Homo creator kot prenovitelj civilizacije

Praznik prihoda Svetega Duha ali binkošti se mi zdi primerna priložnost, da odprem kratek razmislek o človeku, stvarstvu, odnosu do Boga in o Svetem Duhu. Izpostavil bom vlogo Svetega Duha na način, ki nam je (žal) večinoma tuj, saj zahteva resnejši premislek in je težji od povprečnega žuganja s prstom. Čeprav katoličani pogosto ne vemo kaj bi si pomagali s Svetim Duhom, je njegova vloga pri našem verovanju bistvena, nezamenljiva in odrešujoča.

 
Prejemnik Duha je človek, kot krona Stvarnikovega dela in hkrati tisti, ki (še) čaka na dokončno odrešenje. Pogosto spregledamo povezavo med stvarjenjem (Bog Oče) in odrešenjem (Jezus Kristus), vendar v tem je bistvo zgodovine: stvarstvo bo doseglo popolnost šele z odrešenjem. Tukaj vmes se pne človeška zgodovina in se odvijajo naše vsakdanje zgodbe.
 
Sveti Duh in pogled na realni svet se ne izključujeta (kot bi lahko na hitro pomislili, ker v mislih enačimo duhovnost s spiritualizmom ali uveljavljanjem ideje o neoprijemljivem), ampak sta prepletena na neločljiv način. Tretja Božja oseba, Sveti Duh, vstopa v vsak trenutek zgodovine in stvarstva, zato v njem tudi ostaja, ga izpopolnjuje in preustvarja. Slednje pomeni, da je on območje ali tudi prostor, v katerem se odvija odnos med Očetom (Stvarnikom) in Sinom (Odrešenikom). S tem vstopamo v območje, ali bolje povedano, odnose Svete Trojice. Da, tisto o katerem nam v Cerkvi pogosto pridigajo, redko pa razlagajo in še redkeje kdo razume. Pri Sveti Trojici ne ge toliko za trikotnik z očesom, kot pogosto vidimo po cerkvah, ampak za odnos. Odnos v najosnovnejši obliki, kakor ga lahko razume otrok, saj je ravno ljubezen vezivo tega – kot vsakega – odnosa. Če ni več ljubezni, ni odnosa. V tem prostoru torej smo ujeti tudi mi na zelo konkreten in stvaren način. Tukaj je prostor vsega ustvarjenega naših hrepenenj, upov, čustev in radosti ter vidne in nevidne materije.
 
Kakor pravi veliki teolog 20. stoletja Hans Urs von Balthasar, Sveti Duh ustvarja človeku odprt prostor, saj za ljubezen je značilno (in Duh to je), da odpira obzorja in da je po svojem bistvu kreativen. Tako smo tudi ljudje izzvani, da nismo samo homo sapiens sapiens, ampak homo crator. Premik od ratio do creatio pomeni kakovostni preskok od občudovalca (in merilca) sveta do soustvarjalca.
 
Ko človek postane soustvarjalec, postane izpolnjevalec tiste prijetne zapovedi v začetku Svetega pisma "napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!" (1Mz 1, 28b) in hkrati varuh narave. Samo skupno zavzemanje za dobro lahko odpravi podrejanje, izrabljanje in izkoriščanje ter privede našo civilizacijo do ohranjanja in pravične razdelitve dobrin.
 
Če se ustavimo samo pri vsakdanjih težavah, slabi volji in negotovosti, potem je razsežnost večnosti nerazumljiva: zakaj bi večno živel, ko pa mi gre tako slabo. Večnost bo nagrada v odnosu z Bogom in najdražjimi – občestvo. Čeprav smo podvrženi slabostim in napakam, Sveti Duh nas ne zapušča, ampak nas ohranja, da ne »zdrsnemo« še nižje. 

 

Po stvarjenju Bog se ne umika od sveta, ostaja z nami, z vsakim človekom na nevsiljiv način. Zato praznik binkošti. Zato skupnost. Zato vzklik »Pridi Sveti Duh!«.