Vnebohod

Danes v katoliški Cerkvi obhajamo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda. Vnebohod, kakor praznik pogosto krajšamo, predstavlja trenutek, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil svoje zemeljsko delovanje in očitno prikazovanje ter se vzpel v nebo. Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, na ta dan pa se spominjamo Jezusovega odhoda k Očetu. Ker je določanje praznika vezano na veliko noč je datum premakljiv.

Svetopisemsko izročilo v evangelijih in Apostolskih delih poroča o tem, da se je Jezus po vstajenju še štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam vse do vnebohoda (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).

Praznik želi približati ljudem pomen Jezusove bližine z Bogom Očetom ter Svetim Duhom. Čeprav Cerkev uči, da je Jezus z dušo in telesom šel v nebesa je še vedno prisoten med ljudmi na več načinov. Kakor je poudaril drugi Vatikanski koncil (1962-1965) je Kristus navzoč ko Cerkev moli ali poje, v Božji besedi, v duhovnikovi osebi, v zakramentih ter posebej v zakramentu evharistije. Zakrament evharistije predstavlja Kristusovo trajno navzočnost med ljudmi.

Pomen Kristusove prisotnosti med ljudmi je temelj na katerem sloni celotni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno celotno delovanje. Zato Cerkev po Kristusovem naročilu ponavlja vselej od zadnje večerje (prim. Mt 26, 26-30) besede postavitve svete maše in besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Že prvi kristjani so obhajali sveto mašo v obliki, kakor jo danes poznamo: zbirali so se k branju Božje besede, molitvi Oče naša in lomljenju kruha (prim. Didache' – nauk dvanajsterih apostolov, 2. st. po Kr.).

Prenova bogoslužja, ki jo je izvedel drugi Vatikanski koncil je zato ohranila osnovno zasnovo svete maše, da bi lahko verniki razumeli in začutili Kristusovo prisotnost. Prisotnost ki se aktivno kaže kot dejavno, polno zunanje in notranje sodelovali pri bogoslužju (prim. B1)[1]. Zato si Cerkev prizadeva, da bolje prilagodila potrebam našega časa ustanove, ki so spremenljive ter pospeševala, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa. Slednje lahko dosežemo tako, da okrepimo, kar pomaga vse ljudi poklicati v naročje Cerkve.

Praznik Gospodovega vnebohoda je zato priložnost Cerkve, da pomaga vernikom in vsem ljudem ozavestiti navzočnost Jezusa Kristusa, ki čeprav pri Bogu Očetu s Svetim Duhom deluje v svetu, ima svojo trajno prisotnost tudi med ljudmi.

Čeprav je osnovno besedilo že bilo objavljeno na uradni strani ga lahko objavljam tudi tukaj saj je avtorsko (in predvsem avtorjevo) delo.

---

[1] Konstitucijo o Svetem bogoslužju (4. december 1963) označimo s kratico »B«. H kratici dodamo tudi številko člena, ki se nanaša na odstavek v besedilu. V latinščini koncilski dokument nosi naslov Sacrosanctum Concilium.