sreda, 13. maj 2009

Iskalci

Pred dnevi sem med policami iskal knjigo za neko raziskavo in pomotoma vzel v roke debelo, staro, rdečo knjigo z zlatimi črkami. Preko sedemsto strani obsežno delo, v sliki in besedi opisuje tisto, kar poznamo kot Drugi evharistični kongres za Jugoslavijo, ki je potekal v Ljubljani leta 1935. Prelistal sem jo in skušal začutiti vzdušje zbranih ljudi na ljubljanskem stadionu. Morda pa knjiga ni prišla tako pomotoma v moje roke ...


Spomnil sem se, da živimo v času, ko v Sloveniji potekajo priprave na soroden evharistični kongres. In ko gledam do sedaj sestavljeno gradivo ponujeno javnosti, v primerjavi s kongresom iz leta 1935, se mi zdi, da hodimo po že prehojenih stopinjah. Naj ne zveni nesramno, vendar dogodek potegnjen iz zgodovinskih arhivov z rahlim vonjem po starem, porumenelimi listi in otožnim vzdihom: »Kako je bilo takrat lepo!«, težko nagovori sodobnega človeka. Ne mislim toliko na vsebine kolikor na metode – način. V času, ko je meja med prenosnimi telefoni in računalniki popolnoma zabrisana in ko hitrost podatkov merimo v sekundah, moramo prilagoditi tudi govorico Cerkve.


Krščanstvo ima v sebi močno sporočilo, ki od delavca do znanstvenika, odpira pogled v jedro vsakega človeka. Vsi smo neke vrste iskalci na poti, ki hrepenimo za osnovnimi cilji: osebna sreča, zadovoljstvo, zdravje, urejena družina, dostojno življenje, služba, izobrazba ... Vse to je zbrano v svetopisemskih besedilih in posebej v evangelijih. Vesela novica, kakor jim lahko tudi rečemo, nagovarja človeka osebno. Jezus je zbiral ob sebi iskalce, dvomljivce in izdajalce ravno z namenom, da bi pokazal vsem nam pot, po kateri naj hodimo.


Mislim, da sta evharistični kongres ali ljudski misijon lahko le zunanje znamenje posameznikovega notranjega razpoloženja in družbe. Duhovne vrednote in pomen simbolov danes potrebujejo razlago. Verska praksa ni več rutinsko dejanje ampak izredni dogodek. Zato lahko trdim, da živimo v družbi iskalcev. Vsak kristjan in vsak človek je iskalec. Iskalec temeljnega sporočila simbolov, razlage dogodkov in pomena družbenih odločitev. Morda sta družbeni kontekst in čas zelo primerna za tako (ali podobno) versko zbiranje vendar v pravi »formi«.

In v pravi formi smo lahko videli pred dnevi slavljenko, ki poleg izrednega znanstvenega dela, številnih mednarodnih priznanj in znanstvenih objav je tudi iskalka. Intelektualka in Nobelova nagrajenka, Rita Levi Montalcini.


Suha in majhna, ob svojem stotem jubileju je bila komaj opazna v visokih baročnih sobanah na sprejemu pri predsedniku Italije. Opazno pa je njeno iskanje, ki se kaže kot neutrudno delo, znanstveni doprinos in veličina človeškega uma v službi ljudi. Sporočilo ki ga pošilja mladim niso težke besede ampak preprost zgled predanosti. To je nagovor, ki presega leporečje in oplajanje poslušalstva z velikimi obljubami. Hudomušno in s kančkom zvite nesramnosti lahko rečemo, da ob poteku kongresa je bila ta znanstvenica njegova sodobnica ... ravnokar diplomirana.


Iskalec če že ne doseže cilja, pa se prej ali slej z njim vsaj od daleč spogleduje. Mnoge znasntvene raziskave pridejo le do osnovnih spoznanj in puščajo posamezniku, da gre naprej. Morda je to lahko navdih za nastajajoči kongres – iskanje poti do Kristusa je skupna, odnos pa individualen.

3 komentarji:

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

To so prav tisti pomisleki, ki jih imam tudi sam. Pri nas smo še vedno ostali na ločenih bregovih, katoliškem in onem drugem, ki združuje recimo temu nekatoliške. Radi bi pokazali, da ima Cerkev še moč, radi bi metali pesek v oči. Če se res želimo pokazati v družbi, se moramo poslužiti velikih ljudi, ki si upajo jasno povedati, kdo so.

Lojze Potočnik pravi ...

Ravno za diplomsko nalogo sem tudi prebiral o evharističnem kongresu leta 1936.
Sedaj pa živimo v času digitalizacije in globalizacije, je pa drug problem. Res je to, da je preveč ene točno določene drže in premalo razlage znamenj in zakramentov. Vsaka maša je izreden dogodek, samo slediti jimoramo.
vsak od nas ima svojo pot do Boga. Naš cilj pa je isti, Bog.
Na terenu srečujem veliko iskalcev Boga in duhovnosti. Le stopiti moramo med njih, jih poslušati ter jim dobro svetovati, da jih tudi Jezus ljubi takšne kot so.
Radi bi sodelovali, ali imajo tremo, ali je pa nekdo blizu duhovnika, ki s svojim živjenjem med njim pohujšuje in oddaljuje od skupnosti Cerkve.

Pečo pravi ...

Iskanje. Česa?

Izgubljenega časa? Srednjeveška zgodba o Parcevalu je čudovit primer iskanja sebe, izgubljenega časa in predvsem Boga. Ta zgodba dokazuje, da so že v srednjem veku iskali Boga in iskali so ga mislim da intenzivnejše (oz. kdo bi to vedel)

Res je, da smo vsi iskalci. Vsi iščemo Boga vsak na svoj način in s svojimi zmožnostmi. Vsi pa ga včasih iščemo na napačen način. Ne na napačnem kraju, ker Bog je povsod, tudi v "javni hiši", samo pri metodologiji nas včasih zanese.