Objave
Danes in jutri (v nedeljo) bo papež Benedikt XVI. podelil kardinalske klobuke in prstane novim kardinalom. Novoimenovanih kandidatov v enega najprestižnejših klubov na svetu je 24 in skoraj polovica je Italijanov. Podatek je zanimiv, ker nam nakazuje kam želi papež peljati naslednje volitve oz. koga na tiho predlaga za svojega naslednika.
Koga papež "vnaša" v konklave, ki bo volil – ali bo izvoljen za – njegovega naslednika? Izmed 24 novih kardinalov je 10 Italijanov, od teh jih sedem deluje v rimski kuriji, kar pomeni, da ima konzistorij močno rimsko noto. Tukaj se mi poraja dvom, koliko je v Katoliški Cerkvi še prostora za karizmo in koliko prostora odžira administracija in birokracija. Ali za prelaganje in žigosanje papirjev res potrebujemo posvečene roke?
Dejstvo je, da v izboru novih kardinalov, poleg birokratov, na zanimiv način »štrli« ime nadškofa Ravasija, nekdanjega prefekta ambrozijanske knjižnice v Milanu, ki velja za velikega razlagalca Svetega pisma, teologa, arheologa ... Perspektiven Ravasi pokriva mesto predsednika Papeškega sveta za kulturo in v svojem delu se je izkazal na poseben način v dialogu z neverujočimi in ateisti. Na viden način si prizadeva (eden od redkih v Cerkvi), da bi vzpostavil dialog med ateizmom in Cerkvijo. Morda se zdi smešno, vendar sekularizirana in liberalna družba se ne bo več vrnila v (ozke) okvire verskih pojmovanj človeškega življenja in znanja.Spopad med svobodomiselnostjo in konservativnostjo (v pozitivnem pomenu besede) pomeni način sobivanja in soustvarjanja družbene kulture. Iz tega razloga je kader na tem področju vedno dobrodošel in v nenehnem pomanjkanju. Čeprav mnogi ateisti odklanjajo verstva in verovanje, ohranjajo pogled na človeka kot celoto telesa, duše in duha. Zanimivo je, da se zavzemajo za krepitev etike in pravičnosti prav tako, kakor to počnejo verstva. Lahko rečemo, da gre za laično pojmovanje vrednot, ki so skupne vsem ljudem in kulturam. Zakaj bi se torej razdvajali, ločevali ali oddaljevali, ko pa živimo pod »isto streho« in si prizadevamo za enake cilje, le da izbiramo drugačne poti.
Mislim, da bi morala Cerkev sestopiti iz zlatih podstavkov na katerih piše "mi pa imamo vso resnico" in vključiti v svoje delovanje širši krog ljudi: neverujoče, skeptike in liberalce. Kakor Cerkev tako si tudi oni prizadevajo za pravičnost med ljudmi, družbeni napredek in dialog. Morda bi bil Ravasi (če bi kdaj postal papež) dober sogovornik tistemu krogu ljudi, ki se ne identificirajo z uradnim naukom krščanstva, ampak delijo sorodne poglede.
Zahteve ki se postavljajo pred Cerkev 21. stoletja so zahteve po utemeljevanju vere, kajti če ne bomo prav verniki v prvi vrsti jasno in prepričljivo odgovarjali na vprašanje »zakaj verujemo?« ne bomo verodostojni pričevalci. Morda bodo prihodnje volitve papeža odgovorile tudi temu pomembnemu segment iskalcev resnice. Kandidati so že pravi.
14 komentarjev:
Po mojem skromnem mnenju te rdeča in bela barva vizualno poredi. Tudi če se kardinal suh, je v tistem rdečem talarju videti debel. Da papežev sploh ne omenjam. V lemenatu sem imel eno staro sliko nekega papeža in slika je bila ogromna. Če bi bil navaden duhovnik, bi bila prav gotovo manjša.
Najbolj hvaležna barva je črna. Te naredi prijetno vitkega. Še posebno, če imaš vijoličen pas.
Potem pa si res car. Tako da, elitizem ne prinaša samo nekih dobrih lastnosti, privilegijev in časti... prinaša tudi neprijetne posledice... poleg povišane odgovornosti in medijske pozornosti, prav gotovo tudi stroške, še posebej povezane z nabavo novega, večjega ogledala v kopalnici.
@ Aleš: A si sploh prebral objavo? Joj, ravno proti temu pišem: doba vijoličnih in rdečih oblačil je minila. Očitno me mučiš s cinizmom ... Ljudje ki niso več verni ali nikoli niso bili, vidijo v teh staromodnih oblekah pregrado, ki predstavlja Cerkev kot nekaj zatohlega in odvratnega.
Najprej, hvala za dober članek.
Tudi jaz se strinjam s tvojim dvomom, ali je še kaj prostora za karizmo?
Upam, da nam vse to ne bo odžrla neka tradicija (rdeče obleke kardinalov) in birokracija, ki smo jo vsi po malem siti.
Bolj kot ta njihova obleka, je pomembno, kakšen je ta človek v svojem srcu, ki je pod to obleko. Ali izžareva karizmo?
Lepo si zaključil članek, da bo kristjan 21 stoletja moral odgovoriti "Zakaj veruješ?"
To se tiče nas vseh.
Pred včerajšnjim sem se oglasil pri starejših zakoncih spotoma, ko sem šel iz Šk.Loke. Na obisku pri njih, pa je bila še ena gospa.
Ob kavi je nanesel pogovor ravno na to "zakaj veruješ?"
Ta gospa si je upala povedati svojo zgodbo iz otroštva (bila je posiljena)in je oprostila človeku. Zaupala se je Bogu, in ima razumevajočega moža.
Potem, pa smo govorili o bližnjem duhovniku, ki ima raka. Kakšna močna vera je v njem? Kako pomaga molitev, če molimo za nekoga?
To je bila ena zelo dobra in poučna ura tudi zame, da se izprašam "zakaj veruješ?"
Oprosti, če sem bil predolg, in vnesel zgodbo, ki na nek način sprašuje ravno to tvoje vprašanje.
Lep pozdrav
Cerkev je samo uporabila tisti katoliški 'et-et', kjer imamo vedno eno in drugo plat vključeno. V 'Avvenire' sem oni dan bral prav intervju z Ravasijem, ki ga tudi sam zelo rad poslušam in berem. Gre za res visoko kultiviranega človeka, ki pa zna spregovoriti z vsemi. Dokazuje, da smo lahko v Cerkvi zelo ponosni na svoje izročilo in kulturo - je velika zakladnica, ki jo še nismo dovolj izčrpali, prej premalo.
Pa tu ne gre toliko za tisto obleko, kolikor za ljudi - Ravasi docet - ki se zanjo skrivajo. Važno je, da ne gre za neko masko in pretest, da je lahko nekdo hinavski in prepotenten ter vzvišen. Pred mladimi, ki jim v Cerkvi posvečamo premalo pozornosti, se ne skrije nihče. Že pred otroki se težko, čeprav je vedno lažje, žal.
Jeiiii!
Lepo je slišat, da so tudi v vrhu Cerkve nekateri ljudje še normalni in ne pumpajo svojega (cerkvenega) ega. Hvala. Brati tako novico mi je bilo prav v olajšanje. :)
Vernik zelo težko dokaže obstoj Boga,ateist , pa še težje neobstoj Boga. Ali naj sodelovanje razumem tako, da bodo vsi verniki ateisti, ali obratno.
@ Anonimni: Zakaj bi moral nekdo prestopiti v eno ali drugo stran? Prepričan sem, da če te zaznamuje neka tradicija, niz običajev, vzgoja, navade ... si tak zaradi tega in ni potrebno nobeno spreobračanje. Če je domača vzgoja usmerjena k spoštovanju, etiki in kulturi brez religijskih konotaciji, mislim, da tak človek lahko doprinese veliko dobrega. Vera je način, kako doseči etično življenje, ampak poznamo tudi druge metoda. Če gledamo na dialog iz gledišča "kdo bo koga", to ni dialog.
@ Kosoblejka: ne veseli se prehitro. :) To je samo en kandidat, ki ima dobre lastnosti in možnosti, toda še zdaleč ni edini.
@ Andrej: Obleka je bolj kot ne prispodoba za (pretirano) navezanost na tradicijo, ki ne dopušča odstopanj. Cerkev seveda mora biti ponosna na sposobnost "tega in onega", zato me spravlja v slabo voljo, ko vidim, da tega ne udejanja.
@ Lojze: Poznavanje razlogov verovanja nam lahko doda verodostojnost, ampak predpogoj za to je, da imamo resnično vero.
Meni so pa roza, rdeče kikle vedno všeč. Podarjajo možatost ... če so pa kje baročni cofki, pa je še toliko boljše :D
@ B: Kak cinizem! :D
@Aljoša: Ma ne... veselim se obsotoja... Ne razmišjam o tem, da bi bil to morda nov... a ni mal grdo razmišljat o zamenjavi? Sam jeeeeeiii, ostaja...še je upanje. :D
No, čeprav, če pa pogledamo iz drugega zornega kota. Vsako delo zahteva svojo uniformo. Tudi varilec ne gre delat v svoji ta boljši, morda casual obleki.
In sem prepričan, da če je kardinal kolikor toliko normalen, ne gre na kavo v rdečem talarju. Če pa ne gre nikoli na kavo, potem pa res tudi rdečega talarja nikoli ne sleče. Pač je njegovo družabno življenje na psu.
Je pa res. Človek lahko na avtobusni postaji stoji zraven policista v civilni obleki, pa ne bo nič živčen, dokler ta policist ne pokaže pištole ali značke, potem pa vsi postanejo nervozni.
Kritika mora biti konstruktivna: kakšno obleko naj potem imajo duhovniki, škofje?
Pričevanje za Kristusa je tudi v tem, da se duhovnik pokaže v "uradni uniformi". To je tudi njegova dolžnosa, velja tako za zadravnika, policaja ali pa varlica.
Po drugi strani, pa so tudi verniki, tisti, ki ne sprejemajo duhovnika, tudi v njegovi uniformi in Bog ne daj, da bi rekli, da potem verniki tudi Kristusa ne sprejemajo.
Janez Krstnik za primer je bil tudi nekonvencionalno oblečen, celo za tiste čase: ovčja koža in ljubavni tepih. Pa je ravno tako oznanjal Kristusa.
Ni važna obleka, važno je tisto, kar je v srcu, to je res. Ampak ne samo v srcu duhovnika, škofa itd., temveč tudi v srcu vsakega vernika.
Kar pa se tiče nevernikov. Mene nič ne moti, če se budisti in Harekrišne sprehajajo po Ljubljani v svojih "uniformah". Sožitje, sprejemanje, ni samo stvar evangelija, je stvar kulture in civilizacije.
A., res je, mar niso lepi cofki ali pa celo kakšne "intarzije"? :D Verjetno si zavisten, ker ti nimaš rdeče oz. roza kikle, pa ti gredo v nos ... pejt malo okoli stolne cerkve, ko je kak praznik. Človek dobi občutek, da je na Paradi ponosa ... :).
@Pečo: se najbel strinjam.
@B: se hecaš nje? Jst še nism vidla nobenih cofrku :( in ne, ne bom se šla prehajat okol stolnice...
Kosoblejka, škoda. Se splača :D
Objavite komentar