Zgodba o Evropi, ki je pozabila na zgodovino

Težava integracije in istovetnosti

Evropa in evropske integracije si zaslužijo nekaj več pozornosti, kakor jim namenjamo v dnevni politiki in odločitvah. Če je arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško razlog spora v notranji politiki in predstavlja dober politični argument za nove agitacije, potem smo prisiljeni k zelo treznemu premisleku, saj »Balkanska šola« ne daje popravnih izpitov.

Trkanje naše južne sosede na vrata Unije lahko razumemo kot legitimno in upravičeno željo, da se jim izpolnijo politične in gospodarske sanje, ki jih »uživamo« pri nas. Vendar EU ne sme biti samo gospodarska tvorba, neke vrste politična zadruga, ampak se mora navdihovati pri osnovni ideji, ki so ji jo navdihnili njeni ustanovitelji.

Tragedija poljskega predsednika, odnosi med Unijo in prezadolženo Grčijo, politični krč v Italiji, nerešeni odnosi med Grčijo in Makedonijo, ideološke delitve v Sloveniji … so samo prve alineje dolgega seznama pokazateljev o nerešenih političnih in družbenih vprašanjih, ki bremenijo Staro celino. To so teme, ki onemogočajo pravi razvoj demokracije in demokratične družbe in zavirajo napredek, da bi se lahko zadostno distancirali od ozračja, ki tako zelo spominja na trideseta leta prejšnjega stoletja.

Nevidno družbeno-politično ozračje ki ga trenutno dihamo v Evropi je bolj gosto od vidnega vulkanskega pepela in je sad mešanice številnih dejavnikov, ki se kopičijo med prebivalstvom. Splošno gospodarsko nezadovoljstvo, politične nestabilnosti in viden porast volilnih preferenc strankam s skrajnimi programi (SNS 18 % (!)) spominjajo na prizore iz tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja. Morda postaja tista (draga) lekcija v naši zgodovini le mit, zbledel spomin ostarele generacije, ki s časom izgublja svojo zgovornost in pričevalsko moč. Morda pa je človek nagnjen k ponavljanju napak, ker ni sposoben refleksije in pravega napredka.

Vsekakor ostaja dejstvo, da po tragediji v Smolensku se je odprla stara rana med Poljsko in Rusijo. Tragični dogodek je pokazal, da Poljaki niso prebavili tistega bolečega Katina, ki jim je vzel preko 22.000 »najboljših« sonarodnjakov. In odnosi z Rusijo so bili le zakrpani, ne pa zaceljeni.

Odnosi med omenjenima vzhodnima državama pa so lahko opomin za celotno Unijo in za vse države, ki so nekoč bile sateliti Sovjetske zveze. Ustavim se pri satelitih, ker je bila Jugoslavija v podobni situaciji in ker je ta del sveta vreden posebne pozornosti. Vstop v EU nam je omogočil gospodarsko rast, dvig standardov, ponekod uvedbo skupne valute in odpravo mej. Hitenje za prilagajanje zakonodaje Bruseljskim standardom nas je privedlo, da smo spregledali pomembna zgodovinska poglavja, ki hote ali nehote tvorijo narodno istovetnost.

Medtem ko Nemčija počasi zapira svojo kanale dobrodelnost, ki so predstavljali šparovček Evrope, prehajamo v dobo, ko tolažilna retorika politikov ne bo več zadostovala za miritev brezposelnih množic. Integracija držav v Unijo je le prvi korak, ki terja celostno vključitev naroda v evropsko mišljenje, kar pa ni enostaven posel za pol milijarde prebivalcev naše celine.

In smo tam, kjer je najtežje. Z lahkoto odpravimo mejo na kopnem (ali na morju), s težavo pa v naših glavah. Čaka nas pot resnega in discipliniranega dela, ki bo zahtevala tako finančno doslednost, kot tudi zakonodajo blizu potrebam ljudi. Če želimo, da EU (p)ostane res dom za vse narode Evrope, potem moramo začeti preučevati lastno zgodovino brez političnih predznakov. Iskati moramo trajnostne rešitve za meddržavne odnose in aktivno sodelovati pri političnih odločitvah, ki bodo podpirale družbeni razvoj.

Zato moramo v politične procese vključiti družbeno odgovornost in zgodovinski spomin, da bodo narodi tudi v Uniji našli svojo identiteto.