Kristus kralj

Kristus kralj. Razlago o samem prazniku si lahko preberete na vsemogoči spletni enciklopediji ali pogledate v kak leksikon. Današnji praznik me je vedno na poseben način privlačil in hkrati odbijal. Veliko slavje, bogata liturgija in občutek zmagovite Cerkve je zelo mikaven način istovetenja in približevanja temu prazniku in občestvu. Kjer imajo navado, čas in kapaciteto, je današnje bogoslužje lepo pripravljeno: zatrobijo trobente, da se marsikateremu verniku kar koža naježi. Čeprav gre za skoraj običajno mašo, imaš občutek, da gre za kronanje novega kralja.

Zbori dobesedno trenirajo svoje čeljusti in jezike, da bi spravili iz sebe razne Mozarte, Handle, Bache ali druge težke skladbe bolj ali manj znanih avtorjev. Mežnarji »glancajo« sveto posodje in kristalne lestence do take mere, da okrasje blešči kar brez svetlobe. Običajno mašniku nadenejo nemogoče težak mašni plašč in tako je skoraj vse »ok«. Lahko bi laskal še malo a mislim, da je podoba dovolj slikovita. Naj priznam, tudi mene pritegne lepa liturgija in vidim v tem pravo arhitekturo gest, drž, besed, zvokov in vonjev. Za teologa ni večje poslastice. Da, taka bogoslužja potegnejo noter dušo in telo, da sem potopljen v govorico simbolov. Simboli.

Simboli pa so tista druga točka, mimo katere ne morem ne kot vernik ne kot teolog. Vsaka maša ali preprosto bogoslužno dejanje je pravi koncentrat govorice simbolov. Lahko bi našteval a tudi temu so namenjene knjige in spletne strani v zadostni meri, da lahko vsak pokuka na pravo mesto.

Govorica simbolov v cerkvi pa ostaja neopažena in gre skoraj vedno mimo nas. Tukaj nastopi tisto, kar me od današnjega praznika odbija. Cerkev vleče iz prašnih omar tkanine, dragulje in zlato a hkrati ne razloži pomena vsega tega. Uporablja govorico, ki jo preprosti verniki ne razumejo ali pa jo povsem napačno. Potem je tukaj tudi praznik nekakšnega kraljevanja. Tak praznik danes ne pove nič več. Cerkev ki kraljuje (uradno kraljuje Kristus ampak papež je Kristusov namestnik na Zemlji, duhovnik je Kristusa navzočnost itd.) postane zasovražena. In tukaj se mi zdijo zelo primerne besede velikega italijanskega škofa, Tonina Bella, ki je nekoč zapisal da »Cerkev bo uspešna, samo če bo odložila znamenja moči in se poslužila moči znamenj«. Služabnica Kristusove besede.

Podoba služeče Cerkve pomeni upor sodobnemu svetu, ki išče družbo bogatih, vplivnih in močnih, kot tudi zgled vsem zatiranim in odrinjenim. Taka Cerkev se lahko oblikuje samo po Mariji: odpovedala se je moči in oblasti, da je sprejela tisto, kar je bilo za družbo noro. Zapela je hvalnico (ali hvalospev), ki je bil program njenega življenja in je še vedno aktualno povabilo k posnemanju.

Zato ta praznik težko sprejmem in se ne pustim ravnodušnega. Moje oči uživajo in se okopajo v sijaju lepe liturgije, moja ušesa se razveselijo čudovitih mašnih spevov in pesmi … toda v sebi vem, da moja vera potrebuje moč znamenj!