Izpolnjene obljube

Danes pojdimo v puščavo. Današnja Božja beseda počasi premika naš fokus v kraj, kjer se bo Jezus rodil, tako se preko beril in evangelijev odmikamo v posebno okolje. Puščava je v bibličnem pomenu kraj pustinje, brez življenja in je tudi kraj preizkušnje, ponižanja in prebivanja demonov. Puščava predstavlja tudi odmaknjenost od nepotrebnega in minljivega, zato omogoča bližino z Bogom. Zaradi zgoščenosti pomenov lahko vidimo v puščavi mnogo več kot samo literarni ali geografski pojem; gre za motiv.

V prvem berilu Izaijeve besede so v obliki pesnitve in predstavljajo idealno podobo puščave, ki sega v območje presežnega. Puščava ki ozeleni in cveti ni več puščava, ampak prej kaj drugega. Izaija opogumlja ljudi, da zaupajo in verjamejo v nemogoče projekte. Skoraj tako nemogoče, kot so vrelci in potoki sredi puščave ali ozdravljene oči slepih. Eden takih nemogočih projektov pa je tudi Božji poseg v človeško zgodovino. Za svoj poseg si izbere okolje, kjer je lahko človeku blizu, mu ta lahko prisluhne in opazi Božjo prisotnost. Puščavo.

Izbor današnjega prvega berila in evangelija kaže na zrcalno podobo motivov, ki se med seboj dopolnjujejo in iz Stare zaveze prehajajo v novo. Prehod iz Stare v Novo zavezo pa ni časovno zaporeden, ampak obraten. Najprej beremo kaj se bo zgodilo v puščavi in šele potem Jezus sprašuje učence kaj so »šli gledat v puščavo« (Mt 11,7). Glagol gledati se pojavlja pri Izaiju in Mateju, v kontekstu slednjega označuje nevednost ali nepoučenost učencev, v kontekstu Izaija pa občutenje, doživetje in vživetje v neko okolje.

Opustošeno okolje pomeni možnost, da se nekaj zgodi, da nekdo poseže v »nič« in ga (dokončno) preoblikuje. Tukaj imam v mislih veliko noč, ko se vstali Kristus spusti v predpekel in izniči »nič«. Za to, da lahko pride do velikonočnega jutra pa potrebujemo božič. Tudi Božji prihod v človekovo zgodovino predstavlja neko spremembo, preoblikovanje in poseg. Ta poseg je bil nenavaden in silovit, da zmede celo prepričane, kot je Janez Krstnik. O njem Jezus prizna, da »med rojenimi od žena ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega«. Kdo je najmanjši v nebeškem kraljestvu? Kdo je Janez Krstnik?

In kdo je Jezus? Janez ga vpraša: »Si ti?«. Obljube iz časa preroka Izaija se uresničijo prav v osebi Jezusa Kristusa. Jezusov odgovor na negotovost ni teorija, ampak so dejanja, ki se odvijajo med ljudmi: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni in ubogim se oznanja evangelij. Da, celo ubogim veselo novico. Bolj kot za materialno pomanjkanje tukaj gre za duhovno uboštvo, ki bi ga lahko opisali tudi kot strah, negotovost, občutek ogroženosti in osamljenosti. Edino zdravilo zoper tak niz bolezni, s katerimi je okužen človek post-moderne družbe, je vesela novica (= evangelij), ki daje upanje. Jezusa moramo sprejeti takega kot je: otrok rojen v puščavi, ki človeku ničesar ne odvzame in vse da. On nas vzgaja za upanje in nas vodi do Očeta, ki je cilj.

V tem svetopisemskemu premisleku nisem pozabil niti na Cerkev, ki ni cilj, ampak sredstvo do Očeta. Tudi sama je poklicana, da se poda v puščavo, na pot iskanja Otroka in ga sprejme. To pomeni odpoved gotovostim tega sveta in družbe, boju za minljive interese ali trgovanju za politične točke in to zahteva spopad z resnico. Bog ni postal človek, da bi izpolnjeval naša pričakovanja, ampak zato, da bi uresničil svoje obljube.