Objave
Morda bi danes porabil kakšno besedo o škofovski službi. Leto 2009 je papež Benedikt XVI. razglasil za leto duhovništva. Junija je začelo »teči« to leto s poudarkom na duhovništvu in v naših mislih to hitro povežemo z duhovniško službo: maša, spoved, pogreb in klasičen župnik v črnem talarju.
Če ostanemo tukaj, je vse skupaj malenkost preozko. Vsi krščeni smo po svoje tudi »duhovniki« saj v moči krsta prejmemo tisto, kar označujemo za kraljevsko, preroško in duhovniško službo. Vsi kristjani lahko vodimo molitev ter gojimo duhovnost, ki se je že izkazala pogosto bolj duhovna od duhovnikove. Zapleteno? V praksi je zelo preprosto.
Mnogi ustanovitelji duhovnih gibanj v dvajsetem stoletju so bili laiki ali laikinje. Gibanja so dobila svetovne razsežnosti in jih danes poznamo tudi pri nas.
Kaj pa škofovska služba? Pogosto gledamo na škofa ali kot na pol-boga, pred katerim se nam tresejo kolena ali pa kot na osebo, ki ima »nekaj za bregom«. In kaj je pravilno? Ne eno ne drugo. Mislim, da škof ali kardinal nista nekdo, ki si je utrl kariero kakor v vojski ter se prerinil v napredovanje ampak nekdo, ki je sprejel obliko služenja.
Vsi poklici in službe v Cerkvi so sad nekega klica, ki ima s kariero bolj malo opravka. V prvi vrsti je služba, ki prinaša določene naloge in obveznosti do skupnosti. Vključno s škofovstvom. Jezus ni poznal »promocije« ali osebnostnega kulta v Cerkvi ampak služenje: umivanje nog in lomljenje kruha. Zakaj bi spreminjali Cerkev v nek vojaški režim s čini in plaketami, če se imenujemo (in smo!) med sabo bratje in sestre!? Različne so naloge zato različne pristojnosti a v moči zakramenta svetega krsta smo pripadniki enega – istega – Telesa.
Tako je vsaka služba dar in hkrati sad, ki prihaja od Boga. To je karizma, ki jo naklanja Bog in je človek ne jemlje. Zato visoka služba v Cerkvi ni trenutek kariere ali »di bella figura« ampak trenutek službe in tisti, ki mora imeti kaj od te »kariere« je Gospod.
Morda pa bi bilo prav, da tudi laiki kdaj pocuknemo za kak črn ali rdeč rokav talarja in spomnimo, da Jezus od nas ne pričakuje visokega položaja ali časti ampak zelo malo … Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Jn 13, 34 – 35).
3 komentarji:
Kar se cukanja rokava tiče, bi dejal, da smo laiki pri nas še vedno tam, ko se jemlje posvečene može za polbogove. Laiki bi morali večkrat opozarjati ali bratsko opominjati duhovnike in tudi škofe - tudi to je služenje. Konec koncev imajo škofje in duhovniki toliko večjo odgovornost, so pa samo ljudje in zato podvrženi napakam in slabostim - zakaj jih ne bi na štiri oči kdaj opozorili na kaj? Tudi to je trud in skrb za svetost.
Kritiziranje, kritiziranje!
Opominjanje in opozarjanje bi moralo biti obojestransko, ne pa da se potem oboji sprenevedajo "Ne, naš pa že ni tak"!
Sej namen objave ni bil polemizirati in novačiti h kritiziranju. Kritika je konstruktiven predlog k izboljšanju. Mislim, da nihče - niti Cerkev - se ji ne more odreči. Nenazadnje je bila to ena od Jezusovih značilnosti.
Na štiri oči se lahko zgodi, da kaj doživi "kleriško priredbo" in ker je laik v položaju št. 2, potegne ta kratko. Izkušnje.
Seveda nisem imel v mislih enostranskega pogovora. Gre za odnos dialoga: govorimo - poslušamo - odgovarjamo - vprašamo - določimo ... Gre za novo zapoved!
Objavite komentar