božjega delovanja med ljudmi. Praznik Gospodovega rojstva je izreden primer, ko Bog privzame človeško telo in postane eden izmed nas. Lahko rečemo, da Bog ne postane samo dramski igralec v obliki človeka ali da bi ljudi oponašal, ampak resnično postane človek. To ni mit ali lepa zgodba za zimske dni, ki jo otroci radi poslušajo, to je zgodovinsko dejstvo, ki je (bilo) dokazano.

Ko gledamo v jaslice ohranimo otroške oči, da bomo lahko videli otroka, ki v človeško zgodovino prinaša novost in v naše življenje upanje, da smrt nima zadnje besede. Čeprav je rojstvo Boga zgodovinski trenutek, v sebi povzema preteklost in prihodnost. Praznik pa se vsako leto ponavlja zato, da ne bi pozabili, da smo dragoceni v Božjih očeh. Da, tako upanje predstavlja tveganje, da se odločimo za drugačno razmišljanje, ki nam ga ponuja družba, ker nismo samo strošek zavarovalnici, državi ali družinskemu proračunu, ampak smo Božji otroci. Tudi mi – s svojimi osebnimi zgodbami – povezujemo preteklost in prihodnost. V jaslicah se naša zgodba začne. 

Objavljeno v mesečniku Naš vestnik.

Odločil sem se za klasiko: pošljem ti e-mail

Morda zveni čudno, toda elektronska pošta (e-mail) postaja vedno bolj zastarela tehnologija, ki se ji mlajši spletni uporabniki raje izognejo. Izsledki zadnjih raziskav kažejo, da se trendi uporabe e.-pošte čedalje bolj spreminjajo. Bo že res, da čas gre naprej in tehnologija z njim, toda zdi se, da tehnologija prehiteva samo sebe; mlajši uporabni komunicirajo raje preko Facebook-a, Twitter-ja, Skype-a, SMS-ov ... kakor preko e-maila.

Elektronsko pismo je - v primerjavi z zgoraj naštetimi socialnimi omrežji - zamudno, preveč formalno, manj osebno in bolj "zavezujoče". Poleg tega zahteva tudi predhodno registracijo in nek račun, medtem ko je pošiljanje sms-a, mnogo bolj enostavno, hitro in manj formalno.

Zakaj ljudje opuščajo elektronsko pošto? Kljub temu da gre za elektronski medij, pisanje zahteva nekaj slovnične pozornosti, moramo čakati na prejemnikov odgovor "nenormalno dolgo časa" (= en dan ali celo dva), zapolnit moramo prostor za predmet/zadevo (subject) in formalno je bolj obvezujoče kot sporočilo na Facebook-u. Na ta račun je ravno Facebook ugotovil, da pošiljatelji pogosto puščajo polje predmeta prazno ali ga zapolnijo s pozdravom. Hotmail in Yahoo sta v zadnjem letu izgubila 16% prometa, Googlov Gmail pa pridobil 10%.

Pri socialnih omrežji že razvijajo "svojo" elektronsko pošto, ki združena z mobilnim telefonom ali tabličnim računalnikom (pad), bo uresničevala in utelešala vsa pričakovanja sodobnega uporabnika. Vse kaže na to, da se elektronska pošta - v taki obliki kot smo je vajeni - poslavlja. Prihaja nova generacija pošte, ki verjetno bo s klasičnim e-mailom imela bolj malo ... ali celo nič. Prihaja pa tudi nova generacija uporabnikov, ki pričakujejo boljše storitve, hitrejše komuniciranje in bolj zabavne vsebine. Občutek obvladovanja informacij je pomembnejši od uspešnega komuniciranja.

Globalizacija prinaša tehnološke novosti in v naša življenja vnaša nove vedenjske vzorce, ki nas obvladujejo bolj, kot se lahko sami tega zavedamo. To pogojuje naše odnose, jezik in način razmišljanja. Od Gutenbergove iznajdbe tiska do Meuccijevega telefona je minilo pol tisočletja, od telefona do Facebook-a pa manj kot stoletje. Razvoj tehnike je vpet v človekovo komunikacijo, ki oblikuje in spreminja civilizacijo.

Upanje v času

Družbena blaginja nam je omogočila – iz časa prvih grških filozofov – da se namesto z golim preživetjem lahko ukvarjamo tudi z umetnostjo, medsebojnimi odnosi, izobraževanjem ... Presežki dobrin pa so temelj trgovine, ki nam daje česar nimamo in zbližuje prebivalce tega sveta.

Sodobna civilizacija je nastavljena na ekonomskih merilnikih, ki narekujejo ritem življenja in delovanje družbe. Iz tega bi lahko sklepali, da večja blaginja omogoča srečnejše življenje, ki je bolj »odprto« za več rojstev, ugodnejšo družbeno klimo, bolj srečno prebivalstvo ... Na severu bi morali biti bolj zadovoljni kakor na jugu; na zahodu bolj kot na vzhodu; višji sloji naj bi bili bolj sproščeni kakor nižji... Opažate, da slika je v negativu... In lahko bi si zastavili vprašanje: "kaj je narobe?"

Današnja Božja beseda ponudi del odgovora na to družbeno »konfiguracijo«, ki je v negativu s tistim, kar bi morala dejansko biti. Oviti smo v nevidno meglo, ki nas hromi in ustavlja ravno na točki, ko bi morali biti najbolj odzivni: upanje. Živimo v kroničnem pomanjkanju upanja in posledično nimamo zaupanja v prihodnost. Primanjkujejo nam kreativnost, življenjski elan, poezija, veselje do življenja, tenkočutnost, plemenitost in ljubezen. Da, dolg je ta spisek.

Upanje je prvinska sila, ki omogoča prave čudeže, če tega ni, smo ohromljeni. Trije odlomki današnje Božje besede se odvijajo med (za)upanjem, dvomom, negotovostjo in zgodovinskimi prelomnicami. Med Izaijevim besedilom in evangelijem po Mateju je skoraj 800 let razlike in to nam pove, da Božja logika »napoved dogodka« in »realizacija projekta« ima povsem svoj slog. Skupni imenovalec vseh treh besedil pa je rojstvo. Motiv, ki je temelj za upanje, saj prinaša novo življenje. Napoved rojstva predstavlja razlog za upanje, da bo prihodnost boljša kot je sedanjost.

Garancijo da bo res tako pa nam daje sam Bog, ki uresničuje Upanje z veliko začetnico, ker on je Upanje. Zemeljske dobrine nas prej ali slej razočarajo, minejo ali se pokvarijo, medtem ko tisto, kar je presežno, ni podvrženo minljivosti časa.

Otrok ki prihaja k nam je naš razlog za upanje, da bo prihodnost boljša od preteklosti in sedanjosti. Z Božjim prihodom na svet nismo več ujeti v časovni okvir, ampak smo vpeti v zgodovino presežnega. Naša zgodba je del širše zgodbe in naš čas je del Božjega časa. 

 

Če bi se Jezus rodil leta 2010 ...

Ste se kdaj vprašali, kako bi zgledalo, če bi se Jezus rodil v modernem času? Verjetno ne bi bilo pastirčkov, niti ovčk, niti kravice in oslička... Zanimiv video prikazuje božič na sodoben in zabaven način.




Kljub šali, lahko opazimo, da se video zelo ortodoksno drži "nauka". Ustvarjalci posnetka so (nehote) ohranili bistvo božiča: Kristusovo rojstvo je novica svetovnega formata. Njegov prihod na svet, čeprav se dogaja v omejenem okolju in času, ostaja senzacija, ki zelo dobro kljubuje tehnološkemu napredku.

Učlovečenje Boga je evangelij, vesela novica, ki ne ostaja zgolj mit ali zgodba, ampak zgodovinsko dejstvo, ki se vedno znova aktualizira. V moderni kulturi se vse odvija okrog informacijske družbe in najbrž bi bilo tudi Božje rojstvo s tem zaznamovano. Mobilne telefone, socialna omrežja in internet uporabljamo kot nekaj vsakdanjega in nujnega. Lahko bi se zgražali, do kam smo prišli, vendar sprememba post-moderne se ne zgodi na ravni vsebine, ampak v načinu.

Revolucija modernega obveščanja je v bliskoviti hitrosti in množici podatkov. Če poglobimo to razmišljanje, lahko vstopimo v jedro krščanstva in kaj hitro ugotovimo, da je krščanstvo religija komunikacije. Od Svete Trojice, ki je bivanje treh v perihorezi in popolni komunikaciji do tega, je komunikacija osnovno dogajanje v človeštvu nasploh, njegov pogoj in cilj, saj so od njene uspešnosti odvisni mir, sožitje, blaginja, celo osebna sreča. Preko tega zavedanja lahko vstopimo v svet medijev kot nosilcev evangelizacije, saj je eden od pogojev za uspešno evangelizacijo in inkulturacijo vere pri nas in sploh v evropski (post)moderni družbi odpravljanje hudega primanjkljaja simpatije med Cerkvijo in sodobnim svetom. Tudi s podobnimi video prikazi.

Ali je za doživetje božiča prepozno?

Skrb za urejeno in pospravljeno stanovanje je klasika pred vsakim praznikom. Kuharski recepti so obvezno čtivo ne več samo dam, ampak tudi vedno več gospodov, ki za praznike pripravijo kaj novega ali samo pokažejo, koliko so sposobni za štedilnikom. To ozračje je toliko bolj prisotno pred božičem, ki je izrazito družinski praznik in ko se zbiramo po domovih. Poleg zunanjega okrasja pa (p)ostajamo pozorni na urejenost lastne notranjosti ali z drugimi besedami, skrbimo za duhovno pripravo.

Kristjani imamo kot »trening« na božič pred očmi advent, ki je zaokroženo in urejeno obdobje priprave na Gospodovo rojstvo. Poleg forme (adventni venček, bogoslužja, pogostejša molitev ipd.) je prisotna tudi vsebina, ki nam iz dneva v dan močneje govori o rojstvu Boga. Recimo, da naj bi verniki sledili adventu in tako se na »lahek« način pripravili na praznik, ki bo 101 % doživet in uresničen. Kaj pa če se to ne zgodi? Kdo »jamči«, da izpolnjevanje forme omogoči doživetje božiča? Kako naj si pomagajo neverujoči? In tisti, ki so verni pa nimajo stika s Cerkvijo?

Minilo je pol adventnega časa, ali je torej že prepozno za resno pripravo na božič? Mislim, da advent ni »ali v paketu ali nič«, ker to bi bila preveč trgovska logika. Advent je čas, kjer nam Bog vseskozi ponuja možnost vključitve v pričakovanje. Delavci, ki so prišli v vinograd zadnji, so bili enako plačani kakor oni, ki so prišli že zgodaj zjutraj prvi (Mt 20, 1-16). Preko te prilike lahko razumemo, da je Božja logika drugačna od naše ekonomije. Tako kot za veliko večino stvari v krščanstvu, tudi za božično pripravo je pomemben odnos. Oblika je samo sredstvo, ki nam pomaga nekaj doseči, vendar škoda bi bilo, če bi zaradi metode spregledali bistvo, ki je vsebina.

Kdor je izgubil ali izgublja stik s Cerkvijo, opušča versko prakso in se mu zdi verovanje napor, bo videl v praznikih prijetno tradicijo, ki mu ne sporoča več. Prav je, da o božiču govorimo tudi kot o verskem prazniku in ne samo na ravni potrošnje, ker preko tega lahko drugim pomagamo, da ga bodo doživeli. Neverujoči bodo našli priložnost, da se v božičnih praznikih zbližajo z družino in prijatelji. To nikakor ni drugorazredno dejanje, ker Jezus prihaja kot otrok, okrog katerega se zbirajo pastirji. Lahko si mislimo, da so ostali »prijatelji«, čeprav brez Facebooka ali druge sodobne komunikacijske tehnologije.

Da, božič ponuja številne priložnosti, da se poveselimo, praznujemo in zbližamo. Njegovo sporočilo, čeprav je bilo v izvoru in še vedno močno religiozno, ostaja odprto prav vsem ljudem, ki so dobre volje (Lk 2, 14) in vidijo v Jezusu otroka in prijatelja. Bog je postal človek, da ga ne bi več gledali tako oddaljeno, ampak kot nekoga, ki nam je blizu. Priprava na praznike je priprava odnosov, iskanje medsebojne bližine in zaupanja. Pustimo, da nas prazniki nagovorijo. 

Izpolnjene obljube

Danes pojdimo v puščavo. Današnja Božja beseda počasi premika naš fokus v kraj, kjer se bo Jezus rodil, tako se preko beril in evangelijev odmikamo v posebno okolje. Puščava je v bibličnem pomenu kraj pustinje, brez življenja in je tudi kraj preizkušnje, ponižanja in prebivanja demonov. Puščava predstavlja tudi odmaknjenost od nepotrebnega in minljivega, zato omogoča bližino z Bogom. Zaradi zgoščenosti pomenov lahko vidimo v puščavi mnogo več kot samo literarni ali geografski pojem; gre za motiv.

V prvem berilu Izaijeve besede so v obliki pesnitve in predstavljajo idealno podobo puščave, ki sega v območje presežnega. Puščava ki ozeleni in cveti ni več puščava, ampak prej kaj drugega. Izaija opogumlja ljudi, da zaupajo in verjamejo v nemogoče projekte. Skoraj tako nemogoče, kot so vrelci in potoki sredi puščave ali ozdravljene oči slepih. Eden takih nemogočih projektov pa je tudi Božji poseg v človeško zgodovino. Za svoj poseg si izbere okolje, kjer je lahko človeku blizu, mu ta lahko prisluhne in opazi Božjo prisotnost. Puščavo.

Izbor današnjega prvega berila in evangelija kaže na zrcalno podobo motivov, ki se med seboj dopolnjujejo in iz Stare zaveze prehajajo v novo. Prehod iz Stare v Novo zavezo pa ni časovno zaporeden, ampak obraten. Najprej beremo kaj se bo zgodilo v puščavi in šele potem Jezus sprašuje učence kaj so »šli gledat v puščavo« (Mt 11,7). Glagol gledati se pojavlja pri Izaiju in Mateju, v kontekstu slednjega označuje nevednost ali nepoučenost učencev, v kontekstu Izaija pa občutenje, doživetje in vživetje v neko okolje.

Opustošeno okolje pomeni možnost, da se nekaj zgodi, da nekdo poseže v »nič« in ga (dokončno) preoblikuje. Tukaj imam v mislih veliko noč, ko se vstali Kristus spusti v predpekel in izniči »nič«. Za to, da lahko pride do velikonočnega jutra pa potrebujemo božič. Tudi Božji prihod v človekovo zgodovino predstavlja neko spremembo, preoblikovanje in poseg. Ta poseg je bil nenavaden in silovit, da zmede celo prepričane, kot je Janez Krstnik. O njem Jezus prizna, da »med rojenimi od žena ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega«. Kdo je najmanjši v nebeškem kraljestvu? Kdo je Janez Krstnik?

In kdo je Jezus? Janez ga vpraša: »Si ti?«. Obljube iz časa preroka Izaija se uresničijo prav v osebi Jezusa Kristusa. Jezusov odgovor na negotovost ni teorija, ampak so dejanja, ki se odvijajo med ljudmi: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni in ubogim se oznanja evangelij. Da, celo ubogim veselo novico. Bolj kot za materialno pomanjkanje tukaj gre za duhovno uboštvo, ki bi ga lahko opisali tudi kot strah, negotovost, občutek ogroženosti in osamljenosti. Edino zdravilo zoper tak niz bolezni, s katerimi je okužen človek post-moderne družbe, je vesela novica (= evangelij), ki daje upanje. Jezusa moramo sprejeti takega kot je: otrok rojen v puščavi, ki človeku ničesar ne odvzame in vse da. On nas vzgaja za upanje in nas vodi do Očeta, ki je cilj.

V tem svetopisemskemu premisleku nisem pozabil niti na Cerkev, ki ni cilj, ampak sredstvo do Očeta. Tudi sama je poklicana, da se poda v puščavo, na pot iskanja Otroka in ga sprejme. To pomeni odpoved gotovostim tega sveta in družbe, boju za minljive interese ali trgovanju za politične točke in to zahteva spopad z resnico. Bog ni postal človek, da bi izpolnjeval naša pričakovanja, ampak zato, da bi uresničil svoje obljube.

Ali lahko (z)vemo vse?

Zgodilo se je, da je širok nabor tajnih dokumentov svetovne velesile prišel v javnost. Zgodba, ki jo v teh dneh poslušamo in gledamo se zdi na meji z absurdom, vendar kot vse kaže, zelo resnična. Tajna sporočila, ki so v diplomaciji redna praksa, so razkrila, da Američani gledajo na svet zelo polarno: pol sveta je posejanega s teroristi in druga polovica z bebci. Očitno tretje možnosti ni, zato se mi zdi korektno, da se pri opredeljevanju tudi sami Američani postavijo na eno od polovic. Imajo to prednost, da si jo lahko izberejo sami …

ZDA so od svojega obstoja do danes zgradile močne sisteme, ki se v dobi interneta kažejo kot poraz med Davidom in Goljatom. Vsekakor je pojav WikiLeaksa nekaj izrednega in opozarja na številne novosti, ki se prvič pojavljajo v naši družbi. Prvič se je zgodilo, da bi bila tako obsežna podatkovna baza odtujena z enim samim dejanjem. Ni se še zgodilo, da bi lahko posameznik škodoval tako velikemu sistemu in svet opaža svojo ranljivost ravno na točki, ki jo je videl samo kot prednost: informacijska tehnologija.

Stopnja ogroženosti svetovne varnosti gre z roko v roki z napredkom in tehnologijo, ki postaja vedno bolj dostopna.

David in Goljat

Dokler je bilo znanje zaprto v knjižnicah in se o časopisih ni niti sanjalo, je bil svet družbeno uniformiran po vzoru, ki ga je narekoval ali vladar ali verski voditelj. Piramidalno urejeno hierarhijo so poznale skoraj vse kulture in civilizacije, slednje pa so bile oblikovana tako, da so življenje ljudi usmerjale po nekih začrtanih smernicah.

Internet je prinesel revolucijo komuniciranja, mišljenja in družbene ureditve. Družbeni vpliv ni več ekskluziven, ampak je razporejen med posamezniki v skoraj enaki meri. Danes ima vsak možnost, da z zelo nizko ceno posreduje svojo informacijo celemu svetu. In če ima kaj zanimivega za povedat, mu bodo tudi vsi prisluhnili. Enake komunikacijske možnosti so gotovo prednost, ker omogočajo dobro informacijsko pokritost in višjo raven izobrazbe, vendar spreminjajo razmerje sil. Pritlikavec iz sivega vsakdana lahko premaga velikana brez večjega truda in materialnih stroškov.

Vzemi jabolko in odprle se ti bodo oči

Spoznanje/a ki so prišla iz Pandorine skrinjice ameriške diplomacije dajejo ljudem pritajen nasmešek: »pa saj sem vedel, da so taki«. V kratkem času smo bili deležni spoznanj, ki nam niso bila namenjena in tudi – objektivno gledano – z njimi si nimamo kaj veliko pomagati. Priznam, da me marsikaj iz tajnih dokumentov preseneti ali nasmeji, ampak ko trezno premislim, ugotovim, da od tega nimam ničesar. Dokler bo wiki-produkcija aktualna, bomo navadni državljani z zanimanjem brali in se zgražali, potem pa hitro opazili, da od tega pravzaprav nimamo veliko. Morda nič ali celo škodo. Spoznanje je mamljiv sadež, ki se mu težko upremo. To vemo še iz časov, ko sta se tista dva sprehajala po rajskem vrtu … 

Utrgati sad spoznanja o manijah in neumnostih političnih voditeljev ne predstavlja velike škode, kvečjemu prinaša mednarodno komedijo, utrgati sad spoznanje svetovne varnosti pa je lahko igra z ognjem, ki nas vrže iz »raja«: varnosti, globalne vasi, mobilnosti, povezanosti, in gospodarskega napredka.

Poseg v območje nedovoljenega ima svoj čar, ker daje posamezniku občutek obvladovanja informacij kot znamenje moči in kontrole. Da, gre za posameznika, ki ga to lahko prav hitro odvrne od dobrih in plemenitih ciljev ter pripelje na rob. Zavest obvladovanja nekega spoznanja nosi v sebi arhetipsko nevarnost upora sistemu, družbenemu redu in družbi. Posameznik oborožen s svobodno voljo, omamljen od slave in oblasti, brez kontrole, ki se postavi na mesto božanstva, je utelešenje zla.

Kralj ima oslovska ušesa

Iz grške mitologije poznamo zgodbo kralja Midasa, ki ga je bog Apolon kaznoval z oslovskimi ušesi. Kralj je hotel ohraniti skrivnost, ki jo zaupal le svojemu brivcu. Slednji ni zdržal in novico zatulil v jamo ob močvirju, iz močvirja je zraslo trsje, ki je šepetalo kraljevo skrivnost vetru, ta pa jo je ponesel po celem svetu.

Pikantne podrobnosti ki so bile do sedaj objavljene so aktualizacija grškega mita. Razkritje depeš je pokazalo na slog, ki si ga ne bi privoščili niti rumeni tabloidi. Diplomatsko osebje v uradnih dokumentih obravnava svetovne politike in ugledne osebnosti posmehljivo , na ravni trač-novice. To obrača pozicijo vladar-tlačan oz. božanstvo-ljudstvo. Razkrite informacije odstirajo avro mističnosti in oddaljenosti, ki jo navadni ljudje sicer vidijo okrog politikov. Obrat v tovrstni poziciji pomeni tudi zmanjšanje avtoritete tistega, ki je bil po volji ljudstva postavljen, da vlada in odloča.

Ali je prav ali ne, da so tej dokumenti prišli na dan ne vem, dejstvo je, da so zadeve precej občutljive. Skupaj trkata pravica do obveščenosti in potreba po zasebnosti, možnost spoznanja in stanje varnosti. Za vzpostavitev družbenih ravnovesji je potrebna zdrava pamet, razsodnost in svoboda odločitve. Umetnost je privlačna zaradi tistega, kar vidimo in tistega, kar nam je zamolčano. Resnica v književnosti se potrjuje z zanikanjem in želja znanstvenikov, da bi povedali vse kar so spoznali je lahko usodna za normalo delovanje družbe, prijateljstev, medčloveških odnosov.

After sv. Miklavž

Danes je (bil) god sv. Miklavža. Če preskočim teološki in zgodovinski pomen, zame ostaja skrivnosten svetnik in me vedno znova spominja na otroška leta. Spominjam se, ko so mi takrat mama, tata in nonota pripovedovali, da Miklavž nima veliko in velikih daril, nosi samo kakšno sladkarijo, orehe, pomaranče in vedno tudi šibo. Ugovor je bil seveda, da sem bil letos bolj priden kot lani, zato šibe ne potrebujem. A Miklavž prinese šibo tudi tistim otrokom, ki so bili pridni, da jih tako spomne, da taki ostanejo. Nekoč – pa ne sto let od tega – je sv. Miklavž prinesel tudi kak kos premoga.

Všeč mi je Miklavževa podoba, ki poleg obdarovanja za dobro, s šibo nas spominja, da taki tudi ostanemo. Danes se je seveda Miklavž moderniziral. Premoga ne more več prinesti, ker se ga ne dobi več, šibe niso moderne, orehi in pomaranče pa niso dobri. Vseeno Miklavž ostaja praznik preprostih daril, ki ne presenečajo s ceno, ampak s pozornostjo tistega, ki nas obdaruje. Miklavž odide, ostane spomin na dar in opomin, da si za nov dar prizadevamo še celo leto.

Lik škofa Miklavža je preprost, saj ne prinaša razkošja, ampak nekaj preprostega. Nagrada za naša dejanja je lahko zelo skromna kakor oreh ali pomaranča, potrebujemo le osnovno sporočilo, da smo delo opravili dobro in to nekdo tudi ceni.

Po prazniku sv. Miklavža pa ne pozabimo, da bo nekdo gotovo vesel naše pozornosti tudi vsak dan v letu: pomaranče, oreha, pozdrava po sms-u, obiska, čokolade ...

Frida - Just Frida

Če še niste gledali tega filma, vam ga zelo priporočam.

Katar - zgodba male države z velikim uspehom

Danes vam predlagam ogled video novice iz Corriere della Sera, ki predstavlja azijsko državico Katar. Z nekaj več kot milijonom prebivalcev sodi v sam vrh svetovnega gospodarstva in vse kaže, da se njegova rast še ne bo ustavila. Zasluge za tak uspeh gre bogatim zalogam nafte (13. na svetu) in plina (3. na svetu), ki več kot očitno prispevajo levji delež prihodkov v državno blagajno.

 

WikiLeaks tudi o Vatikanu - coming soon

Vse je kazalo, da bo iz velike zgodbe WikiLeaks Vatikan izšel še najmanj (p)oškodovan, vendar zgleda, da temu ne bo tako. Novinar ki sodeluje pri tem spletnem projektu je v intervjuju za angleški The Telegraph povedal, da bodo kmalu objavili nekaj novih dokumentov tudi o Vatikanu. Spletni projekt se spreminja v vedno bolj zapleteno mednarodno zgodbo, ki na trenutke spominja na kak vohunski triler in na trenutke na grško tragedijo. S čim nas utegnejo presenetiti v prihodnjih dneh ali tednih? Kaj bodo pokazali o Vatikanu? Kako bo najstarejša diplomacija na svetu prenesla tiste dokumente?

Začela se je priprava na božič

Začela se je priprava na božič. Enega najlepših in najbolj priljubljenih praznikov spremljajo številne zabave, praznovanja in drugi dogodki, ki poleg potrošnje skrbijo, da se ljudje družimo med sabo. Druženje in praznovanje prinašata tudi obdarovanje, ki je neposredno povezano s stroški. Sedaj bi moral spet »usekati« po potrošnji in zagovarjati varčnost, skromnost … Da, do neke mere je to res, vendar ko opazujem družbene trende vidim, da smo že tako globoko v turbo-kapitalizmu, da poti nazaj ni več mogoče ubrati. Se ne postavljam na stran marketinga in trgovcev, ki nam dobesedno tiščijo v roke vse mogoče izdelke in za nami vpijejo, da je v akciji, ampak razmišljam o načinu, kako sobivati s tem, kar imamo.

Želeli smo si tržno gospodarstvo in sedaj ga imamo. Želeli smo konkurenčnost, sedaj moramo sprejeti tudi oglaševanje in ponudbe, ki jih konkurenčnost prinaša. Ne nazadnje niso trgovci krivi, če smo zvečer zaspali v socializmu in se drugi dan zbudili v kapitalizmu. Mislim, da rešitev ni v preziranju ali odmikanju od družbe, ampak v integraciji trajnostnega razvoja, družbenih vrednot, ohranjanja okolja in prazničnih vsebin v kulturo potrošnje.

Konkretno vidim prvi korak v tem, da obdarovanje ohranimo, ampak izberemo darila skrbno in z neko sporočilno močjo. Darilo je lahko dvo-delno: poleg kupljenega lahko nekaj izdelamo/spečemo/pripravo sami. Ali ne bi bilo zanimivo darilo, da bi nekomu prinesli doma spečen hleb kruha in knjigo ali zgoščenko … Ali doma izdelan okras za smreko in parfum …

Na tak način lahko združimo nekaj kupljenega in nekaj doma izdelanega (bolj osebnega), ki bo prejemnika darila gotovo spominjalo na nas. Poleg številnih idej za obdarovanje imamo Slovenci zelo raznoliko praznično tradicijo, ki jo pokrajinski običaji in navade še dodatno bogatijo, zato smo lahko ponosni na to, kar imamo. To predstavlja obsežen »bazen« idej iz katerega lahko jemljemo navdih za pozornosti do najbližjih.

Čas priprave na božič je lahko doživeto obdobje pričakovanja, ki nas poveže in združi, le prepustiti se moramo pripravi in ne že predčasnemu praznovanju. Zakaj pa ne bi bila letošnja novost v drugačnem načinu preživljanja predbožičnega časa?

Čas pričakovanja in sprememb

Začel se je advent. Čas pričakovanja božiča, ki nas v štirih tednih nagovarja, da je praznik Gospodovega rojstva trenutek luči, veselja in medsebojne bližine. Advent je čas priprave, poslušanja in načrtovanja, zato stopa v ospredje tišina. Težko se zberemo in razmišljamo o prazniku, ko že vse utripa, toda vsi se dobro zavedamo, da če ni luči v našem srcu, tudi zunanji blišč nam ne pomaga.

Zakaj krasimo ulice in stanovanja? Ker preko urejenega okolja lažje usmerimo svoje misli k prazniku. In to potrebujemo, sicer bi bil tudi božič le navaden dan. Na podoben način in z enako prizadevnostjo lahko uredimo in okrasimo tudi svojo notranjost. Ko se decembra dnevi vse bolj krajšajo – do najkrajšega v letu – imamo več časa, da premislimo o svojem življenju, ciljih in željah. Imamo več priložnosti, da se umirimo, ker pogosto ne potrebujemo velikih daril ali glasnih zabav, ampak samo malo miru.

Adventni koledarji, ki se pri nas vse bolj uveljavljajo kot sladki dodatki tega časa, imajo v sebi sporočilo, ki ga pogosto spregledamo. Merjenje časa, odštevanje dni do nekega trenutka nakazuje, da je tisti praznik res nekaj posebnega. Celotno cerkveno leto, ki smo ga sklenili s praznikom Kristusa kralja, je naravnano na pričakovanje in advent – kot začetek – to še bolj poudari. Pričakovanje danes nima posebne družbene vloge, niti ugleda. Če predolgo čakamo na e-mail ali na telefonski klic ali na blago, naročeno preko spleta, se nam zdi, da ure minevajo kakor tedni. Kupujemo tam, kjer gre hitreje in se odločamo za elektronske naprave, ki nam prihranijo čas.

Pričakovanje je nekaj dolgočasnega, pasivnega in neuporabnega. Advent je čas pričakovanja in Sveto pismo Stare zaveze usmerja naš pogled ravno v pričakovanje Mesijevega prihoda. Predpraznična priprava pomeni umiritev v duhu pričakovanja, ki nosi v sebi ton nestrpnosti in želje, da bi tista božična noč prišla čim prej. Privlačnost božiča je ravno v pričakovanju.

V zimskem času prevladujejo dolge noči, zato ljudje skušamo »premostiti« temo z zadrževanjem v osvetljenih prostorih in z medsebojnim druženjem. Adventni čas je tudi to. A v njem še bolj izstopa misel, da k nam prihaja Otrok, ki prinaša posebno sporočilo in revolucijo. Družbene spremembe ki jih bo uvedel bodo zaznamovale tek zgodovine in z delovanjem človeka se bo razvila povsem nova civilizacija s pozitivnimi in negativnimi učinki.

Med adventom kristjani premišljujemo razsežnosti človeške zgodovine in posebnost Kristusovega nauka. Njegove besede so nove, silovite in osvežilne. Družba se začne spreminjati, ker On sam je sprememba. V adventu premišljujemo tudi, ali se nas je vesela novica dotaknila in kaj je prinesla novega v naše življenje. Sedaj je čas, da se pripravimo in odločimo, kaj bomo prinesli tisto noč v jaslice … Čas pričakovanja nam daje priložnost, da začnemo novo poglavje, saj za pozitivne spremembe ni nikoli prepozno. 

Kraljestvo ideologije vs. kraljestvo življenja

Danes v Katoliški Cerkvi praznujemo nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva in z njo tudi končujemo bogoslužno leto. Začetek »cerkvenega« leta je (prihodnji teden) na prvo adventno nedeljo.

Praznik me je spodbudil k razmisleku, zakaj v krščanstvu sploh imamo ta praznik, ko pa naj bi bila naša vera izrazito apolitična, tuja svetnim vladam in usmerjena v onostranstvo. Res je, da so zgodovinske okoliščine povzročile, da je papež Pij XI. leta 1925 uvedel ta praznik, vendar kar me čudi je, kako smo ostali navezani nanj, čeprav ni več te potrebe že vsaj 20 let. Ideologije 20. stoletja so prinesle veliko družbenih sprememb in novosti, ki so v mnogih državah pripeljale Cerkev in vero v negotov položaj. Krščanstvo se je moralo v sredini 19. stoletja soočiti z Marxovimi idejami pravične družbe, z nacističnimi težnjami nadčloveka in s teologijo osvoboditve iz konca 20. stoletja v južni Ameriki. Na mnoge družbene izzive Cerkev ni bila pripravljena, zato se je pogosto odzivala nepravilno in negotovo. Tukaj ne obsojam napačnih odločitev, ker verjamem, da je zelo udobno deliti sodbe z zgodovinsko razdaljo.

Krščanstvo je v soočenju z velikimi ideološkimi monoliti doživelo zrcaljenje lastne podobe. Če pogledamo vsebine in metode nacizma, fašizma in komunizma lahko hitro opazimo, da gre med njimi za velike metodološke sorodnosti, najvidnejše v dojemanju človeka. Slednjega dojemajo kot orodje v službi ideje in ne kot samostojno in svobodno bitje. Voditelj oz. ideolog postane napol božanstvo, ki s svojo prisotnostjo ustvarja ozračje mističnega in presežnega. Diktatorji so (bili) vez s presežnim in brezčasnim, skoraj v tolikšni meri, kot so v raznih religijah duhovniki. Antropološki pogled nam pomaga razumeti, da tudi ideologije, čeprav odpravljajo boga, potrebujejo stik s presežnim in neskončnim. Ravno tako na drugi strani imamo »humanizacijo« ali počlovečenje podobe boga, ki ga ravno religije približajo vsakdanjemu življenju. Družbeno-politična konotacija b/Boga je neizogibna in to nastane ob vsaki človeški združbi, ki skuša preko svojega delovanja približati drugim ljudem božansko prisotnost.

Upam, da to vse ne zveni preveč heretično ali poenostavljeno, vendar krščanstvo (če se ustavim samo pri krščanstvu) je na številne načine vpeto v družbeno in politično dogajanje, ki ga oblikuje in je hkrati pod njegovim vplivom. Tako je končno »bojno polje« neke ideje človek, ki je njen nosilec in razvijalec. Pojmovanje kraljevanja oz. vodstva je način kako usmeriti pripadniki ideje; ideološkost je sestavni del človeške družbene strukture, zato potrebujemo družbo, ki ima izdelano hierarhijo in vodstveni kader.

Če posebej praznujemo vlogo kraljevanja, neizogibno postavljamo neko ideološko dimenzijo pred služenjem, za kar naj bi prav kristjani najbolj skrbeli. Kakor (evangeljski) kvas bi morali s svojo tiho a učinkovito prisotnostjo spreminjati družbo na bolje, toda brez (nad)vladanja in ukazovanja, borbe za lastno premoženje ali ugodje, ampak s pričevanjem. Kdo lahko pričuje? Kdor je se je srečal s praznim grobom in živi v prepričanju, da bodo vladavine prešle, ker je tretji dan dokaz, da je lahko fizika zelo relativna.

Pa smo pri praznem grobu, ki v svoji praznini polni našo vero. Če bi tisti grob ostal poln bi se nauki, učenja, prilike, ozdravitve, čudeži, trpljenje in smrt spremenili v mit ali pripoved, ki bi v teku stoletji razvodenela in se deformirala. Grob je prazen in ravno zato ne deluje kot kaka ideologija, ampak kot trden dokaz, da je metafizika že prisotna v naši stvarnosti. Če nam kraljuje ta ideja, smo imuni pred ideologijami in (pre)ozkimi definicijami človeka.

Sogovornik ateizmu

Danes in jutri (v nedeljo) bo papež Benedikt XVI. podelil kardinalske klobuke in prstane novim kardinalom. Novoimenovanih kandidatov v enega najprestižnejših klubov na svetu je 24 in skoraj polovica je Italijanov. Podatek je zanimiv, ker nam nakazuje kam želi papež peljati naslednje volitve oz. koga na tiho predlaga za svojega naslednika.

Koga papež "vnaša" v konklave, ki bo volil – ali bo izvoljen za – njegovega naslednika? Izmed 24 novih kardinalov je 10 Italijanov, od teh jih sedem deluje v rimski kuriji, kar pomeni, da ima konzistorij močno rimsko noto. Tukaj se mi poraja dvom, koliko je v Katoliški Cerkvi še prostora za karizmo in koliko prostora odžira administracija in birokracija. Ali za prelaganje in žigosanje papirjev res potrebujemo posvečene roke?

Dejstvo je, da v izboru novih kardinalov, poleg birokratov, na zanimiv način »štrli« ime nadškofa Ravasija, nekdanjega prefekta ambrozijanske knjižnice v Milanu, ki velja za velikega razlagalca Svetega pisma, teologa, arheologa ... Perspektiven Ravasi pokriva mesto predsednika Papeškega sveta za kulturo in v svojem delu se je izkazal na poseben način v dialogu z neverujočimi in ateisti. Na viden način si prizadeva (eden od redkih v Cerkvi), da bi vzpostavil dialog med ateizmom in Cerkvijo. Morda se zdi smešno, vendar sekularizirana in liberalna družba se ne bo več vrnila v (ozke) okvire verskih pojmovanj človeškega življenja in znanja.

Spopad med svobodomiselnostjo in konservativnostjo (v pozitivnem pomenu besede) pomeni način sobivanja in soustvarjanja družbene kulture. Iz tega razloga je kader na tem področju vedno dobrodošel in v nenehnem pomanjkanju. Čeprav mnogi ateisti odklanjajo verstva in verovanje, ohranjajo pogled na človeka kot celoto telesa, duše in duha. Zanimivo je, da se zavzemajo za krepitev etike in pravičnosti prav tako, kakor to počnejo verstva. Lahko rečemo, da gre za laično pojmovanje vrednot, ki so skupne vsem ljudem in kulturam. Zakaj bi se torej razdvajali, ločevali ali oddaljevali, ko pa živimo pod »isto streho« in si prizadevamo za enake cilje, le da izbiramo drugačne poti.

Mislim, da bi morala Cerkev sestopiti iz zlatih podstavkov na katerih piše "mi pa imamo vso resnico" in vključiti v svoje delovanje širši krog ljudi: neverujoče, skeptike in liberalce. Kakor Cerkev tako si tudi oni prizadevajo za pravičnost med ljudmi, družbeni napredek in dialog. Morda bi bil Ravasi (če bi kdaj postal papež) dober sogovornik tistemu krogu ljudi, ki se ne identificirajo z uradnim naukom krščanstva, ampak delijo sorodne poglede.

Zahteve ki se postavljajo pred Cerkev 21. stoletja so zahteve po utemeljevanju vere, kajti če ne bomo prav verniki v prvi vrsti jasno in prepričljivo odgovarjali na vprašanje »zakaj verujemo?« ne bomo verodostojni pričevalci. Morda bodo prihodnje volitve papeža odgovorile tudi temu pomembnemu segment iskalcev resnice. Kandidati so že pravi.

Velik oblak, ki nam zakriva pogled na "zeleno"

Energija gor ali dol, vse kaže, da bomo v prihodnjih letih porabili veliko premoga. Okrog visokih dimnikov se je dvignil velik prašni oblak, skoraj tak, kot ga sami proizvajajo. Gradnja nove elektrarne ne bi bila sporna, če nas ne bi toliko stala. Mednarodni in domači strokovnjaki so ugotovili, da je gradnja in vzdrževanje bloka TEŠ 6 zelo potraten posel. Začetna investicija in gradnja zanašata 1,2 MLD (!) evrov, poleg tega pa bomo morali plačati »eko-bloke« za izpuste CO2-ja in še zdravljenje bolezni, ki jih bo povzročilo onesnaževanje.

Na misel mi prihaja vprašanje, koliko vetrnih ali sončnih elektrarn bi lahko postavili za ta denar? Koliko manj bi porabili za eko-takse, zdravje ali saniranje okolja?

Ali ni čudno, da za postavitev vetrnih elektrarn na Krasu morajo vsa naša ministrstva trpeti krvavi pot zaradi zaščite nekih ptic in štorkelj, za gradnjo termoelektrarne pa kot da okoljevarstveniki ne obstajajo. Zakaj namenimo tako malo denarja čistim virom energije in tako potratno trošimo pri velikih onesnaževalcih?

 

Domovina

Kdor ljubi svojo domovino, spoštuje tudi domovino drugih. 

Neznan avtor

 

Vse utripa - že novembra!

V centru Ljubljane od torka že napeljujejo kable z lučkami. Trgovine prodajajo bonboniere v obliki smrekic, jaslic in zvezdic. Vsakdanja živila so že v prazničnih embalažah. Ali ni vse to malo prehitro, da še v prvi polovici novembra vse utripa, sveti in vabi k potrošnji?

Sv. Martin

Danes praznujemo sv. Martina. Svetnik ki je v ljudski tradiciji zelo dobro poznan zaradi "vinskega čudeža" nas lahko nagovarja tudi zaradi svoje dobrodelnosti. Legenda pripoveduje, da je v nekem mrzlem zimskem jutru pred francoskim mestom Samarobriva srečal berača. Ker ni imel ničesar, kar bi mu lahko dal, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in ga podaril polovico tistemu beraču. To dejanje velja tudi za prvi korak Martinove spreobrnitve, saj naj bi kmalu po tem bil krščen.

Plašč gor ali dol, sv. Martin nam je dal enkraten zgled, da vedno lahko najdemo nekaj, kar lahko delimo z drugimi. Morda bi danes res nenavadno zgledalo, če bi svoje obleke prerezali in dali beraču, imam pa zato številne druge dobrine. Dobrodelne organizacije ravno v času krize najmanj počivajo in nas vabijo, da tudi mi priskočimo na pomoč. Plemenita dejanja materialne pomoči lahko "dopolnimo" tudi z nevidnim dobrim delom. Običajno je tako, da nekomu v Afriki lažje pomagamo kot nekomu, s katerimi se vsak dan srečujemo. Lahko podarimo nekaj svojega časa, prijazno besedo, nepričakovano presenečenje. Pomembno se mi zdi, da delimo ... Čeprav samo simbolično.

On pa gledal jih je iz križa

Zanimiva skladba ... in izvirno besedilo:

Nekoč bo bolje ...

Človeška želja po prostem času za počitek in mir je osnovna potreba vsakega posameznika. Iščemo svoj mir, svoja veselja in radosti, zato da se lahko odpočijemo in gremo naprej. Potrebujemo tudi delo, da lahko uresničujemo svoje načrte, ideje in ideale. Nadaljujemo pogosto tam, kjer se nam je zalomilo v preteklosti in strmimo k izboljšanju svojih napak. Bo že res, da preveč dela lahko škodi, vendar če ne bi nič delali, spet ne bi bilo prav.

Mogoče sem malo deloholik, vedno pripravljen in s težavo rečem "ne, ne morem", ampak potem padem v stanje, da ne vidim več kako naprej. Zgodi se, da ko imam res veliko dela, me pograbi panika ... in neham delat. Se ustavim, kakor resetiran, in ne znam več naprej. Ta vikend mi je prijateljica zastavila vprašanje: "Zakaj toliko delaš?". Hm, in sem se vprašal tudi sam, pa vendar od sebe nisem dobil zadovoljivega odgovora. V svoji površnosti sem perfekcionist in v naglici pozabim na energijo, ki jo za kaj porabim. Tedni minejo kakor ure in čas beži. Kaj pa poboljšanje, red, obvladovanje dela? Nekoč bo bolje. Ali pa tudi ne.

p.s. Zakaj Bog ni ustvaril dneva, ki bi imel 30 ali 48 ur? Vsaj enkrat na teden.

Rim je daleč od Vzhoda

Od 10. do 24. oktobra 2010 je v Rimu potekala škofovska sinoda za Bližnji Vzhod. Škofovska sinoda je oblika rednega zborovanja škofov Katoliške Cerkve, ki jo je leta 1965 ustanovil papež Pavel VI. Drugi Vatikanski koncil je tedaj pokazal, da samo z rednim stikom s krajevnimi Cerkvami papež lahko vrši v polnosti svojo apostolsko službo. S tem namenom je potekalo zgoraj omenjeno zborovanje in je pokazalo na mnoge težave kristjanov, ki danes živijo na Bližnjem Vzhodu.

Prisotni škofje, eksarhi in patriarhi so predstavili težak položaj kristjanov v okolju, kjer islam zagovarja širjenje vere s silo in z mečem, medtem ko imajo ostali verniki edino orožje knjigo in besedo. Apostolski vikar v mestu Smirna in predsednik Turške škofovske konference msgr. Ruggero Franceschini je to podkrepil na primeru svojega predhodnika, škofa Padoveseja, ki so ga islamski skrajneži letos obglavili. V svojem govoru je dejal, da je molk uradnega Vatikana nedopusten in nedopustno je tudi doživljati tišino samo zaradi diplomatskih koristi. Sklenil je, da razmere v Turčiji krojijo skrajni nacionalisti in verski fanatiki, ki so strokovnjaki za napeta ozračja.

Toni niso bili razgreti samo zaradi nasilja, ki ga dnevno doživljajo verniki na Bližnjem Vzhodu, ampak tudi zaradi občutka, da ozemlje, kjer se je krščanstvo sploh začelo, že dolgo časa je samo še periferija Vatikanskih uradov. To so izpostavili tudi predstavniki vseh 23 vzhodnih Cerkva, ki so v edinosti z Rimom. Izrazili so pričakovanje, da v prihodnosti bodo tudi vzhodni patriarhi v konklavu med volivci novega papeža. Najglasnejši je bil apostolski eksarh katoliških Armencev patriarh Vartan Waldir Boghossian, ki je dejal, da so »patriarhi Vzhodnih Cerkva po naravi svoje službe očetje in glave Cerkvam 'sui iuris', ki tvorijo katoliškost Katoliške Cerkve. Iz tega razloga bi morali biti 'ipso facto' člani kardinalskega zbora, ki voli papeža, brez dodatnega kardinalskega naziva«.

Na sinodi je prišla na dan slika trpeče in od Rima pozabljene Cerkve, ki zaradi zgodovinskih in političnih okoliščin je pristala na drugorazrednem mestu pri ključnih odločitvah vesoljne Cerkve. Zdi se, da ekumenizem, s katerim se na zahodu tako radi hvalimo kot z modno muho, ima mnogo lukenj in pomanjkljivosti. Prva med temi je nezadostna pozornost rimske kurije do potreb in težav Vzhodnih Cerkva, ki so v občestvu s papežem.

Vzpostavitev primata z naslednikom apostola Petra ostajata ovira mnogim pravoslavnim Cerkvam za polno edinost z Rimom. Edinost, ki jo katoliška Cerkev še vedno preveč dojema v luči reformacije z geslom izven (katoliške) Cerkve ni rešitve, kot podrejenost papežu pri odločanju. Upoštevati moramo dejstvo, da na Vzhodu so se ohranili različni obredi, navade in verska praksa. Ohranil se je duh prve Cerkve, kjer sta hierarhija in administracije v vsakdanjem življenju imela manjšo vlogo; zavest o prisotnosti Duha je bila močnejša. Z ozirom na Zahod sta se v pravoslavju ohranila bolj živa karizma in ljudska vernost. To kar danes občudujemo kot ikonopisje ali mistika s filozofijo, je sad ohranjanja zdrave tradicije. Ostajamo na ravni delitve kdo je bolj pravoveren in v tem ostajamo razdeljeni.

Papež je v svojem govoru ob sklepu sinode dejal, da je prava pot sobivanja kristjanov in muslimanov le pot miru in dialoga. Mir je osrednji dejavnik skupnega dobrega, zato je pozval škofe in patriarhe, naj si zanj prizadevajo. Premislek ki se ob tem zbudi je, kako ohranjati mir, ko druga stran pogosto sklepa dogovore s figo v žepu in močnejši odmerja stopnjo svobode šibkejšemu.

Če bodo sklepi sinode za Bližnji Vzhod zaživeli, bomo v prihodnjih letih priče pomembnim spremembam. Turčija trka na vrata Evrope in njen vstop v Unijo bo pogojen s stopnjo spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva slehernega posameznika. Sadove sinode bi lahko videli v prihodnjih volitvah papeža, ko bi se zgodila tisočletna revolucija in bi v sikstinsko kapelo s kardinali vstopili tudi patriarhi Vzhodnih Cerkva.

Cerkev se lahko ponaša s pridevnikom 'katoliška' (univerzalna) le v kolikor je sposobna združiti v sebi raznolikost tradicij, običajev in obredov. Od papeža Benedikta XVI. lahko pričakujemo zrele odločitve, saj je na primeru Anglikancev že pokazal učinkovit odziv tistim, ki se želijo približati edinosti z naslednikom apostola Petra. Vprašanje pa je, ali si Cerkev v Rimu želi bližine z Bližnjim Vzhodom.

Nagrobni kič

In začenjajo se množična romanja na pokopališča. Tudi letos bomo pustili na krajih pokopa naših dragih cela premoženja v obliki sveč, šopkov in bolj ali manj kičastih ikeban. Seveda je spominjanje pokojnih osnovna človeška potreba in starodavna dejavnost, ki jo nosimo v sebi že od pradavnine, vendar komercialne razsežnosti tega početja pogosto prerastejo v absurdnosti.

Slovenci smo, z 11 svečami letno na prebivalca, prvi na svetovni lestvici v potrošnji nagrobnih sveč. Spominjanje rajnih je v teh dneh iz duhovnega, molitvenega ali komemorativnega obredja prešlo v pravi biznis, ki cvetličarjem, trgovcem, mnogim duhovnikom in ostalim obrtnikom prinaša lepe zaslužke. Finančna plat je zadostna stimulacija, da se za trenutek ustavimo, premislimo in odločimo, kako bomo letos postopali. Ali so naša pokopališča kraj pietete in spomina ali trgovine?

Res je, da smo od otroštva s starši obiskovali grobove prednikov in nam je to prešlo v kri, obred spominjanja na mrtve »a la slovenska« pa postal modus vivendi prvih dni novembra, ampak racionalni argumenti bi morali prevladati.

Preden spremenimo grobove v cvetlične gomile, ki s svetlobno koreografijo pravih in baterijskih sveč spominjajo na ekspozituro kakega zabavišča iz Las Vegasa, pomislimo, ali to počnemo za svoje drage ali zase? Ali bo potrošnja dragim pokojnim kaj koristila? Krasimo grobove, da bo žlahta zelena od zavisti ali iz pristnega spomina na pokojne? Kolikokrat pa se jih spomnimo med letom?

Benedikta XVI. v Slovenijo ne bo!

Pa smo dobili nov udarec iz Vatikana. Danes so predsednik Hrvaške, zagrebški kardinal ter predsednik Hrvaške škofovske konference na novinarski konferenci v Zagrebu sporočili novico, da bo papež Benedikt XVI. v začetku prihodnjega leta obiskal našo južno sosedo. Kardinal Bozanić je dejal, da bo papež Benedikt XVI. predvidoma obiskal Zagreb v enemu izmed koncev tedna v prvi polovici prihodnjega leta. Okvirni program predvideva, da bo sveti oče obiskal grob blaženega Alojzija Stepinca in ob nacionalnem dnevu družine (ki ga bodo obeležili v času njegovega obiska) bodo ta dan razglasili za državni praznik.

Papež ima v prihodnjem letu namen obiskati tudi Oglej in Benetke. Od 7. do 8. maja 2011 naj bi se mudil na pastoralnem obisku na severovzhodu Italije. Njegov obisk naj bi vsebinsko in pastoralno razširili tudi na sosednje narode, saj Oglej zgodovinsko predstavlja matično Cerkev tudi za Slovence, Hrvate in Avstrijce, ki so v preteklosti bili tesno povezani s tem patriarhalnim sedežem.

Slovenci spet ostajamo pred tesno zaprtimi vatikanskimi vrati. Tokrat niso naši politiki, ki bi trkali nanje in ne najdejo gospodarja doma, ampak slednji se ne meni za nas. Kako pa bi mu to zamerili, ko pa so družbena, politična in gospodarska klima v naši državi vse prej kot gostoljubni. Že do nas samih, kaj šele do tujih gostov …

Zakaj se papež ne meni za nas? Papež in Vatikanska diplomacija so silno občutljivi gospodje, ki kljub milijardni številki vernikov zelo dobro poznajo razmere na posameznih delih sveta. Čeprav se bahamo z demokracijo in razvitostjo, bi nam morala taka odsotnost dati misliti. Vatikan je bil naš prvi diplomatski zaveznik v kritičnih letih osamosvojitve in kasneje je spregledal cel niz negativnih političnih odločitev, ki smo jih izpod Alp uresničili in poslali za obzidje. Redno spremljanje domačih dogodkov in mednarodnih dejavnosti je najbrž omogočilo vatikanskim uradnikom, da so si ustvarili podobo Slovenije, ki se ji toži po nekdanji skupni državi, ki ji je demokracija v napoto in kjer so družbeno-civilni akterji prej moteči kot dobrodošli.

Zamisliti se moramo nad tem, da smo po dvajsetih letih od osamosvojitve bolj balkanski kot tedaj, ko smo uradno bili na Balkanu. Na mednarodnem zemljevidu naša podoba bledi, za kar so krive velike afere brez sodnih epilogov, neučinkovit boj s korupcijo, padanje svobode novinarskega dela, slabšanje gospodarskih razmer ter neprepoznavna vloga Cerkve in krščanstva. Slovenija postaja nič kaj zabavna karikatura postkomunistične totalitarne družbe, kjer je javna lastnina najlažji (!) plen posameznikov in država pri tem celo uspešno pomaga.

Niz dogodkov je pripeljal našo državo v megleno ozračje, kjer je prihodnost zelo negotova, preteklost pa namenoma potvorjena. In kaj naj nam pove papež, če že pride? Kakorkoli bi se dotaknil česarkoli iz preteklosti, bi doživel ekskluzivno kritiko in medijski linč ter ostal brez sogovornikov.

Ne smemo pozabit, da vabilo k obisku Slovenije je bilo poslano svetemu očetu že lani za slovenski evharistični kongres, vendar je to možnost pustil na boljše čase. Poslal nam je svojega državnega tajnika, vatikanskega človeka št. 2 in lahko ugibamo, da je svoj obisk združil s »sondiranjem« terena pri nas. Glede na to, da se nas papež izogiba, mislite, da o nas kroži pozitivno mnenje? Mar bi se morali vprašati, kaj je narobe?

Začetki visokih diplomatskih krogov samostojne Slovenije so bili obetavni (Clinton, Bush-Putin, Janez Pavel II. (dvakrat) …) in vendar vse kaže na to, da verjetno se je ta sezona nekoliko ohladila. Še vseh nekdanjih balkanskih predsednikov nam ni uspelo spravit skupaj za isto mizo. Sedaj morda zmoremo le še kak mednarodni forum, kamor pridejo namestnikovi pod-uradniki in o tem kolumnisti pišejo tri dni in tri noči.

Papež bi lahko svoj obisk na tem delu zemeljske oble združil v eno »turnejo«, ki bi povezala Benetke, Oglej, Ljubljano in Zagreb. Poleg mednarodne odmevnosti in prepoznavnosti za regijo, bi bil tak dogodek vsebinsko, zgodovinsko in pastoralno gotovo zelo močan.

Ostaja nam grenko spoznanje, da smo izviseli in da na mednarodni šahovnici izgubljamo polja, ki so nedolgo od tega že bila naša. Lahko zlivamo slabo voljo na druge, ali pa opravimo samorefleksijo in se odločimo, kam želimo v prihodnosti in koga želimo k nam.

p.s. Obisk Dalai Lame v Mariboru so naši politiki likvidirali z arogantno odsotnostjo, ki je celemu svetu sporočila, kako sprejemamo goste, ki nam ne prinašajo gospodarskih  in gradbenih poslov, ampak humana sporočila o miru in medsebojni slogi. Tudi to marsikaj pove o nas. 

O znanju

Znanje je sladek sad iz grenke korenine.

Katon

Odprta Simonina skrinjica?

Predlagam branje članka o aktualnih dogodkih v kabinetu predsednika Vlade, ki ga je danes objavil časnik Finance. Avtorica je novinarka Petra Sovdat. Zadnje tedne spremljam njeno delo in moram priznat, da pri njej opažam analitično držo in sposobnost komentiranja brez insinuiranja lastnih tez. Prijetno branje.

Ne zgodi se velikokrat, da pomemben javni funkcionar po razkritju sumljivih poslov odstopi. Večinoma smo videli "pobege" v udobne službe v tujino ali v (para)državno gospodarstvo.

Vseeno Simone Dimic ne moremo pohvaliti. Njen izgovor, da se "ne počuti kriva", da pa odstopa, ker ji "neskončen obseg potrebe po njihovem zanikanju ali pojasnjevanju ne omogoča več tako intenzivnega in osredotočenega dela", je podoben "dokazom", s katerimi je želela javnosti pokazati, kako čista je. Obstaja občutek, da beži, da bi očitke čim prej pometli pod preprogo. A tega ne smemo dopustiti.

Njena izjava je nevarna. Kljub številnim pričanjem nekdanjih Vegradovih delavcev (ki so po njenem mnenju lahko bili tudi "plačani"?!), dostopnim uradnim podatkom, se izgovarja na medijski linč. Podobno kot Zoran Janković in njegov sin. Kot Igor Bavčar, Boško Šrot in Bine Kordež.

Slovenska elita živi v prepričanju, da ji nihče nič ne more. In prav ima! Ustvarila je takšno "pravno državo", da njenega početja ta sistem ni mogel ogroziti. Zgodba o skokovitem bogatenju zdaj že nekdanje šefinje kabineta premiera Pahorja ni prva, ki smo jo razkrili mediji. A volivci so se - po moji oceni predvsem zato, ker so bili ob prividu varne službe in relativno solidne plače pripravljeni zamižati - doslej zadovoljili s tem, da "itak vsi kradejo", sploh tisti "pri koritu". Prav zato nikoli (ali pa le redko) ni bilo epiloga. Ker se nikomur ni (politično) splačalo. Ker so takšne razmere omogočale, da izbrani posamezniki bogatijo naprej.

To me žalosti. Ne le zaradi posameznih zgodb, ampak zaradi sistema, ki dopušča legalne kraje, pa ne le v državnih družbah, o katerih pišemo največkrat, temveč tudi zato, ker se je s tem ustvarila taka klima, da celo nekateri podjetniki "kradejo sami sebi". In s tem mečejo slabo luč na poštene, ki trdo delajo, da bi kaj ustvarili.

Nekoč mi je politik dejal, da na začetku kariere ni razumel, zakaj se vsi poslanci "tepejo" za članstvo v odboru za promet, ko pa se pomembnejše odločitve vendarle sprejemajo denimo v odboru za javne finance. "Potem sem uvidel, o kakšnih denarjih se pogovarjajo. In kakšnih uslugah." Kaj konkretno je mislil s tem, ni želel povedati. Molčal je in postal sokriv. Ob podatkih o raznih kartelih, klikah in mrežah, o katerih pišemo že leta, se sestavljanka počasi zlaga. A brez konkretnih podatkov ne moremo.

Gradbeni delavci, ki so zdaj na cesti, ne molčijo več. Tako je RTV Slovenija že poročala o vplivnih imenih, pri katerih naj bi po pričevanjih delavcev gradil Vegrad ali pa jim prodal stanovanje - verjetno ugodneje kot navadnim smrtnikom. Pandorina skrinjica, ki smo jo odprli s člankom Zakaj je v javnem interesu, da poročamo o obnovi hiše Simone Dimic in Romana Horvata, dobiva širše razsežnosti.

In prav je tako. S takšnimi zgodbami krepimo demokracijo. S takšnimi zgodbami javnost pritiska na (pravosodne) organe, naj upravičijo svoj obstoj, svoje plače, ki jim jih dajemo davkoplačevalci. Pomembno je, da nismo tiho. Če bi bili, bi nepravilnosti, o katerih se sicer veliko šušlja, ostale pod preprogo.

Družbena klima v Sloveniji je na preizkušnji prav zdaj. Težko verjamem, da gremo lahko še nižje. Priložnost imamo za očiščenje. Jo bomo izkoristili? Ne vem, upam pa. Obljubim lahko le, da bomo na Financah še razkrivali take zgodbe, kljub nenehnim grožnjam - fizičnim ali pravnim.

Dva načina vernosti

Današnja Božja beseda je dovolj zgovorna in jasna, da ne potrebuje dolgih uvodov, razlag ali interpretacij, zato jo ponujam tako, kot je.

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« 

Razprodaja RTV-ja

Čeprav imam čas zelo odmerjen in se utapljam v nenarejenih obveznostih, mi je ta članek pognal kri po žilah z nadzvočno hitrostjo. Sprememba zakona o RTV je bila v času gospodarske in politične krize pričakovana, saj velike diktature so ravno preko medijev vodile ljudstva. Naši državi se ne obetajo dobro časi in demokratično izvoljeni vladarji se vedno bolj spreminjajo v roparje z mandatom ljudstva. In ko gre vse po zlu, je vsak tiranski ukrep pričakovan.

Vsaka sprememba zakona – v enaki meri pod levimi ali desnimi vladami – je poslabšala ponudbo javne RTV. Našo televizijo gledam le toliko malo, kolikor je potrebno, ker je produkcija osiromašena do onemoglosti in patetičnost voditeljev/igralcev pripeljana do skrajnih meja. Vsak drugi narod imam programe mnogo bolj gledljive.

Sedaj je gospa ministrica uvidela prioriteto, da na javni slovenski RTV dobijo več prostora manjšine iz republik nekdanje Jugoslavije. Moram priznat, da sem to prebral dvakrat, ker nisem bil prepričan, da sem vse dobro razumel. Pa očitno sem!

V naši Ustavi jasno piše, da sta manjšini v RS samo dve (italijanska in madžarska), zato je logično sklepati, da je nekdo pritisnil na vzvode oblasti in vpeljal nove manjšine. Koncept, ki je danes nadpovprečno moderen in se v njem lahko vsak znajde, da bolje uveljavi svoje pravice.

Manjšina gor ali dol, utemeljitev takega mišljenja je preprosto nedopustna in s strani nekega ministra neokusna, če ne celo žaljiva. A si lahko sploh predstavljate, da bi na javni televiziji v Beogradu ali Sarajevu ali Zagrebu obstajal program za Slovence? Ali si sploh predstavljate koliko živcev in truda je šlo za slovenski program na regionalnem centru RAI v Trstu!?

Med Srbi imam kar nekaj prijateljev in se z njimi dobro razumem. Obiskal sem Beograd in nekaj delov Srbije ter tam spoznal ljudi. Če pridejo iz nekdanje Jugoslavije (ali kjerkoli iz tujine) v Slovenijo zaradi dela ali študija ali pač samo živet, jim privoščim najboljše življenjske razmere in počutje. Postavlja pa se mi vprašanje, zakaj moramo biti Slovenci servilni do meja sužnosti? Zakaj smo pripravljeni razprodati svoj jezik in istovetnost? Zakaj spreminjamo javno ustanovo, ki bi morala gojiti in razvijati slovenski jezik, v suženjsko hišo tujcem? Zakaj ne premoremo niti malo ponosa in za najnižjo ceno podarimo prvemu, ki to vzame?

About life ...

... it's my!

Kromatika srednjega veka

Ob besedni zvezi "srednji vek" dobimo takoj asociacijo na mračno in zaostalo dobo skoraj tisočih let, ki naj bi povzročila družbeno nazadovanje. Prav tako jo uporabljamo kot frazo za slabšalni ali zaničevalni pomen in težko najdemo v slovenski literaturi kaj pozitivnega o teh tisočih letih. Odločil sem se, da pobrskam po spominu in napišem nekaj vrstic o tej dobi, potem ko sem videl kako so v Italiji obnovili Giottovo delo Križani. Ta srednjeveški slikar mi je zelo pri srcu, ker je odlično povzel "zdravo" teologijo in vselej predstavlja Kristusa in Boga blizu človeku. V njegovih delih ne manjkajo prizori, ko si privošči kanček ironije na račun grabežljivosti papežev in škofov ter izpostavi vsakdanjega človeka.

Srednji vek je bil zelo pisana doba, sicer tudi tedanji slikarji ne bi uporabljali takih barv in motivov. V naših predstavah pa ostaja čas kuge, sivine, smrti in vsega kar je zaostalo ali negativno. 

Na žalost je ta podoba v veliki meri produkt ameriških filmov ter našega (ideološkega) šolskega sistema, ki vidi v dobrem vrednotenju srednjega veka grožnjo, da bi se celo Cerkev lahko prikazala kot pozitivna ustanova. Seveda srednji vek niso samo čarovnice in grmade (oz. sploh niso, saj prava - najglasnejša - španska inkvizicija se je začela v renesansi (!) ), ampak sem sodijo nizi plodovitih in razsvetljenih obdobji, ki jih lahko imenujemo "srednjeveške renesanse". In to ni kar tako. Če jih na hitro naštejem, boste opazili, da spet ni bilo vse tako "temno". Po prepoznavnosti in pomenu vsekakor lahko omenimo dobo Karla Velikega, ustanavljanje in razcvet univerz v Bologni, Oxfordu, Padovi in Parizu, prepisovanje in ohranjanje velikih del klasične dobe, utrjevanje koledarja in astronomskih ved, Gutenbergovega izuma tiska ... Na umetniškem in znanstvenem področju je srednji vek doba sholastike in sv. Tomaža Akvinskega, italijanskega slikarja Giotta, mogočnih katedral, Dantejeve Božanske komedije, številčenja poglavji Svetega pisma ... Na gospodarsko-razvojnem področju pa Hanzeatske lige, povezovanje Azije in Evrope z bogatimi trgovinskimi potmi ter priseljevanja Slovanov iz vzhoda proti jugo-zahodu. 

Poglobljena študija bi lahko pokazala še marsikaj, predvsem pa srednji vek v drugačni barvi. Malo manj temni. Ravno barve so moč srednjega veka, saj so dominirale v vseh večjih delih: od miniatur v rokopisih do poslikave notranjosti katedral. 

Vsekakor to je doba močnega vladanja papežev in cerkvene oblasti ter hitrega razvoja teologije. Teologija je dajala impulz dnevnemu dogajanju in iskala vedno nove odgovore na znanstvena vprašanja. V srednjem veku se je zgodilo največ koncilov in "izčistilo" dojemanje  presežnega. 

Na temo tisočletne zgodovine Evrope v srednjem veku obstajajo zelo dobre (zgodovinske) knjige francoskih in italijanskih avtorjev, ki na sistematičen in znanstven način predstavijo to obdobje. Na žalost smo ljudje večinoma naivni in leni, zato hitro "kupimo" kratke članke, ki prikažejo bolj ali manj vse črno-belo. Želim vam razkošje zgodovinskih in spoznavnih odtenkov!

Vera in razum

Študirati ali moliti? Verovati ali spoznati? V okrožnici papeža Janeza Pavla II. Vera in razum sta ta dva pola opisana in skladno urejena kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice. [1] V zadnjem času se dviguje vedno več (umetnih) polemik o tem, da kdor veruje gotovo ne more biti dober znanstvenik in obratno. Pa je res tako? Vera izključuje razum? Pokojni papež Janez Pavel II. je napisal odlično okrožnico, ki na jasen način opredeljuje vlogo vere in razuma ter njune skupne (!) vloge pri napredku.

Iz tega izhaja razmišljanje svetega očeta in v okrožnici Vera in razum (Fides et ratio) opisuje razvoj vere in razuma tekom zgodovine in filozofskih mislih. A to ne opiše iz oddaljenega in mrzlega stališča zunanjega opazovalca, ampak črpa svojo misel iz človeka in ravno človek je središče, vir in končni cilj usklajenega odnosa med vero in razumom. Človek je tudi tisti, ki ima številne možnosti, da spodbuja napredek v spoznanju resnice in tako vedno bolj počlovečuje svoje bivanje.[2] Kot središče je tisti, ki daje okus svojemu delovanju. Papež izpostavi vlogo Cerkve in njen pomen do znanosti. Posebej je filozofija tista, ki jo obravnava kot sredstvo spoznanja temeljnih resnic, ki zadevajo človekovo bivanje.[3] A filozofija ni tista resnica, ki odrešuje človeka ampak resnica, ki jo je Bog o sebi in svojem življenju zaupal človeku, se torej vpisuje v čas in zgodovino.[4] 

Veliko vlogo igra pri pravem spoznavanju resnice Božje razodetje in Božja Modrost. V dokumentu je poudarjena posebna povezanost vere in razuma, Božjega razodetja in človekovega spoznanja. Vera mora biti povezana z razumom in razum z vero. Ti dve krili ki ju papež omenja že na samem začetku okrožnice, sta pomembni in potrebni, da se človek (v svoji omejenosti) dvigne do Božjega obličja. Človekov duh ne more raziskati skrivnosti Boga, zato, kakor pravi sveti oče, razodetje uvaja v zgodovino orientacijsko točko, ki je človek ne sme prezreti, če hoče priti do tega, da bi dojel skrivnost svojega bivanja; toda po drugi strani, to spoznanje neprenehoma "napotuje" k skrivnosti Boga, ki je duh ne more raziskati do dna, ampak jo more samo prejeti in sprejeti v veri.[5]  

Med vero in razumom ima krščansko razodetje posebno vlogo saj je predstavljeno kot resnična zvezda, s pomočjo katere se usmerja človek, ki napreduje v razmerah imanentistične miselnosti in slepimi ulicami tehnokratske logike.[6]  

V posebnem poglavju Janez Pavel II. obravnava Modrost in globino, ki ta daje spoznanju in plemeniti vero. Modrost je zaklad civilizaciji in kultur, ki so izginile[7] a v njej še živijo in v novi luči bogatijo in napolnjujejo modernega človeka. Že od začetka vidimo žejo in željo prvega človeka po modrosti, po velikem in globokem bogastvu; segel je po drevesu spoznanja dobrega in hudega. Na to temo se sveti oče nasloni in prikaže današnjemu človeku, tako žejnemu razlag in učenih podob. Prvi greh. Človek namreč ni bil sposoben sam se odločati ter ločiti med hudim in dobrim tako se je moral vedno opirati na Boga. Kača je prinesla nezaupanje med stvarjo in Stvarnikom ter tako porušila odnos. Sadež ki sta ga prva človeka zaužila naj bi jima prineslo samostojno spoznanje, ki prihaja od Boga. Z nepokorščino sta izgubila pravo svobodo, lepoto in kvaliteto življenja v raju. 

Nepokorščino je popravil Sin, s svojo daritvijo na križu in s tem odkupil mnoge. Teologija križa in praznega groba, dajeta novo vsebino človekovemu življenju in želji, po spoznanju. Križ in prazen grob, žalovanje in veselje pa vsekakor nista konec, ampak sta samo nov začetek za človeka, ki želi gledati onkraj in prodreti v globine resnice. Tako sveti oče vidi ta temeljni odnos elemente modrosti, ki razkriva mejo med razumom in vero, vendar tudi dobro nam pokaže prostor, v katerem se morata srečevati.[8]  

Razmišljanje nas popelje korak naprej k spoznavanju resnice o dobrem, ki ga je treba udejanjiti.[9] To je resnica, ki jo sestavljajo vrednote človekovega bivanja in razsežnosti, ki ga presegajo. Čeprav na čuden način, lahko tukaj vključimo vsakdanjo izkušnjo trpljenja ki se našemu razumu kaže nerazumljivo in nedostopno a postane tako smiselno v okvirih vere. Postavljeni smo v svet človeka, ki želi imeti hiter in enostaven dostop do resnice a ne smemo pozabiti, da je resnica tista dobrina, ki nas popelje k Bogu in zato morajo biti vsi zmožni prehoditi to pot.[10] Človek naj ne išče pomilovanja ali poceni resnice v modernih sektah oz. »duhovnih surogatih« vere kajti le-tej, mu dajo lažno in izkrivljeno podobo ne samo o sebi, ampak o svetu in tudi o Bogu.  

Viri iz katerih smo povabljeni, da črpamo so zelo bogati in zanimivo, da nam ponujajo tako duhovno bogastvo kot prvine spoznanja. Tukaj lahko naštejemo spise Cerkvenih očetov, številne sklepe in odloke koncilov ter najbogatejši vir, Sveto pismo. Na te tekom svojega razmišljanja naslanja tudi Janez Pavel II., ki nam jih ponuja kot sveti zaklad Božje besede, ki je bil izročen Cerkvi in katerega se oklepa vse sveto ljudstvo, zedinjeno s svojimi pastirji, in vztraja v skupnosti, v lomljenju kruha in molitvi.[11]  

Da bi lahko pravilno razumeli in črpali v vsaj polnosti iz teh zakladnic modrosti, so pastirji povabljeni, da vodijo ljudstvo k pravilnemu razumevanju. Na to temo sveti oče poudari pomen teološke izobrazbe in posredovanje vere. Svet od kristjanov danes zahteva in terja da bomo prinašalci luči vere in okusa razuma, da bomo svetu predstavili nenavadno in tako povzročili čudenje. Človek je po svoji naravi filozof in čudenje, je izvor filozofije. V Apostolskih delih najdemo, da bližanje Kristusu prinaša mir in On podira vsako steno pregrade (2, 13-14); ali moderna doba in človek potrebuje sploh še kaj drugega? Poglejmo kam teži vsa politična usmeritev velikih narodov? Kaj želi ponuditi svetovna ekonomija velikemu in malemu človeku ter po čem žeja moderno družbo? Mir in združevanje! V tej luči se razmišljanje razširi na preobrazbo, do katere je prišlo pri poganih, ko so sprejeli vero. Pred bogastvom odrešenja, ki ga je udejanjil Kristus, meje, ki so ločevale različne kulture, padejo.[12] Sodobni teolog mora biti pastir duš ampak tudi voditelj revolucije miru in združevanja. Iskati mora malega človeka in mu ponuditi velikega Rešenika! Vse to pa mora tvoriti eno in živo skupnost.  

Mislim, da je bil papežev namen plemenit: dati velike poudarke na teme, ki zavzamejo celotnega človeka. V okrožnici Fides et ratio poudarja svobodo mišljenja in pomen verovanja danes. Če nekoliko bolje pogledamo na to delo, vidimo, da ima vizijo sveta in družbe, ki prinašata resničen mir in združevanje v skupnost. Vizija ni le ideal, ni utopija ali častihlepna želja elitnega kroga Cerkvenih voditeljev, ampak je temeljno sporočilo evangelija.

Kristus ob postavitvi zadnje večerje je "spojil" apostole v Cerkev. Sporočilo ki sledi zadnji večerji je sporočilo križa, ki nas vabi k spreobrnjenju in iskanju vere; globoke vere, ki zmore premagati svet, ki zmore preskočiti meje ni majhnost človeka. Tukaj pa se odpira poglavje odrešenja in skupnosti. Ni skupnost Cerkve samo na papirju ali zgolj v čustveni zamaknjenosti ampak je veliko več. To je skupnost vernikov, ki v modrosti išče pravo pot do spoznanja. Zakaj? Ker danes človek potrebuje tako mistično plat kot znanstveno. Znanost je napredovala in razvila nove poglede, ki vodijo človeka k novim obzorjem, k novim pogledom. V to ni vključen samo genom ali potovanje na luno temveč filozofsko-univerzalno znanje, tudi do Boga.  

Bog ne more ostati zunaj okvirov človekovega sveta toda po drugi plati pa definirati Boga, bi bilo redukcionistično in krivoversko. Zato so izzivi vere in moderne dobe toliko večji. Vprašanja so bistveno bolj globoka in terjajo močnejše dokaze. Tukaj moramo spojiti dva močna pola, ki se zdita na prvi pogled nezdružljiva in odbijajoča: krščanska tradicija in sodobno filozofsko razmišljanje. Janez Pavel II. v dokumentu dokaže, da je to možno in celo, če sta pravilno združena, lahko data odlične sadove.

Teologija in krščanstvo v sodobnem svetu ne moreta več ostati na "visoki prižnici", ampak morata poiskati človeka in mu prinesti neko vsebino. Benedikt XVI., ki na zanimiv način nadaljuje vsebinske poudarke pontifikata Janeza Pavla II., razlaga in pojasnjuje razloge vere.  Krščanstvo dobi pravo podobo šele, ko se vera in razum povežeta, ko so razlogi vere jasni in ko je upanje, ki iz vere izhaja, tudi utemeljeno v velikonočni skrivnosti.

 

---------------------------------------------------------------------------------------

[1] Prim. Janez Pavel II., Vera in razum, Družina 1998, 17.
[2] Prim. Janez Pavel II., n.d., 19.
[3] Prim. Janez Pavel II., n.d., 21.
[4] Prim. Janez Pavel II., n.d., 27.
[5] Prim. Janez Pavel II., n.d., 30-31.
[6] Prim. Janez Pavel II., n.d., 32.
[7] Prim. Janez Pavel II., n.d., 33.
[8] Prim. Janez Pavel II., n.d., 39.
[9] Prim. Janez Pavel II., n.d., 42.
[10] Prim. Janez Pavel II., n.d., 53.
[11] Prim. Janez Pavel II., n.d., 71.
[12] Prim. Janez Pavel II., n.d., 83.