ponedeljek, 25. maj 2009

25. maja ...

... je bilo nekoč zelo pisano. Potem pa nič več. Dolga leta. Desetletja.

Danes pa spet iščemo tisto politično kontroverzno pisanost s katero dajemo v usta ljudem besede nemira in prepira. Duhovi se še niso pomirili in se še ne bodo, ker so rane še sveže. V Beogradu so po menjavi oblasti preimenovali vse ulice, trge in bulvarje v stara imena iz časa kraljevine. Povprečen Beograjčan ne ve kaj je in kje je t.i. Hiša cvetja ... Prebivalci male podalpske republike pa smo nostalgiki: "Ah, kako je bilo takrat lepo!" Kako?

Gospoda, ki je današnjemu dnevu dal tako simboliko, nisem srečal niti doživel, toda vidim kaj je pustil. In spomnim se, česa v času SFRJ (ni)smo imeli. Kako vam gre od rok obujanje spominov? Bi jih obujali z mano?




Morda bo komu ta slikovni pregled utrgal solzico - iz nostalgije ali od groze. Torej ... so spomini kaj bolj živi?

4 komentarji:

Lojze Potočnik pravi ...

Dan mladosti ! Še pomnite tovariši ! Ravno danes je bilo na lokalnem Radiu Sora (Škofja Loka) vprašanje kdaj je bil rojen ? Poslušalec je opozoril voditeljico, da zavaja poslušalce. Tito se je rodil 7. maja 1892. Da je tako skrivnostna osebnost, da si je celo datum rojstva skril, pomeni kako je bil skrita in hkrati karizmatična osebnost.
Spomnim se iz služenja v JLA, ko smo morali prepevati : Druže Tito mi ti se kunemo, da se tvoga puta ne skrenemo...
Najboljši vojaki pa so imeli Nagradni izlazak v grad (nagradni izhod v mesto), ampak samo za izbrance.
Lepo se imej in hvala za opozorilo o dnevu mladosti, ki ga eni hočejo spet obuditi - Titova ulica v Ljubljani ali pa Titov trg v Kopru ?!?

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Pustimo, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve. Najbrž je v tem času brez pomena izgubljati energijo za prerekanje o teh stvareh. To obujanje spominov pa je vseeno zanimiva reč. Spomnim se, kako smo peli še v mali šoli pesmi o Titu, in sicer v srbo-hrvaščini, ki danes ne obstaja več. Seveda nismo vedeli, o kom je govora. "Tito je kot naš dedek," so nam govorili, zato smo bili zadovoljni, da toliko govorijo o naših 'nonotih'.

B pravi ...

Ni vse tako enostavno. Treba je iti v preteklost, da bi odkrili sebe, kajti brez preteklosti smo nič. Prazen nič. Ta nas namreč ustvarja in kroji, določa in usmerja. Gotovo Titova Jugoslavija ni bila najbolj pametna, dobra in primerna tvorba na tem svetu in gotovo Tito ni bil glih poosebljena lepota in pamet narave. Dejstvo pa je, da so ljudje vanj "verovali" in da kljub težki situaciji so imeli občutek, da je z njimi. Koneckoncev, če ne bi bilo Titove Jugoslavije, bi verjetno vsaj del slovenske zemlje govoril tuj jezik. In še okoli ulic in trgov. Napake so bile, da so se te ulice odstranjale. Kajti kdor briše, je brisan. To je zgodovina. In pustimo zgodovino zgodovinarjem in ne politikantom, ki jo samo zlorabljajo v škodo vseh nas.

Aljoša pravi ...

Prijeten lik dobrega dedka je s sodobnimi besedami načrtno grajenje kulta osebnosti ... in zato ostaja Tito tako priljubljen. Naša čustva so raznežena.

Zanimivo, da se ne znamo raznežiti ob številki brezposelnih pri nas ampak se tako divje poglabljamo v preimenovanje ulic in cest. A nam res hodi viška čas?

Zakaj postaja Tito aktualen (s kančkom priljubljenosti) tudi med ljudmi, ki ga nismo videli?