V petek sem obiskal knjižni sejem. Težko opišem svoja občutja ob taki koncentraciji tistih predragocenih predmetov, ki jim pravimo knjige. Užival sem kakor otrok, ki se sprehaja med sladkarijami. No, tudi slednjih se ne branim :)
Razmišljal sem ali naj sploh grem ali ne ... in premagala je pozitivna možnost. Brez velikih pričakovanj sem vstopil.
Kaj sem videl
Na knjižnem sejmu so me pritegnile knjige. Logično! Predvsem sem skušal iskati jasne smernice, ki so jih založniki pokazali, kam gre "knjižna moda" pri nas. Zdi semi, da sem opazil neko premikanje od klasičnega iskanja virov kulture pri velikih založbah do new age vsebin, ki jih ponujajo neznane hiše. Razstavljene knjige so vsekakor opremljene z zelo lepimi grafičnimi dodatki, povoščenimi listi, mehkimi platnicami ... in visokimi cenami. Rad podpiram slovensko založništvo ampak postavi se mi vprašanje zakaj, če lahko kupim enako knjigo za pol nižjo ceno v tujini.
Knjige imajo visoke cene in mislim, da to odbija veliko potencialnih bralcev in bibliofilov od stika s temi dragocenimi predmeti.
Velika častna dama je bila vsekakor luksuzna Biblija. Velika knjižna novost na slovenskem trgu in lahko rečemo, posebnost med posebnostmi v presežkih. O njej se je veliko pisalo na internetu, lepo jo je predstavila nacionalana TV in nekaj sto sonarodnjakov si jo je že priskrbelo v prednaročilu. Naj se popravim, vsaka Biblija je luksuzna - ta pa je v luksuzni izdaji.
Zlata folija na obrezi, zlata folija na ilustraciaijah, ročna vezava, usnje ... dodaja veliko vrednost ... in ceno. A tudi če mi jo podarijo, je ne zamenjam za svoje malo Sveto pismo. Moja Biblija je ovita v preprost skaj, ilustriral pa sem jo sam z barvicami ob meditacijiah in molitvi.
Kako sem videl
Gledal sem kot ljubitelj knjig. Tihe spremljevalke in vsevede dame, so kakor zidaki kulture. Poskusil sem izbrskati naslov za "domače branje" a nič posebnega. Knjižni sejem je samo info točka, kjer se zberejo založniki. Pogrešal sem tisto: "Absolutna novost letošnjega sejam je ..." - se pravi nekaj, kar dodaja šarm in privlačnost, nekaj kar je samo tam in nikjer drugje.
Videl sem kot študent, ki z omejenim osebnim proračunom in neomejenim apetitom po knjigah si mora postaviti trezno zapornico. Ta zapornica je tudi zoprnica ... da, zoprno in sitno je, da ne moreš odnesti iz knjižnega sejma nekaj knjig s sabo, brez da pustiš skoraj sto evrov.
Koga sem videl
Videl sem nekaj dragih prijateljev s katerimi sem izmenjal kakšno besedo pozdrava in veliko prodajalcev. Privalečen vrvež mi je popestril uro kosila, da nisem toliko mislil, da je moje kosilo šele čez par ur in moj želodec prazen. Med nepopembnimi stojnicami in stranskimi stopnicami tudi ... dr. Danilo Turk. Spogledal sva se in sem šel dalje.
Odšel sem bolj miren: tudi gospoda predsednika zanima knjižna kultura in si vzame čas, da pogleda kaj ponujajo popisani snopi papirja na slovenskem trgu slovenskemu človeku.
Razmišljal sem ali naj sploh grem ali ne ... in premagala je pozitivna možnost. Brez velikih pričakovanj sem vstopil.
Kaj sem videl
Na knjižnem sejmu so me pritegnile knjige. Logično! Predvsem sem skušal iskati jasne smernice, ki so jih založniki pokazali, kam gre "knjižna moda" pri nas. Zdi semi, da sem opazil neko premikanje od klasičnega iskanja virov kulture pri velikih založbah do new age vsebin, ki jih ponujajo neznane hiše. Razstavljene knjige so vsekakor opremljene z zelo lepimi grafičnimi dodatki, povoščenimi listi, mehkimi platnicami ... in visokimi cenami. Rad podpiram slovensko založništvo ampak postavi se mi vprašanje zakaj, če lahko kupim enako knjigo za pol nižjo ceno v tujini.
Knjige imajo visoke cene in mislim, da to odbija veliko potencialnih bralcev in bibliofilov od stika s temi dragocenimi predmeti.
Velika častna dama je bila vsekakor luksuzna Biblija. Velika knjižna novost na slovenskem trgu in lahko rečemo, posebnost med posebnostmi v presežkih. O njej se je veliko pisalo na internetu, lepo jo je predstavila nacionalana TV in nekaj sto sonarodnjakov si jo je že priskrbelo v prednaročilu. Naj se popravim, vsaka Biblija je luksuzna - ta pa je v luksuzni izdaji.
Zlata folija na obrezi, zlata folija na ilustraciaijah, ročna vezava, usnje ... dodaja veliko vrednost ... in ceno. A tudi če mi jo podarijo, je ne zamenjam za svoje malo Sveto pismo. Moja Biblija je ovita v preprost skaj, ilustriral pa sem jo sam z barvicami ob meditacijiah in molitvi.
Kako sem videl
Gledal sem kot ljubitelj knjig. Tihe spremljevalke in vsevede dame, so kakor zidaki kulture. Poskusil sem izbrskati naslov za "domače branje" a nič posebnega. Knjižni sejem je samo info točka, kjer se zberejo založniki. Pogrešal sem tisto: "Absolutna novost letošnjega sejam je ..." - se pravi nekaj, kar dodaja šarm in privlačnost, nekaj kar je samo tam in nikjer drugje.
Videl sem kot študent, ki z omejenim osebnim proračunom in neomejenim apetitom po knjigah si mora postaviti trezno zapornico. Ta zapornica je tudi zoprnica ... da, zoprno in sitno je, da ne moreš odnesti iz knjižnega sejma nekaj knjig s sabo, brez da pustiš skoraj sto evrov.
Koga sem videl
Videl sem nekaj dragih prijateljev s katerimi sem izmenjal kakšno besedo pozdrava in veliko prodajalcev. Privalečen vrvež mi je popestril uro kosila, da nisem toliko mislil, da je moje kosilo šele čez par ur in moj želodec prazen. Med nepopembnimi stojnicami in stranskimi stopnicami tudi ... dr. Danilo Turk. Spogledal sva se in sem šel dalje.
Odšel sem bolj miren: tudi gospoda predsednika zanima knjižna kultura in si vzame čas, da pogleda kaj ponujajo popisani snopi papirja na slovenskem trgu slovenskemu človeku.
1 komentar:
Kakor sem ti povedal, sem tudi sam bil na tem sejmu. Z njega sem si odnesel knjigo, ki me je olajšala le za pet evrov, in sicer Göthejevo "Popotovanje po Italiji". Ker sem kak odlomek iz teknjige nekje že zasledil, sem si knjigo kupil, brž ko sem jo zagledal.
O cenah knjig tudi sam bentim že vsaj toliko časa, kolikor sem študent. Verjetno bi bilo bolj poceni, če bi imel kak drugi hobi, ne pa branja (P...O J..O :))! Ker je naš knjižni trg tako majhen, se hitro zasiti. Zato me zelo jezi, če založbe (ki jih je toliko, kolikor je Slovencev) tiskajo kar vse povprek. Katoliške založbe niso nobena izjema, kvečjemu še slabše (vsak klošter ima svojo, pa še kak farovž zraven). Namesto da bi tiskali tisto, kar ljudi lahko resnično obogati, tiskajo vse drugo, razen tega. Zakaj povoščen papir, ko je recikliran ravno tako dober, kar dokazujejo stari časopisi???
Na koncu še beseda o dragi Bibliji. Prav zanima me, kdo so lastniki teh izvodov. Biblija je sama v sebi luksuzna. Sama vsebina jo dela tako! Zatorej naj se ljudje raje hvalijo, kako jo berejo in premišljujejo, lepo je seveda tudi, če jo 'ilustrirajo', ne pa, da jo imajo, sploh pa naj se ne hvalijo z luksuzno izdajo biblije tam v vitrini. Trubar in podobno misleči se že nekaj časa obračajo v grobu!
Objavite komentar