Objave
Prerok Izaija – v današnjem prvem berilu – napoveduje kako »bodo spregledale oči slepih in gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá, počivališče v pokrajini šakalov bo trata za trstje in bičje« (Iz 35, 5b-7a).
Vse to bi lahko prevedli tudi kot rajsko videnje ali nekaj podobnega.
Morda ga, po zadnjih slišanih obljubah, dosežemo z naslednjo vladno reformo ali s posegi v zdravstveno blagajno. Morda …
Dejstvo pa je, da ni nič narobe z našimi ušesi ali jezikom ali očmi ampak z našimi srci. Polni strahu, negotovosti, črnogledih napovedi in negativnih številk nismo sposobni spregledati – in se spogledati – z lepoto, ki nas obdaja. Bolj kot kapljice in tablete potrebujemo samo nasmeh otroka, sončen zahod ali zvezdnato nebo. Tako poceni, prijetno in tako učinkovito, da ne more biti res. Pa je! Kdaj ste nazadnje obrnili pogled v modro žametno nebo z neverjetno gostoto zvezd? Kdaj ste pogledali stoletna drevesa in se začudili, kako so čudovita v svoji počasni rasti? In kdaj nežen cvet?
Narava nam ponuja toliko učinkovitih zdravil, da bi lahko kar onemeli – in opazovali.
Opazovati bi morali tudi tiste, ki polnijo parke in klopce in podhode ter neprijetno zaudarjajo … klošarje in brezdomce, ki v naši družbi zasedajo zadnja mesta. O teh beremo v drugem berilu in tej so tisti, ki niso deležni posebnih zdravljenj ali dodatnega zavarovanja.
Vsako jutro jih na svoji poti, med pisarno in garažno hišo, opazim skoraj deset. Zadnji teden sem opazoval njihove obraze in videl, da gre za mlade ljudi. Skušal sem si zamisliti kaj so študirali, kje delali, kje živijo in zakaj so tako končali. Potem me je spreletela misel: »Kaj pa če bom tudi jaz med njimi?«. Ne, nič negativnega ampak samo spomin na tiste besede: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade« (1 Kor 10, 12).
Brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja je bil tudi gluhonemi, ki ga Jezus ozdravi. Bolj kot to, da ga Jezus ozdravi, beremo, da »so mu ga privedli«. Lahko sklepamo, da je šlo za njegove sovaščane (ali sorodnike), ki so bili naveličani njegovega blebetanja. Ali siti tega, da se niso mogli sporazumevati z njim, ker jih ni slišal.
V evangeliju smo slišali, da ga je Jezus vzel k sebi, stran od množice, in ga ozdravil. Za katero patologijo je trpel tisti bolnik, ne vemo. Morda ni šlo za fizično bolezen ampak umsko ali duševno. Morda ni mogel govoriti, ker ga je bilo strah (kakor v prvem poglavju govori prerok Izaija) ali pa ga ljudje niso pravilno razumeli.
Jezusovo ozdravljenje je celovit »postopek« – če temu lahko tako rečemo – ki nam pomaga, da ozdravimo do dna svoje duše. Stopiti moramo z njim na samo, verovati, da nas lahko ozdravi in pustiti, da zavpije »Efatá!«.
Vse to bi lahko prevedli tudi kot rajsko videnje ali nekaj podobnega.
Morda ga, po zadnjih slišanih obljubah, dosežemo z naslednjo vladno reformo ali s posegi v zdravstveno blagajno. Morda …
Dejstvo pa je, da ni nič narobe z našimi ušesi ali jezikom ali očmi ampak z našimi srci. Polni strahu, negotovosti, črnogledih napovedi in negativnih številk nismo sposobni spregledati – in se spogledati – z lepoto, ki nas obdaja. Bolj kot kapljice in tablete potrebujemo samo nasmeh otroka, sončen zahod ali zvezdnato nebo. Tako poceni, prijetno in tako učinkovito, da ne more biti res. Pa je! Kdaj ste nazadnje obrnili pogled v modro žametno nebo z neverjetno gostoto zvezd? Kdaj ste pogledali stoletna drevesa in se začudili, kako so čudovita v svoji počasni rasti? In kdaj nežen cvet?
Narava nam ponuja toliko učinkovitih zdravil, da bi lahko kar onemeli – in opazovali.
Opazovati bi morali tudi tiste, ki polnijo parke in klopce in podhode ter neprijetno zaudarjajo … klošarje in brezdomce, ki v naši družbi zasedajo zadnja mesta. O teh beremo v drugem berilu in tej so tisti, ki niso deležni posebnih zdravljenj ali dodatnega zavarovanja.
Vsako jutro jih na svoji poti, med pisarno in garažno hišo, opazim skoraj deset. Zadnji teden sem opazoval njihove obraze in videl, da gre za mlade ljudi. Skušal sem si zamisliti kaj so študirali, kje delali, kje živijo in zakaj so tako končali. Potem me je spreletela misel: »Kaj pa če bom tudi jaz med njimi?«. Ne, nič negativnega ampak samo spomin na tiste besede: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade« (1 Kor 10, 12).
Brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja je bil tudi gluhonemi, ki ga Jezus ozdravi. Bolj kot to, da ga Jezus ozdravi, beremo, da »so mu ga privedli«. Lahko sklepamo, da je šlo za njegove sovaščane (ali sorodnike), ki so bili naveličani njegovega blebetanja. Ali siti tega, da se niso mogli sporazumevati z njim, ker jih ni slišal.
V evangeliju smo slišali, da ga je Jezus vzel k sebi, stran od množice, in ga ozdravil. Za katero patologijo je trpel tisti bolnik, ne vemo. Morda ni šlo za fizično bolezen ampak umsko ali duševno. Morda ni mogel govoriti, ker ga je bilo strah (kakor v prvem poglavju govori prerok Izaija) ali pa ga ljudje niso pravilno razumeli.
Jezusovo ozdravljenje je celovit »postopek« – če temu lahko tako rečemo – ki nam pomaga, da ozdravimo do dna svoje duše. Stopiti moramo z njim na samo, verovati, da nas lahko ozdravi in pustiti, da zavpije »Efatá!«.
1 komentar:
Lepa aktualizacija. Marsikaj bi se dalo doseči, če se prepustimo, da nam Jezus spregovori na srce, da mu to tudi odpremo. Lahko nam spregovori na toliko različnih načinov... Opisal si jih le nekaj, a jih je malo morje.
Objavite komentar