Če celo puščava ozeleni … (2. adventna nedelja)

Ko se adventni čas preveša v svojo drugo polovico in ko čutimo nek pridušen paničen pritisk, da se bo nekaj zgodilo, nas Božja beseda pelje v puščavo. Lahko bi rekli, da je to velika neumnost, saj bi nas moralo vse – tudi bogoslužno dogajanje – vleči k večjemu praznovanju, občutku božiča in k lučem.

Ravno v kontrastnih je moč Besede. Puščava je v starozavezni biblični simboliki kraj groze, kjer nihče ne potuje, poln nevarnosti, bridkosti in strahu. Predstavlja bivališče hudobnih duhov in Jahveje jeze. Besede »glas vpijočega v puščavi« nam v tem okolju okrepijo kontrast s prvim berilom, ki ponudi drugačen scenarij: zelenje, senca in dišeča drevesa.

Puščava izstopa torej kot negativen simbol in hkrati, zaradi Božjega posega in prisotnosti, kot izreden kraj presežnega dobrega, ki je čudežno.

Izpostaviti velja dva pojma: zaupanje in spreobrnjenje. Podati se v puščavo pomeni zaupati, da nas bo vodič, kompas, karta ali gps varno pripeljal do cilja. Čeprav je okolje nevarno in pot je lahko »vijugasta«, je ta trud vreden zaradi cilja in ne zaradi poti same. Pot po puščavi oplemeniti dejstvo, da ko smo sami s sabo (brez lučk, reklam, hrupa, interneta …) lahko prisluhnemo Bogu, saj v novi zavezi je puščava kraj Božje bližine (Jezusovo rojstvo se zgodi v puščavi). Samota prinese drugačen glas kakor smo ga vajeni in ravno iz puščave pride Mesija. Zaupati moramo, da so pričakovanje, doba priprave, iskanje in trud usmerjena v cilj, ki je večji od naših upov.

Drugi pojem je spreobrnjenje. Tega ne slišimo radi, ker nam ga nekateri moralizatorji, ki ne poznajo ne teologije niti Svetega pisma, prodajajo kot neko dodatno vrednost žuganja s prstom nad našimi napakami. Prepričan sem, da vsi vemo kje grešimo, kje smo šibki in kaj bi moralo biti bolje. Spreobrnjenje – v pravem in polnem pomenu besede – pa predstavlja dodatno vrednost upanja. Upanje, da Bog ni obupal nad nami, ampak išče v nas najlepše in najbolj plemenite lastnosti, ki jih gotovo imamo. Spreobrnjenje je trud, da udejanjimo dobro in se zanj vedno znova prizadevamo. Ne zaradi »zakona«, ampak kot uresničitev dobrega in ljubezni.

Povabilo k spreobrnjenju je trden in neizpodbiten dokaz, da Bog nikoli ne obupa nad človekom – tudi če dela(mo) še tako velike napake. Če celo puščava lahko ozeleni in postane kraj življenja, lahko tudi mi postanemo boljši. Zato je advent čas zaupanja, da lahko poiščemo najbolje in s tem počasi (spre)obrnemo nekatere dosedanje navade. Počasi in pogumno!