Iz zgodovine - nekaj potez naprej

Sledi obljubljena objava o Vatikanu. V luči številnih objav naših medijev in »pretresov javnosti« sem se odločil, da vzamem iz arhiva besedilo, ki ga je redni obiskovalec in prijatelj naše male miselne tržnice poslal nekemu tedniku kot pismo bralcem. Omenjeni članek/ pismo, je bilo objavljeno v Družini med pismi bralcev. Tja redko kdo zaide s pogledom ampak pritegnilo me je znano ime. Prebral sem in odkril, da je v zapisanem veliko resnice.

Pismo govori o neki zgodbi, ki se je dobro spomnimo iz medijev ampak vzporednice lahko potegnemo tudi s sedanjimi okoliščinami. Namesto Predsednika Republike vstavimo Predesdnika Vlade, razširimo kontekst in ... Vendar je očitno (in žalostno), da se naša politika še ni naučila določenih lekcij. In verjetno se jih tudi ne bo …

Lajše: škof Metod in predsednik države

Škof Metod je bil letos, 27.6. na Lajšah zelo jasen:

Naše primorsko ljudstvo je izkusilo strašne posledice najprej fašistične in potem komunistične ideologije, ki sta zanikali temeljno dostojanstvo vsakega človeka, ki temelji na dejstvu, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Kadar niso priznane pravice do jezika, do vere, do kulture in narodove omike, ali ko so te pravice kratene, ali se potiskajo na obrobje, to ogroža sam temelj neodtujljivih človekovih pravic. Teptati človekove pravice, pomeni teptati človekovo bogupodobnost. /…/ Vendar, da bomo mogli bolj verodostojno ohranjati spomin na te žrtve, jih je treba najprej odkriti. Pozivam našo oblast in »vladno komisijo za grobišča«, da preišče tudi morišča in grobišča na Primorskem: po Trnovskem gozdu, na Tolminskem, Bistriškem, Krasu, Vipavskem in Goriškem. Taka poteza bi onemogočala tudi manipulacije, ki jih nekateri, zlasti naši sosedje, tako radi uporabljajo.

Pričakujem, da se bo predsednik države tudi do teh misli opredelil. So namreč veliko bolj jasne in neposredne, kot jih je izrekel papeški nuncij v Kočevskem rogu. Sicer menim, da velja tisto – ni važna vsebina, temveč kdo kaj reče.

Ne bi se rad spuščal v podrobnosti mednarodne diplomacije, vendar imam občutek, da je bil predsednikov očitek nunciju užaljeni odgovor, ker je v Vatikanu hrvaškega zunanjega ministra sprejel papež, našega slovenskega pa zgolj neki uradnik državnega tajništva. V ozadju je seveda domneva in bojazen, da bi mogla vatikanska diplomacija – ki pa ima nekaj več mednarodnega ugleda kot slovenska – odločilno vplivati na urejanje odnosov med Slovenijo in Hrvaško. Koliko smo vredni je pač s tem tako že razvidno.

Morda bi bilo prav zato dobro, da se Slovenija »skrega« s Svetim sedežem, da odstopi od medijacije. Zanimiva, vendar kratkoročna odločitev. In kaj, če se to ne bo zgodilo? Kdor vsaj nekoliko pozna »vatikanske mline« ve, da delujejo na šahovnici s predvidevanjem več potez vnaprej.

Ali je morda tudi tu naše zunanje politično ravnanje preveč kratkovidno in usmerjeno zgolj v zadovoljevanje notranjih zadev, ali pa ji je kaj pri srcu tudi mednarodni ugled?

Škoda, ker se predsednik države, kot nekdanji diplomat, tako osmeši pred mednarodno javnostjo. S tem tudi naša Slovenija postaja temu podobna.

mag. Andrej Sedej