Impresionisti - po ogledu

Impresionisti. Razstava je bila močna poživitev popoldneva. Kaj so delali in kdo si bili impresionisti, si lahko vsak pogleda v kak leksikon ali enciklopedijo. Kdo so bili Slovenski impresionisti pa ni zapisano v knjigah.

Kategorija »Slovenski impresionisti« pomeni vpogled v delo in način razmišljanja neke skupine ljudi, ki je dihala z družbo, časom in ljudmi. Pa po vrsti.

Vsebina. Razstava je pokazala tristo najlepših (in najzgovornejših) del impresionistov pri nas. Od slik do kiparskih izdelkov, od karikatur do knjižnih ilustracij. Nič ni bilo izpuščeno in vsak obiskovalec je lahko začutil izreden pomen umetniškega dela v slovenski kulturi. Kratek časovni razpon (1890 – 1920) ni bil ovira, za močen poseg v dojemanje umetnosti in človeka. Impresionisti so se navdihovali pri naravi. Posnemanje narave je bil izziv. Bili vedno znova motivirani, da so ob spreminjanju letnih časov ali trenutkov dneva, ujeli vtis … impresijo.

Motivi. Kot že omenjeno, so motivi vzeti iz narave in človeškega dela: malo tihožitji, veliko kozolcev in pokrajin, še več obrazov in aktov. To je nabor motivike ki presega klasična dela umetnikov in odpira obiskovalčev pogled v profil človeškega življenja, ki je običajno skrit … sramežljivo zastrt. Obrazi so polni – polni svetlobe in čustev. Nagovorili so me Jakopičevi Kopalci, ki v barvnem soju kličejo po neki novosti. Dinamika odpravi statiko. Novost v umetnosti : posnemanje z interpretacijo. Iz klasičnega »mimesis«, ki je vladal kot imperativ dolgo časa v umetnosti, gremo hitro k naravi, ki je ovrednotena z avtorjevo interpretacijo. Najdemo obraze, portrete, pokrajine … ki z gostoto barvnega nanosa nakazujejo silo in energijo. Kakor bi slikarjev gnev ostajal na platnu za nas, ko neuki gledamo in se čudimo.

Človek. Ravno čudenje, ki je izvor filozofije, postaja vodilna tema takih del. Impresionisti so vzeli konkretnega človeka kot osrednji lik. Romantična tihožitja in baročna mistika z angelčki postane »passe'«. Impresionisti slikajo človeka v aktivnem stanju: Jama, Portret Roze Bleiweis z otroki; Kobilca, Pariška branjevka; Vesel, Slepe miši; Grohar, Sejalec in še in še. Prevzela me je spontanost slikanja človeških teles. Nobenega sramu, nobene vulgarnosti ali pornografske tematike. Akti so interpretacija nagote in ne nagota. Sternov Korzet lahko imamo za simboliko čistosti prej, kot pa simbol »telesnega«. Tukaj vidimo, da so impresionisti predvsem pravilno razumeli stvari in šele potem jih naslikali.

Presežno. Mnoge slike so kakor ikone, ki kličejo k presežnemu. Neskončnokrat ponatisnjen Groharjev Sejalec pomeni kultno podobo – kakor iz oltarja vzeto sporočilo. Ne samo kultno ampak tudi simbolično. Tukaj lahko najdemo, prebivalci male podalpske republike, točko narodne istovetnosti in pripadnosti. Kakor himna, zastava, denar, ustava … tako so ta platna vabilo k ponosu. In tukaj se ustavijo ksenofobija, rasizem ali nestrpnost, ker vemo kaj smo in kaj imamo.

Zafrkljivci. Ob sklepu še misel, ki se je rodila, ko sem zapuščal osrednji hram likovne kulturne dediščine. Impresioniste bi imenoval »zafkrljivci«, ker z optičnimi ukanami izvabijo rahel nasmešek iz vsakega, ki pogleda njihova dela. Da lahko vidiš podrobnosti na sliki, se moraš – kontradiktorno – oddaljiti od slike. Od dlje ko jo opazuješ, več vidiš, več razumeš.