After sv. Miklavž

Danes je (bil) god sv. Miklavža. Če preskočim teološki in zgodovinski pomen, zame ostaja skrivnosten svetnik in me vedno znova spominja na otroška leta. Spominjam se, ko so mi takrat mama, tata in nonota pripovedovali, da Miklavž nima veliko in velikih daril, nosi samo kakšno sladkarijo, orehe, pomaranče in vedno tudi šibo. Ugovor je bil seveda, da sem bil letos bolj priden kot lani, zato šibe ne potrebujem. A Miklavž prinese šibo tudi tistim otrokom, ki so bili pridni, da jih tako spomne, da taki ostanejo. Nekoč – pa ne sto let od tega – je sv. Miklavž prinesel tudi kak kos premoga.

Všeč mi je Miklavževa podoba, ki poleg obdarovanja za dobro, s šibo nas spominja, da taki tudi ostanemo. Danes se je seveda Miklavž moderniziral. Premoga ne more več prinesti, ker se ga ne dobi več, šibe niso moderne, orehi in pomaranče pa niso dobri. Vseeno Miklavž ostaja praznik preprostih daril, ki ne presenečajo s ceno, ampak s pozornostjo tistega, ki nas obdaruje. Miklavž odide, ostane spomin na dar in opomin, da si za nov dar prizadevamo še celo leto.

Lik škofa Miklavža je preprost, saj ne prinaša razkošja, ampak nekaj preprostega. Nagrada za naša dejanja je lahko zelo skromna kakor oreh ali pomaranča, potrebujemo le osnovno sporočilo, da smo delo opravili dobro in to nekdo tudi ceni.

Po prazniku sv. Miklavža pa ne pozabimo, da bo nekdo gotovo vesel naše pozornosti tudi vsak dan v letu: pomaranče, oreha, pozdrava po sms-u, obiska, čokolade ...