Objave
Danes v Katoliški Cerkvi praznujemo nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva in z njo tudi končujemo bogoslužno leto. Začetek »cerkvenega« leta je (prihodnji teden) na prvo adventno nedeljo.
Praznik me je spodbudil k razmisleku, zakaj v krščanstvu sploh imamo ta praznik, ko pa naj bi bila naša vera izrazito apolitična, tuja svetnim vladam in usmerjena v onostranstvo. Res je, da so zgodovinske okoliščine povzročile, da je papež Pij XI. leta 1925 uvedel ta praznik, vendar kar me čudi je, kako smo ostali navezani nanj, čeprav ni več te potrebe že vsaj 20 let. Ideologije 20. stoletja so prinesle veliko družbenih sprememb in novosti, ki so v mnogih državah pripeljale Cerkev in vero v negotov položaj. Krščanstvo se je moralo v sredini 19. stoletja soočiti z Marxovimi idejami pravične družbe, z nacističnimi težnjami nadčloveka in s teologijo osvoboditve iz konca 20. stoletja v južni Ameriki. Na mnoge družbene izzive Cerkev ni bila pripravljena, zato se je pogosto odzivala nepravilno in negotovo. Tukaj ne obsojam napačnih odločitev, ker verjamem, da je zelo udobno deliti sodbe z zgodovinsko razdaljo.
Krščanstvo je v soočenju z velikimi ideološkimi monoliti doživelo zrcaljenje lastne podobe. Če pogledamo vsebine in metode nacizma, fašizma in komunizma lahko hitro opazimo, da gre med njimi za velike metodološke sorodnosti, najvidnejše v dojemanju človeka. Slednjega dojemajo kot orodje v službi ideje in ne kot samostojno in svobodno bitje. Voditelj oz. ideolog postane napol božanstvo, ki s svojo prisotnostjo ustvarja ozračje mističnega in presežnega. Diktatorji so (bili) vez s presežnim in brezčasnim, skoraj v tolikšni meri, kot so v raznih religijah duhovniki. Antropološki pogled nam pomaga razumeti, da tudi ideologije, čeprav odpravljajo boga, potrebujejo stik s presežnim in neskončnim. Ravno tako na drugi strani imamo »humanizacijo« ali počlovečenje podobe boga, ki ga ravno religije približajo vsakdanjemu življenju. Družbeno-politična konotacija b/Boga je neizogibna in to nastane ob vsaki človeški združbi, ki skuša preko svojega delovanja približati drugim ljudem božansko prisotnost.
Upam, da to vse ne zveni preveč heretično ali poenostavljeno, vendar krščanstvo (če se ustavim samo pri krščanstvu) je na številne načine vpeto v družbeno in politično dogajanje, ki ga oblikuje in je hkrati pod njegovim vplivom. Tako je končno »bojno polje« neke ideje človek, ki je njen nosilec in razvijalec. Pojmovanje kraljevanja oz. vodstva je način kako usmeriti pripadniki ideje; ideološkost je sestavni del človeške družbene strukture, zato potrebujemo družbo, ki ima izdelano hierarhijo in vodstveni kader.
Če posebej praznujemo vlogo kraljevanja, neizogibno postavljamo neko ideološko dimenzijo pred služenjem, za kar naj bi prav kristjani najbolj skrbeli. Kakor (evangeljski) kvas bi morali s svojo tiho a učinkovito prisotnostjo spreminjati družbo na bolje, toda brez (nad)vladanja in ukazovanja, borbe za lastno premoženje ali ugodje, ampak s pričevanjem. Kdo lahko pričuje? Kdor je se je srečal s praznim grobom in živi v prepričanju, da bodo vladavine prešle, ker je tretji dan dokaz, da je lahko fizika zelo relativna.
Pa smo pri praznem grobu, ki v svoji praznini polni našo vero. Če bi tisti grob ostal poln bi se nauki, učenja, prilike, ozdravitve, čudeži, trpljenje in smrt spremenili v mit ali pripoved, ki bi v teku stoletji razvodenela in se deformirala. Grob je prazen in ravno zato ne deluje kot kaka ideologija, ampak kot trden dokaz, da je metafizika že prisotna v naši stvarnosti. Če nam kraljuje ta ideja, smo imuni pred ideologijami in (pre)ozkimi definicijami človeka.
5 komentarjev:
Danes je žpk dobro rekel "Kristus kraljuje s križa ... z ljubeznijo, milostjo in toploto. Mi kraljujemo pa z zlobo, nesramnostjo in hudobijo. Ne bi bilo boljše, če bi se kaj v 2000 letih naučili"?
@ B: ja, bi bilo res koristno. Pa žal nam še ni uspelo.
To je vse OK, če praznujemo Kristusa kralja, ker on kraljuje s križa in še nekje drugje. Samo se moram strinjat za Aljošotom, ker je danes stvar dejansko postala problematična. Do trpljenja in križa je še vse OK, ker je Jezus en potujoč filozof in zdravilec, ki deli lepe nauke in zadeve rešuje, potem pa izpade kot en navaden luzer tam na križu. In če se nam smili ko trpi in umre tako kruto, s tem nismo rešili prav nič. Rešitev je v tistem razbojniku in do tam moramo priti - spoznati, kako nič ne pomaga, če ne spoznamo nekih stvari. a)smo grešni in kraljujemo, kot pravi B, z zlobo nesramnostjo ipd. b)sami se iz tega ne moremo rešiti c)rešitev, kot je lepo nakazal Aljoša, ne more priti po človeku in njegovi ideologiji, ampak po Bogočloveku, kar pa je Kristus.
Mi ne moremo širit nekih idej, ampak izkušnjo ljubezni in usmiljenja - da nas je ta Kralj z nekod rešil, ko se je zdelo, da ni več nobene rešitve, da je edini odgovor nič, da se bom popolnoma razblinil in za mano ne bo nič ostalo.
Sem čakal, da boš razložil, zakaj te preseneča ljubezen, ki jo gojimo do tega praznika ...
In pa težko sledim temu tvojemu razmišljanju... morda si odprl preveč tem hkrati in s tem postane stvar malo "konfuzna" :)
@ Andrej: razbojnik "na desni" je fascinanten lik, ki me vedno znova razoroži. Njegova sposobnost, da v zadnjem trenutku prepozna Bogočlovečnost je občudovanja (in posnemanja) vredna. In mislim, da v želji "spomni se me, ko boš v svojem kraljestvu" je neka želja po usmiljenju ...
@ Marko: Teme so se odpirale kar same od sebe in moram priznat, da se kar nabralo. Skušal sem razmislit o antropologiji praznika v povezavi s pogledom sodobnega človeka. Zakaj mi je praznik všeč? Ker me vznemirja prazen grob. In to sem nekako pokazal na koncu objave.
Objavite komentar