Napor velike noči: veselje, mir in ljubezen

Velika noč je največji krščanski praznik, ker je Kristus premagal smrt z življenjem in je zato velikonočno jutro temelj krščanske vere. Do sem je gotovo vse razumljivo. A to je črka. Kaj pa duh? Kakšna sta vsebina in duh našega praznika?

Če bi opravili hitro anketo med naključnimi sogovorniki bi hitro opazili, da zanje velika noč povečini predstavlja 'blagoslov šunke' in praznik čokoladnih jajc. Na žalost je postala vsebina praznika le lupina, ki je izgubila duh – vsebino. Poleg priprave tradicionalnih dobrot in nepogrešljivega blagoslova šunke, ima praznik še nekaj sporočil, ki so ostala ukleščena v slojih tradicije in jih danes ponavljamo brez da bi jih poznali.

Velika noč je v prvi vrsti praznik našega krsta. S tem zakramentom smo vsi krščeni na poseben, edinstven in enkraten način povezani s Kristusom. Dejanje očiščenja (izvirnega greha) in včlanitve v skupnost vernih (Cerkve) je hkrati dejanje pripadnosti vstalemu Jezusu. Njegov velikonočni pozdrav ženam in apostolom »mir vam bodi«, je pozdrav vsem sodobnim ljudem, ki so prestrašeni, brez upanja, življenjskega cilja in veselja. Ravno iskanje veselja bi morala biti naloga vseh nas, ki se istovetimo s Cerkvijo in krščanstvom, saj je temelj naše vere dogodek zmage življenja nad smrtjo.

Krst ni samo dejanje, ki poveže kristjana s Kristusom in Cerkvijo, ampak je tudi zagotovilo, da če na poti »pademo« lahko poiščemo novo možnost, ki je Kristus. Njegovo vstajenje ni le eden izmed načinov, ampak je dinamika našega življenja: molitev, dobra dela, skupnost in post. Slednje lahko ovrednotimo samo če razumemo odpoved nečemu kot iskanje veselja, dobre volje in plemenitih stvari v našem srcu. Gre za ljubezen do sebe, bližnjih in Kristusa. Dobra dela do drugih so označena z grško besedo caritas, ki je hkrati oblika (dejavne) ljubezni.

Velika noč terja od nas prav poseben napor: iskanje pravega veselja v sebi. Mislim, da je to sporočilo praznika in napor je v tem, da smo pri tem iskreni.

Drugi vidik praznika je pričevanje. Prisotnost vstalega Gospoda opogumi preplašene apostole, da postanejo priče njegovega življenja. Na veliki petek jih sunkovitost dogodkov razžene v skrivališča in razen Janeza, Marije Magdalene in Marije njegove matere, opazimo deficit glavnih igralcev v evangelijih. Kaj se je zgodilo? Mlada Cerkev se sooči s prvo krizo (veliki petek) in šele navzočnost živega Boga ji povrne pričevalsko energijo.

Kako so se odvijala življenja apostolov nam je znano: odpotovali so po raznih celinah in vsi so umrli mučeniške smrti, razen apostola Janeza, ki je dočakal visoko starost. Šele po velikonočnem jutru so razumeli tista sporočila ponižnosti, skromnosti, pozornosti, odpuščanja, usmiljenja in ljubezni, ki so jih tri leta poslušali od Učitelja.

Sodobna govorica in način življenja iščeta podobno pričevanje, ki so ga zmogli apostoli in žene. Uresničitev evangelija v vsakdanjem življenju je edina naloga, ki jo vstali Gospod nalaga njegovim prijateljem: nam. Zahtevna, edinstvena in plemenita. Kristjani smo zato apostoli moderne dobe, ki vstopamo v družbeni prostor s poslanstvom, da ne iščemo več trupla ampak telo: Kristusovo telo. Preskok je jasen, saj s krstom nismo več posamezniki, ampak združenje iskalcev vstalega Gospoda, ki daje življenje in veselje nad življenjem. On ne obsoja, ker odpušča, ne sprašuje, ker nas pozna.

Pozna vsakega človeka in ve, da so naša slaba dejanja pogosto le neroden izraz ljubezni. Čeprav se ustrašimo tistih »velikih petkov« v našem življenju in pobegnemo izpod križa, tudi nam, kakor svojim apostolom, odpušča strah. On nam zaupa. Veseli se srečanja z nami in čeprav zamudimo dogovorjen datum velikonočnega jutra, nam jih ponudi toliko, da se lahko opogumimo in sprejmemo skupno veselje. Kot skupnost, ki pripada vstalemu Jezusu, prisluhnimo pozdravu »mir vam bodi!«.