Melanhonija

Jutranji dež v Ljubljani. Ljudje hodijo počasi. Mir, kakor pred skrivnostnim napadom na pomembno osebo. V tem dežju nihče ni pomemben. Morda pa nekdo je: klarinetist pod Vodnikovim spomenikom. Da, danes je on najpomembnejši v mestu. Bolj kot predsednik ali župan ali župnik ali branjevka. Njegov glas postane glas vremena, glas čustev male natakarice v sosednjem hramu in bežečega poštarja.

Klarinetist postane lik mesta. Zbral je toliko poguma, da z mehkimi melodijami dodaja zoprni sivini še dodatno otožnost. In naenkrat otožnost postane udobna, ker pove ljudem, da so kakor vreme. Pravzaprav klarinetist dodaja ritem. Ritem golobom pri zobanju zrnja, koraku nosečnice, zapiranju vrat pekarne ...

Prekinil je zvok dežja. Klarinet. In godec je vsilil nov duh mestu. Na trgu.

Premiki ljudi so počasni. Pisani dežniki postanejo sivi, ker ušesa vidijo sivo in oči pozabijo gledati. Tam daleč zvon odbije uro. A klarinet postane merilo časa.