petek, 6. februar 2009

Vatikanska nota

Zaradi lastnega zanimanja in zaradi »službene dolžnosti« spremljam od blizu dogajanje znotraj Vatikanskega obzidja v zvezi s preklicem izobčenja škofov iz bratovščine sv. Pija X. Na hitro jim rečemo lefebvroci. To je skupina katoličanov, ki niso sprejeli drugega Vatikanskega koncila in so tako »ostali« v dobi tridentinskega koncila. Kaj to pomeni? Mašujejo in opravljajo vse obrede v latinščini, obrnjeni k oltarju (in ne k ljudem) ter ne priznavajo Cerkvenih novosti iz dvajsetega stoletja. Izobčenje jih je doletelo leta 1988, ko je vodja omenjene bratovščine, škof Marcele Lefebvre, posveti štiri nove škofe, brez papeževega dovoljenja.


Vse bi šlo mirno skozi, če ne bi prišel na dan sočen podatek … Polemika se je razvnela, ko se je izvedelo, da je eden od štirih škofov te bratovščine, škof Richard Williamson, zanikal holokavst in dejal, da je v koncentracijskih taboriščih umrlo nič več kot par sto tisoč ljudi.


Hitri medijski odzivi in pozni Vatikan so poskrbeli – vsak na svoj način – da je zgodba dobila vesoljne razsežnosti.


Kmalu so se začeli oddaljevati od papeževih stališč nekateri teologi, na to ugledni evropski škofje in krona vsemu je bila gospa Angela Merkel. Nemci čutijo na tem področju velik sram in taka tema jim povzroča splošno nelagodje. Razumljivo je torej, da je Merklova zahtevala jasno distanciranje na tem področju in čim večjo stopnjo transparentnosti.


Zgodilo se je tako. V Državnem tajništvu so izdali noto, s katero postavljajo pogoje za »polnost občestva«. Mora bo ta nota vse uredila …


Pri celotni zgodbi lahko opazimo dve stopnji razmišljanja. Na eni strani veliko družbeno oddaljenost in neinformiranost Vatikanskih veljakov, ki so »spregledali« to malenkost s holokavstom in na drugi, jasne poglede vladarja. Angela Merkel vsekakor je oseba, ki ima kaj povedati Evropi in sodobnemu načinu vladanja. Brez strahu je branila svoje argumente, zastavila svoje ime ter prispevala k rešitvi zapletenega vprašanja.


Vrnimo se k tisti »noti«. V bistvu je samo kos papirja in na formalni ravni bo (je že) zadostil, da se polemike malo poležejo. Vprašanje ki ostaja odprto pa ni neke vljudnostne note ampak celotnega aparata. Kdo je spregledal tako izjavo? Bo papež Benedikt XVI. žrtvoval medverski in medkulturni dialog za dodatno peščico katoličanov? Ali je Janez Pavel II. ravnal napačno ko je 1988. izobčil štiri škofe?


3 komentarji:

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Glede tistega z levbrovci sploh niso nikoli precej jasne zadeve. Ne razumem, zakaj bi preklicali tisto cerkveno kazen, ko pa niso izpolnjeni niti drugi pogoji za 'pripustitev k škovskim funkcijam', kot piše v noti. Da kar ne priznaš nauka koncila in petih papežev, ne more kar tako odpasti izobčenje. Se mi zdi, da bi prej moralo komu drugemu.

Nemci imajo glede teh zločinov stvari razčiščene, zato lahko kaj tudi zahtevajo in na kaj jasno opozorijo. Se mi zdi res čudno, da bi papež ob preklicu izobčenja ne poznal tistega stališča. Nekaj je zagotovo čudno tu. Veliko bi se dalo hipotetizirati. V prihodnosti bomo videli, kdo je imel prav. Da bi kar obsojali, ko ne poznamo vsega ozadja in argumentov, se mi ne zdi pametno.

Vsekakor je nota zapisana na zelo diplomatski način in je na nek način jasna, neke stvari pa ostajajo 'skrivnost'.

Zanimivo pa je, da se nihče ni pretirano spravljal na Jude, ko so maksimalizirali svojo usodo v 2. svetovni vojni, minimalizirali pa usodo Romov, Slovanov in drugih. Rekli so celo, da je holokavst le zločin nad Judi, drugo pa ne. To še vedno govorijo.

Tudi se nihče ni in ne bistveno razburja ob vedno večjem številu odkritih grobišč pobitih od komunistov. Od bivših komunističnih voditeljev nihče ni tako obsodil zločinov in sočustvoval s svojci žrtev, kakor je z Judi to naredil papež in to že dolgo počne Cerkev. Lahko bi debatirali tudi o molku naših in tudi svetovnih medijev o pobojih kristjanov v Indiji.

Še nekaj me moti, a sem se žal že navadil in me ne preseneča: da naši mediji obrnejo po cele dele besedila ali pa ga vzamejo iz konteksta. V tem primeru bi lahko bili vsaj toliko korektni, da bi citirali bistvene dele note same, ne pa, da prikrojijo po svoje, da bi nekdo izpadel kot še večji krivec in grešnik, kot je v resnici.

Aljoša pravi ...

Morda je to primer, ko je "nezmotljivemu" Vatikanu malo spodrsnilo ... recimo zaradi neprevidnosti. Vprašanje preklica tistega izobčenja pa je vsekakor močna tema. In tukaj nekaj tiči zadaj!

Strinjam se, da naši mediji blestijo po slabem povzemanju. Ker novinarji pri nas slabo poznajo tematiko, nabirajo novice iz hrvaških in italijanskih medijskih hiš. Postopek je enostaven: novico naprej slabo prevedejo, malo skrajšajo, hitro lektorirajo, nihče ne preveri in je kaos popoln. Bralci verjamejo vsemu kar piše v brezplačnikih (ker so to moderni diktatorji mišljenja) in imamo javno mnenje na najnižji možni ravni.

Lojze Potočnik pravi ...

Naši mediji so en liberalni trič-trač. Od tujih novic poberejo tisto kar jim paše in naredijo tako da blatijo Cerkev. Hudo zavajajo ljudi in delajo napačno javno mnenje.
To da za Vatikanskimi zidovi spregledajo Lefebrove izobčence se mi zdi malce čudno. Nekdo ima interes, da se vrnemo v čas pred II. Vatikanskim koncilom. Kdo so ti ustarjalci in kje se skrivajo, se bo pokazalo?
Če delajo to tajno je delo proti Bogu. Jezus se ni skrival za institucijo.
Za ekumenski dialog z (Rusko) pravoslavno Cerkvijo pa lahko pride do zastoja.In to ravno v času, ko je v Rusiji izvoljen nov patriarh Kiril, ki je naklonjen nam Katoličanom.
"Cerkev se vedno prenavlja"
Bomo videli kam to pelje? To je že Andrej dobro napisal.