Iskalci

Pred dnevi sem med policami iskal knjigo za neko raziskavo in pomotoma vzel v roke debelo, staro, rdečo knjigo z zlatimi črkami. Preko sedemsto strani obsežno delo, v sliki in besedi opisuje tisto, kar poznamo kot Drugi evharistični kongres za Jugoslavijo, ki je potekal v Ljubljani leta 1935. Prelistal sem jo in skušal začutiti vzdušje zbranih ljudi na ljubljanskem stadionu. Morda pa knjiga ni prišla tako pomotoma v moje roke ...

Spomnil sem se, da živimo v času, ko v Sloveniji potekajo priprave na soroden evharistični kongres. In ko gledam do sedaj sestavljeno gradivo ponujeno javnosti, v primerjavi s kongresom iz leta 1935, se mi zdi, da hodimo po že prehojenih stopinjah. Naj ne zveni nesramno, vendar dogodek potegnjen iz zgodovinskih arhivov z rahlim vonjem po starem, porumenelimi listi in otožnim vzdihom: »Kako je bilo takrat lepo!«, težko nagovori sodobnega človeka. Ne mislim toliko na vsebine kolikor na metode – način. V času, ko je meja med prenosnimi telefoni in računalniki popolnoma zabrisana in ko hitrost podatkov merimo v sekundah, moramo prilagoditi tudi govorico Cerkve.

Krščanstvo ima v sebi močno sporočilo, ki od delavca do znanstvenika, odpira pogled v jedro vsakega človeka. Vsi smo neke vrste iskalci na poti, ki hrepenimo za osnovnimi cilji: osebna sreča, zadovoljstvo, zdravje, urejena družina, dostojno življenje, služba, izobrazba ... Vse to je zbrano v svetopisemskih besedilih in posebej v evangelijih. Vesela novica, kakor jim lahko tudi rečemo, nagovarja človeka osebno. Jezus je zbiral ob sebi iskalce, dvomljivce in izdajalce ravno z namenom, da bi pokazal vsem nam pot, po kateri naj hodimo.

Mislim, da sta evharistični kongres ali ljudski misijon lahko le zunanje znamenje posameznikovega notranjega razpoloženja in družbe. Duhovne vrednote in pomen simbolov danes potrebujejo razlago. Verska praksa ni več rutinsko dejanje ampak izredni dogodek. Zato lahko trdim, da živimo v družbi iskalcev. Vsak kristjan in vsak človek je iskalec. Iskalec temeljnega sporočila simbolov, razlage dogodkov in pomena družbenih odločitev. Morda sta družbeni kontekst in čas zelo primerna za tako (ali podobno) versko zbiranje vendar v pravi »formi«.

In v pravi formi smo lahko videli pred dnevi slavljenko, ki poleg izrednega znanstvenega dela, številnih mednarodnih priznanj in znanstvenih objav je tudi iskalka. Intelektualka in Nobelova nagrajenka, Rita Levi Montalcini.

Suha in majhna, ob svojem stotem jubileju je bila komaj opazna v visokih baročnih sobanah na sprejemu pri predsedniku Italije. Opazno pa je njeno iskanje, ki se kaže kot neutrudno delo, znanstveni doprinos in veličina človeškega uma v službi ljudi. Sporočilo ki ga pošilja mladim niso težke besede ampak preprost zgled predanosti. To je nagovor, ki presega leporečje in oplajanje poslušalstva z velikimi obljubami. Hudomušno in s kančkom zvite nesramnosti lahko rečemo, da ob poteku kongresa je bila ta znanstvenica njegova sodobnica ... ravnokar diplomirana.

Iskalec če že ne doseže cilja, pa se prej ali slej z njim vsaj od daleč spogleduje. Mnoge znasntvene raziskave pridejo le do osnovnih spoznanj in puščajo posamezniku, da gre naprej. Morda je to lahko navdih za nastajajoči kongres – iskanje poti do Kristusa je skupna, odnos pa individualen.