Odprta Simonina skrinjica?

Predlagam branje članka o aktualnih dogodkih v kabinetu predsednika Vlade, ki ga je danes objavil časnik Finance. Avtorica je novinarka Petra Sovdat. Zadnje tedne spremljam njeno delo in moram priznat, da pri njej opažam analitično držo in sposobnost komentiranja brez insinuiranja lastnih tez. Prijetno branje.

Ne zgodi se velikokrat, da pomemben javni funkcionar po razkritju sumljivih poslov odstopi. Večinoma smo videli "pobege" v udobne službe v tujino ali v (para)državno gospodarstvo.

Vseeno Simone Dimic ne moremo pohvaliti. Njen izgovor, da se "ne počuti kriva", da pa odstopa, ker ji "neskončen obseg potrebe po njihovem zanikanju ali pojasnjevanju ne omogoča več tako intenzivnega in osredotočenega dela", je podoben "dokazom", s katerimi je želela javnosti pokazati, kako čista je. Obstaja občutek, da beži, da bi očitke čim prej pometli pod preprogo. A tega ne smemo dopustiti.

Njena izjava je nevarna. Kljub številnim pričanjem nekdanjih Vegradovih delavcev (ki so po njenem mnenju lahko bili tudi "plačani"?!), dostopnim uradnim podatkom, se izgovarja na medijski linč. Podobno kot Zoran Janković in njegov sin. Kot Igor Bavčar, Boško Šrot in Bine Kordež.

Slovenska elita živi v prepričanju, da ji nihče nič ne more. In prav ima! Ustvarila je takšno "pravno državo", da njenega početja ta sistem ni mogel ogroziti. Zgodba o skokovitem bogatenju zdaj že nekdanje šefinje kabineta premiera Pahorja ni prva, ki smo jo razkrili mediji. A volivci so se - po moji oceni predvsem zato, ker so bili ob prividu varne službe in relativno solidne plače pripravljeni zamižati - doslej zadovoljili s tem, da "itak vsi kradejo", sploh tisti "pri koritu". Prav zato nikoli (ali pa le redko) ni bilo epiloga. Ker se nikomur ni (politično) splačalo. Ker so takšne razmere omogočale, da izbrani posamezniki bogatijo naprej.

To me žalosti. Ne le zaradi posameznih zgodb, ampak zaradi sistema, ki dopušča legalne kraje, pa ne le v državnih družbah, o katerih pišemo največkrat, temveč tudi zato, ker se je s tem ustvarila taka klima, da celo nekateri podjetniki "kradejo sami sebi". In s tem mečejo slabo luč na poštene, ki trdo delajo, da bi kaj ustvarili.

Nekoč mi je politik dejal, da na začetku kariere ni razumel, zakaj se vsi poslanci "tepejo" za članstvo v odboru za promet, ko pa se pomembnejše odločitve vendarle sprejemajo denimo v odboru za javne finance. "Potem sem uvidel, o kakšnih denarjih se pogovarjajo. In kakšnih uslugah." Kaj konkretno je mislil s tem, ni želel povedati. Molčal je in postal sokriv. Ob podatkih o raznih kartelih, klikah in mrežah, o katerih pišemo že leta, se sestavljanka počasi zlaga. A brez konkretnih podatkov ne moremo.

Gradbeni delavci, ki so zdaj na cesti, ne molčijo več. Tako je RTV Slovenija že poročala o vplivnih imenih, pri katerih naj bi po pričevanjih delavcev gradil Vegrad ali pa jim prodal stanovanje - verjetno ugodneje kot navadnim smrtnikom. Pandorina skrinjica, ki smo jo odprli s člankom Zakaj je v javnem interesu, da poročamo o obnovi hiše Simone Dimic in Romana Horvata, dobiva širše razsežnosti.

In prav je tako. S takšnimi zgodbami krepimo demokracijo. S takšnimi zgodbami javnost pritiska na (pravosodne) organe, naj upravičijo svoj obstoj, svoje plače, ki jim jih dajemo davkoplačevalci. Pomembno je, da nismo tiho. Če bi bili, bi nepravilnosti, o katerih se sicer veliko šušlja, ostale pod preprogo.

Družbena klima v Sloveniji je na preizkušnji prav zdaj. Težko verjamem, da gremo lahko še nižje. Priložnost imamo za očiščenje. Jo bomo izkoristili? Ne vem, upam pa. Obljubim lahko le, da bomo na Financah še razkrivali take zgodbe, kljub nenehnim grožnjam - fizičnim ali pravnim.