četrtek, 20. maj 2010

Kdo je kriv tokrat?

Malo delo in vandalizem sta gesli včerajšnjega dne. Gesli, ki bosta zaznamovali prihodnje tedne in v prihodnosti t.i. študentsko politiko. Nikoli nisem imel vpogleda v razne študentske organizacije, servise … zato težko o tem sodim. Tudi nov predlog zakona o študentskem delu ne bom komentiral, ker ga nisem prebral. Lahko komentiram samo tisto, kar sem videl. Videl pa sem, da so dijaki in študenti, ki naj bi predstavljali intelektualni humus slovenske družbe, omalovažujoče in z navdušenjem uničili parlament. Bolj kot na humus, sem dobil asociacijo na … veliko sranje!

In kaj si misliti o vsem tem? Težko postavim neko hitro oceno, ker gre za kompleksen pojav. Dejstvo je, da so bili organizirani protesti samo iskra, ki je že razgreto družbeno klimo privedla do eksplozije. Konkretno pomeni, da s(m)o vsi člani naše družbe soodgovorni za včerajšnje dejanje.

Razbita okna in poškodovani kipci niso samo materialna škoda, ampak predstavljajo termometer naše družbe. V naše šole, družine, medsebojne odnose, ustanove … se je vrinil nek premisivizem, ki nekako pravi »delaj kar hočeš, pomembno je le, da nihče ne takne tvojih pravic«. In videli smo, kaj se je zgodilo, ko se je nekdo hotel dotakniti pravic študentov. Od otroštva do odrasle dobe mnogi starši opuščajo kaznovanje otrok, opuščajo vzgojo za red in spoštovanje avtoritet. Kako naj nekdo spoštuje državno avtoriteto, če še staršev ni navajen ubogati?

Pri tem premisleku ne morem obiti medijev. Sedaj le zgroženo kažejo s prstom in vrtijo posnetke demonstracij, vendar svoj mea cupla bi morali priznati tudi sami. Njihova družbena vloga je ogromna. Kdo dan nam za dnem govori in piše, da so vsi (!) politiki za nič? Kdo nam vsak dan kot prvo novico prikazuje nasilje in verbalne napade? Kdo dnevno polni prostor in čas s krvavimi prizori, občutkom ogroženosti in napadenosti? Kdo predeluje novico v senzacijo? Kdo ruši zaupanje v avtoritete?

Vsekakor je medijski prostor tisti, ki prehaja iz nosilca informacij v nosilca družbenega oblikovalca. Pri ljudeh se tako kopiči občutek strahu in utesnjenosti ter družbenega nelagodja, h katerim se dopolnita odprava avtoritet in prezir nacionalnih simbolov. Kako to, da je zaupanje v državne institucije tako nizko? Morda zato, ker smo vsak dan deležni novih afer, škandalov, korupcijskih novic … in zakaj bi jim verjeli, sledili, ubogali … če so oni še večji mafijci in kriminalci od nas? Zato, ker smo jim dali (svoj) glas in nalogo, da vladajo.

Ker ni nikjer nobenih sankcij, si lahko vsak privošči kar želi. Posledično je vsak posameznik dovolj zaslepljen z lastno nedotakljivostjo, da prezre drugega … in simbole, ki so drugemu sveti.

Morda zveni kot pretiravanje, vendar parlament, zastava, denar, grb, državne avtoritete … bi morali vedno predstavljati svetinje naroda. Vsakemu. To so elementi, ki na zunanji način kažejo pripadnost posameznika nekemu narodu in državi. To je tisto, kar ne smemo pustiti, da bi kdorkoli uničil ali poškodoval. Toliko manj opiti vandali brez nadzora.

Slovenski družbi je bilo poslano zelo jasno sporočilo. Jasno je povedano, kaj se z našim narodom dogaja in kaj se lahko še zgodi, če ne bomo vsi skupaj kaj ukrepali. Upam, da bomo to šolo pravilno (in hitro) razumeli. Čaka nas težka domača naloga.

9 komentarjev:

Lojze Potočnik pravi ...

Se strinjam z napisanim. Vse to je stanje našega duha v slovenski družbi. Kot v stilu: "Vse se lahko dela, ker je liberalizem in svoboda."
Ampak, ali se svoboda konča tam, kjer se ogroža sočloveka in družbo. Mislim, da ima tudi svoboda meje tolerance.
Lp

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Zelo dobro napisano. Kar se zakona tiče, nikakor ni tako slab, kot bi ga nekateri radi predstavili, treba ga je pač še dodelati in izboljšati - z dialogom. Toda očitno neke vrednote več ne veljajo, ker ni važna več politična stran, barva ipd., ampak te stvari niso več svetinje. Zdi se, da so bili nad obnašanjem demonstrantov vsi presenečeni, kar je utemeljeno le v določeni meri - lahko bi vedeli, da bo alkohol tekel v potokih, ker je vedno tako. Kar naj razbijajo vrednoto družine še naprej, pa bomo videli posledice.

Politiki pa naj kdaj iščejo kaj skupnega, ne pa le prepir za vsako ceno in obtoževanje.

Don Marko M pravi ...

Od demokracije do anarhije je v bistvu le korak, katerega pa si dovoljujejo le tisti, ki imajo čisto razčiščeno kaj vse demokracija sploh zajema. Ne strinjam se, da je študentski vandalizem odraz stanja duha v naši družbi, ker je to preveč posploševano.Tisti vandalizem je odraz stanja vzgoje staršev svojih otrok. In kot je bilo lepo videti, so starši, ki svojih otrok niso vzgojili niti v osnovo spoštovanja. So pa bili med njimi tudi tisti drugačni, spoštljivo vzgojeni. Slednjih je bilo celo bistveno več.Res pa je, da se sankcije do tistih, ki škodujejo ugledu celotne države praktično ne izvajajo zaradi luknjaste zakonodaje pa tudi, ker so tisti prvi poklicani, ki bi jih morali izvajati, praviloma vse prej kot vzor.Ampak sklicevanje zgolj na njih in tako prekladanje krivde lastne nevzgojenosti je neprimerno in odraz lastne nesposobnosti.

bogimablog pravi ...

Kdaj bodo ljudje spoznali, da je spoštovanje in držanje zapovedi pravzaprav družbena odgovornost, ki varuje moje lastno svobodo in pravice?

Mogoče bomo res začeli spoznavati blagoslov, ki ga je Bog hotel dati človeku s tem, ko mu je določil širno njegovega play grounda.

B pravi ...

Mislim, da je vse to malo predramatično ... propad vrednot? Hmmm ... mislim, da ni to ključen problem, ker konec koncev, kaj sploh je vrednota?

Aljoša pravi ...

@ Lojze: ni problem v liberalizmu kot takem, ampak v način dojemanja svobode, vzgoje, reda in končno, države. Svoboda nima meja tolerance, ampak meje drugega ...

@ Andrej: Dialog je redka vrlina. Lažje je od zunaj razbiti okna parlamenta, kakor vanj vstopiti in kaj povedati.

@ Don Marko: Vzgoja staršev in stanje v družbi sta povezana. Upam si to trditi, ker "uradno" družbo tvorijo tisti ljudje, ki med štirimi stenami srkajo vrednote. Ali pa jih ne. Glede sankcij - ki jih skorajda ni - pa se v celoti strinjam.

@ bogimablog: v zapovedih ne piše, da ne smemo metati granitnih kock v parlament ... mislim, da tukaj ni v prvi vrsti moralno ali versko vprašanje, ampak družbena etika in domovinski čut. Teh stvari se ne naučimo, ampak rastejo z nami.

@ B: če to ni problem, potem smo na ravni leta 1920, ko so fašisti požgali narodni dom v Trstu. Gre za simbol, ne za materialno škodo.

Kaj pa vrednota ni?

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Morda je res posplošeno povedano, a bi morda bilo treba veliko veliko prostora, da se pove, kaj je s stanjem v naši družbi... Je pa res - danes sem jaz nevzgojen, jutri bodo moji potomci itd. Če meni neke stvari nekaj pomenijo, predstavljajo vrednoto, svetinjo, bodo lahko jutri tudi mojim otrokom.

Ni nič preveč dramatično, ker se je treba že enkrat strezniti. Ne more biti vse v oblakih in relativno, brez nobene opore in cilja!

B pravi ...

Al pa na ravni tega, ko sta katoliška kralja začela preganjati nekristjane ... Hmmm - vrednote se dajo hitro zlorabiti za to, da iz mirovnika postaneš fašist, mar ne?

Aljoša pravi ...

@ B: strinjam se, da lahko hitro iz mirovnika postaneš fašist/napadalec, vendar to se ne more zgodit brez svobodne privolitve in odločitve. Katoliški kralji in nekristjani pri tej zadevi nimajo veliko zveze ... Izpostavil sem narodni dom v Trstu in fašizem kot primerjavo napada oz. uničenja simbola. Parlament niso samo štiri stene, ni samo umetniška stvaritev na portalu, ni samo neka stavba ... gre za simbol.