Objave
Danes praznujemo sv. Martina. Svetnik ki je v ljudski tradiciji zelo dobro poznan zaradi "vinskega čudeža" nas lahko nagovarja tudi zaradi svoje dobrodelnosti. Legenda pripoveduje, da je v nekem mrzlem zimskem jutru pred francoskim mestom Samarobriva srečal berača. Ker ni imel ničesar, kar bi mu lahko dal, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in ga podaril polovico tistemu beraču. To dejanje velja tudi za prvi korak Martinove spreobrnitve, saj naj bi kmalu po tem bil krščen.
Plašč gor ali dol, sv. Martin nam je dal enkraten zgled, da vedno lahko najdemo nekaj, kar lahko delimo z drugimi. Morda bi danes res nenavadno zgledalo, če bi svoje obleke prerezali in dali beraču, imam pa zato številne druge dobrine. Dobrodelne organizacije ravno v času krize najmanj počivajo in nas vabijo, da tudi mi priskočimo na pomoč. Plemenita dejanja materialne pomoči lahko "dopolnimo" tudi z nevidnim dobrim delom. Običajno je tako, da nekomu v Afriki lažje pomagamo kot nekomu, s katerimi se vsak dan srečujemo. Lahko podarimo nekaj svojega časa, prijazno besedo, nepričakovano presenečenje. Pomembno se mi zdi, da delimo ... Čeprav samo simbolično.
6 komentarjev:
Če je pred francoskim mestom Samarobriva, zakaj potem v misalu piše iz Toursa ali Potiersa ali nekaj podobnega?
A si prepričan, da gre za enega in istega Martina?
Ali pa, če je gre za prvega ali drugega Martina, ali lahko vseeno ješ gosko z rdečim zeljem?
Ali pa še zanimivejše? Kaj ima goska opraviti s svetim Martinom? Da ne omenjam rdečega zemlja.
Če smo prav natančni sv. Martin ni bil ne iz francoskega Samarobriva ne iz Toursa in niti iz Poitiersa. Od kod pa? Čisto blizu nas: bil je iz Sombotela na Madžarskem.
Vseeno je ali ješ gosko ali raco, z zeljem ali brez. Zakaj goska? Ker ljudje so ga imeli zelo radi zaradi skromnega življenja in so želeli, da bi postal škof. On pa se je skrival in goske so z gaganjem izdale njegovo skrivališče ... Od tod dalje pa lahko sam povezuješ, napletaš, razmišljaš ...
Na tak način jaz otrokom razlagam solidarnost pr nauku - to pomeni, da z nekom, ki nima, delimo tisto, kar mi imamo - lahko gre za materialne ali druge dobrine, talente. Sv. Martin nam je torej zgled v solidarnosti.
Oh, kako ste dolgočasni. Solidarnost, kakor vse podobne teorije delujejo na papirju, ker papir pač vse prenese. Ko pa je treba to spraviti v dejanje, se pa običajno zatakne.
Najprej pri tistih, ki bi radi bili solidarni, in tudi pri tistih, ki na bi bili deležni solidarnosti.
Nekateri preprosto nočejo, da bi se jih kdo usmilil.
To je res, da se zatakne, ampak lahko se začne udejanjati že s katehetom v določenih pogledih, če rad deli z otroki in mladimi, kar ima. Tisto telesno delo usmiljenja 'jetnike reševati', je po mojem danes postalo prav duhovno delo usmiljenja, če to prej še ni bilo.
Začeti je treba na najnižji ravni, da se morda kaj potem razširi. Načeloma pa to ni moj problem, če se razširi ali ne. Ker pa mladi predvsem dojemajo z očmi, so svetniki dobrodošel zgled - imam izkušnjo, da je tako, zlasti če pogledajo kak film na to temo.
Med pesimizmom in optimizmom mora vedno ostati nekaj idealizma, sicer je realnost preveč kruta. Zgledi vlečejo, a dobra podlaga jim je "papir". Ampak Duh je tisti, ki oživlja ...
Objavite komentar