Objave
Komentarji prejšnje (spodnje) objave so me spodbudili, da odprem debato o Jezusovem zgodovinskem obstoju. Ali je Jezus zgodovinsko obstajal? Kaj to dokazuje?
Ima kdo kak »neizpodbiten« znanstveni vir? Zakaj še vedno poteka debata, ali Bog res obstaja ali ne? Kako lahko obstajajo ljudje, ki verujejo, tudi ko jim gre vse narobe in tisti, ki Boga preklinjajo, čeprav jim gre vse prav? Ali Bog obstaja?
Seveda gre za vprašanja, ki že dva tisoč let ne dajo miru človeku. Iz tega globokega in nemirnega iskanja se je skozi čas oblikoval družbeni in religiozni sitem vrednot, ki mu pravimo krščanstvo. V raznih oblikah in pojavnih načinih je preživel družbeno-zgodovinske okoliščine ter še danes povzroča napetost, ki prinaša nova spoznanja v teologiji.
Verniki bi se lahko jezili nad »dvomljivci« ali neverniki (mnogi tudi to počnejo), toda to bi prineslo hud zastoj v teologijo. Da, teologija potrebuje dvom, nevernikovo vprašanje, da lahko nanj odgovori in tako napreduje. Iskanje poti iz vernosti v ateizem, načini preživetja brez religije, verski dvomi, moralna vprašanja, dvom o Božjem obstoju, negotovost o Jezusovi božanski naravi … ravno to so najboljši pretresi v teologiji, da ne zastane in zasmrdi, kakor stoječa voda.
Od prvega dne ko je Jezus – zgodovinsko, mistično, religijsko, biblično ali kako drugače – stopil na zemljo, so se pojavili dvomljivci. Pastirji, kralji … šli so obiskat novorojeno Dete, ker so dvomili, da je obljubljeni in pričakovani Mesija res prišel. Celo apostol Tomaž ni verjel, da je Kristus res vstal od mrtvih, dokler ni videl ran (prim. Jn 20, 26-28). Torej, čemu se še čudimo?
Vprašanje oz. tema je ravno primerna za te dni. Advent je za katoličane čas pričakovanja in priprave na božič, ki je Jezusovo rojstvo, toda predstavlja praznik tudi tistim, ki v Jezusa ne verujejo. Lučke, potrošnja, darila, smrekice, zimska idila … vse je »v službi« božičnih praznikov, kar pomeni posledično spregovoriti tudi, nehote, o Božjem rojstvu.
Torej, vprašanje za prvo nagrado: Lahko dokažemo – in kako – da je Jezus resnično obstajal ali ne?
11 komentarjev:
Jezusova Božja narava je definitivno stvar verovanja, sam obstoj Jezusa Kristusa pa je dokazljiv na podlagi zgodovinskih virov.
Rimski zgodovinar Tacit http://sl.wikipedia.org/wiki/Tacit_Kornelij
in politik Plinij mlajši sta pisala o nejm. Glede na to, da sta oba prepoznana za verodostojen vir, ne vem zakaj jima ne bi verjeli glede obstoja Jezusa.
@lusi
Mogoče zato, ker sta oba pisca živela skoraj sto let po njegovi smrti?
Sicer pa Jezusi še vedno obstajajo in živijo - kar nekaj jih je mogoče po celi Južni Ameriki in tudi drugod...
se mi zdi, da tudi letos, tako kot 2000 let prej, prva nagrada ne bo podeljena....mogoče bo vprašanje za drugo nagrado lažje....
Obstoj Jezusa kot zgodovinske osebnosti ni dokazan. Zgoraj omenjen Tacit zgolj navaja, po kom naj bi dana problematična sekta tistega časa bila poimenovana, ne potrjuje pa njegovega obstoja. Plinij ga ne omenja, ampak Jožef Flavij, ki pa ne velja za verodostojnega, oz. velja za židovskega apologeta.
Dokazi za so zelo trhli, skratka, oz. se jih da zavrniti.
Tako je najbolje dokazati, da ni obstajal. Tu je zgodovinsko delo opravil avtor Luigi Cascioli v svoji knjigi ''Pravljica o Kristusu''. Pri tej knjigi gre tehnično za dosje, ki vsebuje vse potrebne dokaze in argumentacijo za sodni proces proti RKC in njenim uslužbencem, saj jasno pravno dokazuje, da je lik Jezusa Kristusa zgolj zavajanje in manipulacija, na podlagi katere si vatikanska mafija zagotavlja
obstoj in enormne materialne koristi. Da je prišel do takšnega zaključka, nad vsakim morebitnim dvomom, je omenjeni avtor izvedel racionalno in praktično
eksegezo ne samo ''svetih''
spisov ampak tudi vseh dokumentov in virov tako krščanstva kot tudi drugih religij.
Leta 2006 naj bi bil sodni postopek stekel na italijanskem sodišču, trenutno pa je delegiran na višjo raven, v sam Strasburg.
Luigi Cascioli je nenavaden mož. Je upokojeni agronom iz
okolice Viterba, torej iz samega osrčja katoliške Italije. Osnovno izobrazbo je dobil v semenišču, toda že kot otrok ni prenašal pravljic, denimo tistih o
Rdeči kapici ali Pepelki. Pa tudi z biblijskimi zgodbami ga duhovniki niso prepričali.
V semenišče je takrat kot on hodil tudi mladi Enrico Righi, ki je danes župnik v bližnjem Bagnoregiu. In prav don Enriceja je Luigi pred leti ovadil na
sodišču v Viterbu, češ da med naivnimi in nevednimi vaščani širi laži o Kristusu, njegova Cerkev pa se s pomočjo teh laži materialno okorišča. Da bi podkrepil svoje trditve, je napisal omenjeno knjigo, v kateri dokazuje, da je
Biblija izmišljotina od prve do zadnje črke, vključno z življenjem in trpljenjem Jezusa Kristusa.
Glede njegove ''božanske narave'' pa gre za očiten plagiat enih 18-ih bogov, pol-bogov in kulturnih junakov bližnjega in srednjega vzhoda.
Jezus, je prek krščanstva postal mitična osebnost, ki se le težko veže na kakršnokoli dejansko osebo.
Še danes obstaja vsaj še za eno biblijo spisov, ki se jim reče apokrifni evangeliji in jih lahko uvrstimo v isto obdobje (in spet prvi zapisi so nastali najmanj dobrega pol stoletja po smrti - za nekatere je tudi danes Elvis še vedno živ, skupaj z Jimom Morrisonom, na vstajenje pa čaka še najmanj Michael Jackson), vendar pa so bili iz kanona zaradi različnih razlogov izločeni - to kar nam ostaja pa so zgodbice, miti in legende, ki imajo neko realno osnovo (pravzaprav je najbolj verjetno, da je Jezus kar mitološki seštevek več "mesij", prerokov in politični aktivistov ki so takrat blodili po prevročem soncu), še več pa je izmišljenega.
... o tem se dogajajo pogovori na Ediju predvsem v okviru teh spisov: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=deprofundis&e_id=110685
Ja, Jezusa niso fotografirali, nimamo natančnih podatkov o njem, toda ... obstajajo njegova dela ...
Odkar sem pred dvema letoma slišala te besede: K., ozdravljena si! je zame na poseben način živ.
Tudi danes, ne le nekoč.
A On je živ v nas, če ga sprejmemo ...
Včasih koga šokira, pretrese, kdo pade s konja ... a večinoma spreobrnenja in spoznanja niso šokantna, dogajajo se počasi in potiho ...
Aljoša Karamazov!
Najprej vse najboljše za pet dni staro srebrno obletnico! Čestitamo mamam, voščimo mladičem.
Jezus je zgodovinsko dejstvo. Tudi zgodovinske zmote in podtikanja so.
A pri njem se zanesem na svoj občutek - da je res živel in samo tako lahko pustil to silno sled.
A žlahtnejše, kot je nekaj, bolj smrdi, če/ko se pokvari. Tako, da je razumljivo, da se ljudje zgražajo nad kristjani - če so tile taki, sem lahko jaz še slabši!
A ponavadi so vsi refletorji usmerjeni v škandale - tako, da se 9 desetin ledene gore žlahtnih kristjanov ne opazi. Tile bi nam pa naložili drugačne zahteve - zgolj s svojo drugačnostjo.
A na srečo se lahko pridružimo kričačem in prevpijemo svoj glas vesti . . .
Opažam, da je ta teološki "poligon" pritegnil veliko telovadcev. Lepo.
@ lusi: Božja narava seveda je stvar verovanja - in dvoma - toda, tudi Sveto pismo je zgodovinski vir. Za vernike je sveta knjiga, za (razgledane) nevernike pa zgodovinska zbirka fragmentov in dogodkov.
@ zirosi: ... in mnogi Jezusi so tudi v Izoli, Ljubljani ... s svojim komentarjem si odprl temo, ki je resna: meja med religijo in blaznostjo. Drugače povedano: napetost med absolutnim in popolnim umanjkanjem. Mnogi (ugledni) svetniki os bili gotovo tudi blazneži ali psihološko moteni (dokazano!!), zato je trditev v tvojem komentarju zelo na mestu!
@ Don Marko M: ... ga nisem pripravil! :) Sem bil prepričan, da bo tokrat šla prva nagrada. :D
@ Werner: mislim, da oseba Anonimni zelo dobro odgovarja na tvoj dvom. Takih Casciolijev je na tem svetu zelo veliko. Običajno gre za neko osebno zamero (ki se lepo in hitro bere) in tako postane hitro velika uspešnica.
Sveto pismo ni lahko branje, zato ga površni bralci slabo razumejo, najdejo dve taki "čudni" mesti in napišejo knjigo. Cerkev pa jih pogosto spregleda, ne odgovori in je zmeda popolna.
Se motim, če trdim, da nihče še ni dokazal, da Jezusa ni bilo?
@ zirosi: Mit je človeška posledica, ki nastane po določenem obdobju. Toda v tem primeru "mit" ima zgodovinske temelje, ki ni več tako "mitičen". Nastanek kanona pa zahteva poglavje zase.
Dokazno breme je na strani tistih, ki se z obstojem določenega pojava okoriščajo, najmanj. Kar se vzpostavi brez dokaza, se lahko tudi zavrne brez dokaza, ampak menim, da Luigijeva študija le ni tako zanemarljiva, kakor se je prikazuje (z njo se da sodno dokazati, da ni obstajal).
Ahil in Odisej sta tudi pustila veliko sled (morda še večjo na izven političnem področju), pa ni dokazov, da sta res obstajala.
Glede na slog pisanja Anoninmenga, sklepam, da gre za znanega katolibana iz ednevnika, ki se vsakodnevno tam srečujema in ne, ni nič odgovoril. Zato ker on reče, da je dejstvo, to še ne pomeni, da je, prej obratno, kakor se je že pokazalo na mnogih mestih.
Tisti gost prišel de profundis!
Sovprega mi sporoča, da me je Werner spoznal . . . pa se nisem skrival!
Omalovaževanje nasprotnega sogovornika zmanjšuje omalovaževalca - zakaj se sploh bode z nekom, ki ga ne ceni?
@ Ana: Pri Bogu vemo, da se ne vsiljuje in ravno On je tisti, ki najbolj spoštuje ateiste in drugače verujoče. Spreobrnjenje se najprej zgodi v človeku ... z Božjim posegom. Da, sprejeti ga moramo, vendar ostajamo toliko svobodni, da ga lahko tudi vedno zavrnemo.
@ Anonimni: Hvala za voščilo.
Mama, ki je med rednimi obiskovalkami Male miselne tržnice, pa bo gotovo z veseljem sprejela čestitke.
Tvoj komentar mi je zelo všeč. O pohujšanju nad kristjani sem tudi sam že veliko pisal na teh "stojnicah". Primerjava z ledeno goro je tako slikovita in plastična, da bi ti bil hvaležen, če boš to misel razvil in jo delil z nami.
@ Werner: Ko po spletu sledim knjižnim novostim, ki segajo v "drobovje" krščanstva, opažam, da imajo nekaj skupnega. Taka dela nastajajo pod peresom ljudi, ki se jim je Cerkev kot ustanova zelo zamerila in s takimi besedili skušajo "popraviti" zadeve.
Gospod Luigi je nekdanji bogoslovec ... Znana je knjiga o papežu Piju XII., ki ga označuje za Hitlerjevega papeža. Zgodovina in arhivi (tudi Judovski) dokazujejo, da je bil vse prej kot "Hitlerjev". Kdo je pisec te knjige? Uspešen ameriški novinar, ki je izstopil iz bogoslovja. Želim povedati to, da ena senzacija še ne more predstavljati argumenta - četudi poroma do visokega sodišča.
Dokaz? Upognjene stoletne hrastove police številnih knjižnic so prvo znamenje, da "nekaj" mora biti na tem, kar pravimo krščanstvo. Zbiranje dokazov je naloga tistega, ki želi priti "na čisto", kaj je s tem. Če nekdo veruje - četudi mu to posredujejo starši - verjetno ne potrebuje knjige, da bi mu to dokazala. Prav tako velja obratno. Nevernika, ateista ali skeptika bo težko ena navadna knjiga spreobrnila v "ultra"-gorečega vernika.
@ Turdus: tema je zelo "ostra", zato morajo biti toni komunikacije toliko bolj blagi. Vsekakor pa vabljen k debati!
#
Ohranimo dostojno raven komuniciranja. Pri komentarjih naj zmagujeta dobra retorika in moč argumentov, ne argumenti moči!
Objavite komentar