Vera in razum

Študirati ali moliti? Verovati ali spoznati? V okrožnici papeža Janeza Pavla II. Vera in razum sta ta dva pola opisana in skladno urejena kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice. [1] V zadnjem času se dviguje vedno več (umetnih) polemik o tem, da kdor veruje gotovo ne more biti dober znanstvenik in obratno. Pa je res tako? Vera izključuje razum? Pokojni papež Janez Pavel II. je napisal odlično okrožnico, ki na jasen način opredeljuje vlogo vere in razuma ter njune skupne (!) vloge pri napredku.

Iz tega izhaja razmišljanje svetega očeta in v okrožnici Vera in razum (Fides et ratio) opisuje razvoj vere in razuma tekom zgodovine in filozofskih mislih. A to ne opiše iz oddaljenega in mrzlega stališča zunanjega opazovalca, ampak črpa svojo misel iz človeka in ravno človek je središče, vir in končni cilj usklajenega odnosa med vero in razumom. Človek je tudi tisti, ki ima številne možnosti, da spodbuja napredek v spoznanju resnice in tako vedno bolj počlovečuje svoje bivanje.[2] Kot središče je tisti, ki daje okus svojemu delovanju. Papež izpostavi vlogo Cerkve in njen pomen do znanosti. Posebej je filozofija tista, ki jo obravnava kot sredstvo spoznanja temeljnih resnic, ki zadevajo človekovo bivanje.[3] A filozofija ni tista resnica, ki odrešuje človeka ampak resnica, ki jo je Bog o sebi in svojem življenju zaupal človeku, se torej vpisuje v čas in zgodovino.[4] 

Veliko vlogo igra pri pravem spoznavanju resnice Božje razodetje in Božja Modrost. V dokumentu je poudarjena posebna povezanost vere in razuma, Božjega razodetja in človekovega spoznanja. Vera mora biti povezana z razumom in razum z vero. Ti dve krili ki ju papež omenja že na samem začetku okrožnice, sta pomembni in potrebni, da se človek (v svoji omejenosti) dvigne do Božjega obličja. Človekov duh ne more raziskati skrivnosti Boga, zato, kakor pravi sveti oče, razodetje uvaja v zgodovino orientacijsko točko, ki je človek ne sme prezreti, če hoče priti do tega, da bi dojel skrivnost svojega bivanja; toda po drugi strani, to spoznanje neprenehoma "napotuje" k skrivnosti Boga, ki je duh ne more raziskati do dna, ampak jo more samo prejeti in sprejeti v veri.[5]  

Med vero in razumom ima krščansko razodetje posebno vlogo saj je predstavljeno kot resnična zvezda, s pomočjo katere se usmerja človek, ki napreduje v razmerah imanentistične miselnosti in slepimi ulicami tehnokratske logike.[6]  

V posebnem poglavju Janez Pavel II. obravnava Modrost in globino, ki ta daje spoznanju in plemeniti vero. Modrost je zaklad civilizaciji in kultur, ki so izginile[7] a v njej še živijo in v novi luči bogatijo in napolnjujejo modernega človeka. Že od začetka vidimo žejo in željo prvega človeka po modrosti, po velikem in globokem bogastvu; segel je po drevesu spoznanja dobrega in hudega. Na to temo se sveti oče nasloni in prikaže današnjemu človeku, tako žejnemu razlag in učenih podob. Prvi greh. Človek namreč ni bil sposoben sam se odločati ter ločiti med hudim in dobrim tako se je moral vedno opirati na Boga. Kača je prinesla nezaupanje med stvarjo in Stvarnikom ter tako porušila odnos. Sadež ki sta ga prva človeka zaužila naj bi jima prineslo samostojno spoznanje, ki prihaja od Boga. Z nepokorščino sta izgubila pravo svobodo, lepoto in kvaliteto življenja v raju. 

Nepokorščino je popravil Sin, s svojo daritvijo na križu in s tem odkupil mnoge. Teologija križa in praznega groba, dajeta novo vsebino človekovemu življenju in želji, po spoznanju. Križ in prazen grob, žalovanje in veselje pa vsekakor nista konec, ampak sta samo nov začetek za človeka, ki želi gledati onkraj in prodreti v globine resnice. Tako sveti oče vidi ta temeljni odnos elemente modrosti, ki razkriva mejo med razumom in vero, vendar tudi dobro nam pokaže prostor, v katerem se morata srečevati.[8]  

Razmišljanje nas popelje korak naprej k spoznavanju resnice o dobrem, ki ga je treba udejanjiti.[9] To je resnica, ki jo sestavljajo vrednote človekovega bivanja in razsežnosti, ki ga presegajo. Čeprav na čuden način, lahko tukaj vključimo vsakdanjo izkušnjo trpljenja ki se našemu razumu kaže nerazumljivo in nedostopno a postane tako smiselno v okvirih vere. Postavljeni smo v svet človeka, ki želi imeti hiter in enostaven dostop do resnice a ne smemo pozabiti, da je resnica tista dobrina, ki nas popelje k Bogu in zato morajo biti vsi zmožni prehoditi to pot.[10] Človek naj ne išče pomilovanja ali poceni resnice v modernih sektah oz. »duhovnih surogatih« vere kajti le-tej, mu dajo lažno in izkrivljeno podobo ne samo o sebi, ampak o svetu in tudi o Bogu.  

Viri iz katerih smo povabljeni, da črpamo so zelo bogati in zanimivo, da nam ponujajo tako duhovno bogastvo kot prvine spoznanja. Tukaj lahko naštejemo spise Cerkvenih očetov, številne sklepe in odloke koncilov ter najbogatejši vir, Sveto pismo. Na te tekom svojega razmišljanja naslanja tudi Janez Pavel II., ki nam jih ponuja kot sveti zaklad Božje besede, ki je bil izročen Cerkvi in katerega se oklepa vse sveto ljudstvo, zedinjeno s svojimi pastirji, in vztraja v skupnosti, v lomljenju kruha in molitvi.[11]  

Da bi lahko pravilno razumeli in črpali v vsaj polnosti iz teh zakladnic modrosti, so pastirji povabljeni, da vodijo ljudstvo k pravilnemu razumevanju. Na to temo sveti oče poudari pomen teološke izobrazbe in posredovanje vere. Svet od kristjanov danes zahteva in terja da bomo prinašalci luči vere in okusa razuma, da bomo svetu predstavili nenavadno in tako povzročili čudenje. Človek je po svoji naravi filozof in čudenje, je izvor filozofije. V Apostolskih delih najdemo, da bližanje Kristusu prinaša mir in On podira vsako steno pregrade (2, 13-14); ali moderna doba in človek potrebuje sploh še kaj drugega? Poglejmo kam teži vsa politična usmeritev velikih narodov? Kaj želi ponuditi svetovna ekonomija velikemu in malemu človeku ter po čem žeja moderno družbo? Mir in združevanje! V tej luči se razmišljanje razširi na preobrazbo, do katere je prišlo pri poganih, ko so sprejeli vero. Pred bogastvom odrešenja, ki ga je udejanjil Kristus, meje, ki so ločevale različne kulture, padejo.[12] Sodobni teolog mora biti pastir duš ampak tudi voditelj revolucije miru in združevanja. Iskati mora malega človeka in mu ponuditi velikega Rešenika! Vse to pa mora tvoriti eno in živo skupnost.  

Mislim, da je bil papežev namen plemenit: dati velike poudarke na teme, ki zavzamejo celotnega človeka. V okrožnici Fides et ratio poudarja svobodo mišljenja in pomen verovanja danes. Če nekoliko bolje pogledamo na to delo, vidimo, da ima vizijo sveta in družbe, ki prinašata resničen mir in združevanje v skupnost. Vizija ni le ideal, ni utopija ali častihlepna želja elitnega kroga Cerkvenih voditeljev, ampak je temeljno sporočilo evangelija.

Kristus ob postavitvi zadnje večerje je "spojil" apostole v Cerkev. Sporočilo ki sledi zadnji večerji je sporočilo križa, ki nas vabi k spreobrnjenju in iskanju vere; globoke vere, ki zmore premagati svet, ki zmore preskočiti meje ni majhnost človeka. Tukaj pa se odpira poglavje odrešenja in skupnosti. Ni skupnost Cerkve samo na papirju ali zgolj v čustveni zamaknjenosti ampak je veliko več. To je skupnost vernikov, ki v modrosti išče pravo pot do spoznanja. Zakaj? Ker danes človek potrebuje tako mistično plat kot znanstveno. Znanost je napredovala in razvila nove poglede, ki vodijo človeka k novim obzorjem, k novim pogledom. V to ni vključen samo genom ali potovanje na luno temveč filozofsko-univerzalno znanje, tudi do Boga.  

Bog ne more ostati zunaj okvirov človekovega sveta toda po drugi plati pa definirati Boga, bi bilo redukcionistično in krivoversko. Zato so izzivi vere in moderne dobe toliko večji. Vprašanja so bistveno bolj globoka in terjajo močnejše dokaze. Tukaj moramo spojiti dva močna pola, ki se zdita na prvi pogled nezdružljiva in odbijajoča: krščanska tradicija in sodobno filozofsko razmišljanje. Janez Pavel II. v dokumentu dokaže, da je to možno in celo, če sta pravilno združena, lahko data odlične sadove.

Teologija in krščanstvo v sodobnem svetu ne moreta več ostati na "visoki prižnici", ampak morata poiskati človeka in mu prinesti neko vsebino. Benedikt XVI., ki na zanimiv način nadaljuje vsebinske poudarke pontifikata Janeza Pavla II., razlaga in pojasnjuje razloge vere.  Krščanstvo dobi pravo podobo šele, ko se vera in razum povežeta, ko so razlogi vere jasni in ko je upanje, ki iz vere izhaja, tudi utemeljeno v velikonočni skrivnosti.

 

---------------------------------------------------------------------------------------

[1] Prim. Janez Pavel II., Vera in razum, Družina 1998, 17.
[2] Prim. Janez Pavel II., n.d., 19.
[3] Prim. Janez Pavel II., n.d., 21.
[4] Prim. Janez Pavel II., n.d., 27.
[5] Prim. Janez Pavel II., n.d., 30-31.
[6] Prim. Janez Pavel II., n.d., 32.
[7] Prim. Janez Pavel II., n.d., 33.
[8] Prim. Janez Pavel II., n.d., 39.
[9] Prim. Janez Pavel II., n.d., 42.
[10] Prim. Janez Pavel II., n.d., 53.
[11] Prim. Janez Pavel II., n.d., 71.
[12] Prim. Janez Pavel II., n.d., 83.