Katoliška Cerkev odpira vrata anglikancem

Članek ki sem ga prebral na spletnem Delu me je spodbudil k objavi članka/ komentarja, ki sem ga napisal za oktobrsko številko Vestnika. Diplomacija med Vatikanom in Moskvo gre tudi (in predvsem) preko privolitev "lokalne" Pravoslavne Cerkve ... ter osebnih prijateljstev. Upam, da je zadnji odstavek članka vsaj malo preroški.

Drugo polovico meseca oktobra je odjeknila novica, da bo katoliška Cerkev sprejela odlok, s katerim bo odprla svoja vrata anglikanskim vernikom, duhovnikom in celo škofom. Naj spomnim, da se je razkol ali odmik od katoliške Cerkve zgodil v 16. stoletju, ko je kralj Henrik VIII. stopil v spor z rimskim papežem in tako ustanovil svojo – lokalno – Cerkev. Verska praksa, običaji, nauk in vsakdanje življenje vernikov se od tedaj razlikujejo od katoliške Cerkve.

Možnost o »sprejemu anglikancev«, je na novinarski konferenci razglasil prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal William Levada, ki je v javnosti sprožila precejšnje začudenje in veliko vprašanj.

Prvi razlog za čudenje je velika tajnost, v kateri se je celotno dogajanje odvijalo. Posamezna znamenja iz preteklosti na tem področju so bila preveč sramežljiva in osamljena, da bi širša javnost lahko razumela za kaj gre. In drugi razlog so nedvomno namigovanja, da s tem dejanjem katoliška Cerkev odpira duhovništvo tudi poročenim duhovnikom.

Cerkev ne odpravlja celibata in niti ne ponuja posebnih privilegijev anglikanskim duhovnikom, ki bi prestopili v katoliške vrste. Gre za sprejemanje skupnosti vernikov in klerikov, ki se v sedanjih razmerah niso najbolje znašli ter so čutili duhovno vez s svetim očetom.

Čeprav smo pogosto slišali, da si želi manjša skupina anglikanskih vernikov ali kakšen duhovnik prestopiti v katoliške vrste, do sedaj to ni povzročilo velikega zanimanja. V takih primerih ni bilo veliko medijske pozornosti niti drugih posebnosti. Tokrat pa se je zgodil precej nepričakovani scenarij, saj se je za prestop odločila skoraj polmilijonska skupina vernikov, ki šteje tudi nekaj sto duhovniki in petdeset škofov. Jasno je, da gre za masovni premik, ki je terjal dobro mero pozornosti Vatikanskih uradov.

Eden od znanih razlogov za vrnitev v katoliško Cerkev je zelo liberalna politika, ki jo vodi sedanji primas anglikanske Cerkve Rowan Williams ter nesoglasja med konzervativnimi in svobodomiselnimi škofi. Konzervativnejša smer je 1992. leta glasno izrazila svoje nesoglasje ob odločitvi za žensko škofovstvo med anglikanci in ker spor ni dosegel ustreznih dogovorov, je to povzročilo – s časom – premik v katoliško stran.

Premik verjetno ne bo opazen, saj verniki bodo ohranili svoje bogoslužne navade, molitve in značilnosti anglikanskega obreda. Do sedaj poročeni duhovniki bodo ostali poročeni, toda jih bodo ponovno posvetili v duhovnike, saj katoliška Cerkev ne priznava anglikanskega posvečenja. Drugače bo za anglikanske škofe, ki bodo ohranili poročenost, vendar izgubili škofovsko službo in bodo posvečeni v duhovnike.

Nekateri komentatorji so se prepustili evforiji trenutka in napovedovali konec celibata ter poročenost škofov. To se ne bo zgodilo niti v prihodnje, saj tako katoliška kot pravoslavna Cerkev tega ne predvidevata – zaenkrat. V pripravi je apostolska konstitucija ali uradni dokument, ki bo podrobneje urejal vse zadeve povezane s prestopi, bogoslužjem in naukom. Od bodočih anglikansko-katoliških duhovnikov bodo tako pred posvečenjem zahtevali celibat kakor od njihovih rimo-katoliških kolegov.

Kako se bo v praksi to uresničevalo bomo še videli. Tovrstni dogodki, čeprav zgodovinsko zelo pomenljivi, so pogosto povezani s težavami, ki jih občutijo ljudje na terenu zaradi prilagajanja in novosti. Zgodovina celibata jasno kaže na to, da je tak ukrep cerkvena norma, ki se je postopoma uveljavljal med IX. in XI. stoletjem, zato jo lahko Cerkev nekega dne tudi ukine.

Bolj kot to pa je zanimivo dejstvo, da čeprav mnogi mediji označujejo sedanjega papeža za konzervativnega in nazadnjaškega, je sam sposoben močnih ekumenskih potez, ki jih že dolga desetletja nismo videli. V mislih imam veliko prijateljstvo s Carigrajskim (pravoslavnim) patriarhom Bartolomejem I., odprti dialog s konzervativno bratovščino sv. Pija X., ki ne priznava Drugega Vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965) ter sedanji premiki z anglikansko Cerkvijo.

Njegova podkovanost in razgledanost na teološkem področju mu prinašata mednarodni ugled in ta pontifikat bo gotovo zaznamovan z delom za edinost med kristjani. Še vedno ostaja odprto vprašanje z rusko pravoslavno Cerkvijo, ki se spogleduje z zahodom in zaupam, da bo (tiho in diskretno) osebno prijateljstvo med papežem Benediktom XVI. in moskovskim patriarhom Kirilom I. kmalu rodilo (naslednje) zgodovinske premike.