Peter, ali me imaš rad?

O dostojanstvu krščanstva in nedostojanstvu kristjanov

Današnji evangelij me je spodbudil k razmišljanju o Cerkvi. Slikovit prizor Petra in Jezusa je zgovoren opomin za vse kristjane. Na eni strani imamo pred očmi Jezusa kot zgled, ki naj bi ga posnemali in na drugi pa človeka, ki kljub trudu naredi nekaj grobih napak. Jezus se odloči, da zaupa svojo Cerkev Petru – prvemu papežu – čeprav ga je zatajil in pobegnil ob trenutku križanja. Legenda pravi, da naj bi ob preganjanju bežal iz Rima, na poti pa sreča Jezusa. Peter ga vpraša tisti znani: »Quo vadis Domine?«. Gospod mu odgovori, da gre k čredi, ki jo on zapušča.

Jezus ni izročil Cerkve brezhibnim strojem, popolnim mehanizmom, ampak ljudem, ki smo slabotni in vedno znova ponavljamo svoje napake. Cerkev sestavljamo vsi verniki, ne samo hierarhija, ne samo nedeljniki, prepričani kristjani …

Razmišljanje o Cerkvi nam pripelje pred oči številne slike tega pojma. Lahko pomislimo na Cerkev kot duhovno ustanovo ali na pravno urejeno družbo, kjer vladajo škofje in duhovniki. Pogosto pa pozabimo na revolucionarni poudarek, ki se je uveljavil na Drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962 – 1965), da je Cerkev predvsem Kristusovo skrivnostno telo.

Skrivnostno telo pomeni, da so zakramenti, Božja milost, dobra dela… kljub določenim elementom vidni a ostajajo skrivnosti ali težko razložljivi. Jasno je, da to skrivnostno telo sestavljajo materialni elementi ter vsi krščeni, na enak način. Krst povezuje vse ljudi in s tem smo Božji otroci. En krst, ena vera … en Oče. Vsi kristjani smo del tega telesa. Določeni kristjani opravljajo v Cerkvi posebne naloge zato jim pripadajo posebne pravice in hkrati jih vežejo drugačne dolžnosti kakor ostale vernike. Radi pozabimo, da je vsak v Cerkvi – čeprav dostojanstvenik – še vedno vernik, kristjan. Vsak papež, škof ali duhovnik ostane kljub vsemu kristjan. Človek.

Zaradi službe ki jo kdo opravlja in dostojanstva, ki je vezano na to službo pa ga veže toliko večja mera zglednega delovanja. Francoski rek Noblesse oblige (= dostojanstvo zavezuje) lepo povzema to misel.

Pomembna služba zahteva odgovornost in hkrati postavlja nekoga na vidno mesto, kjer je njegovo delo mnogim postavljeno za zgled. Ustavimo se in tukaj razširimo naše miselno obzorje: kaj pa mi? Ali smo lahko drugim ljudem zgled? Kako »navadni« kristjani uresničujemo svoj krščanski poklic? Ali smo »mali apostoli« v vsakdanjem življenju?

Pogosto smo ravno kristjani sami, ki odvračamo druge kristjane ali neverne ljudi od krščanstva – vere. Naše obnašanje in delovanje je pogosto protislovno z naukom – besedami – ki so vsebina krščanskega sporočila. Kristjani odvračamo druge kristjane ali nevernike od krščanstva. Velik ruski filozof in teolog, Nikolaj Berdjajev, je na začetku 20. st. zapisal, da »najmočnejši ugovor zoper krščanstvo smo kristjani sami. Prav kristjani pohujšujemo tiste, ki se želijo vrniti h krščanski veri«. Najbolj osnovno bistvo krščanskega nauka je Kristus. Toda ne Kristus zakonodajalec ali veliki vladar, niti mali Jezus v jaslicah, temveč Jezus Kristus, ki se pusti človeškim rokam, da ga pribijejo na križ. Oznanilo svobode (Božja odločitev za križ in bolečino), ki gre preko teže trpljenja, da dobi v velikonočnem jutru najlepši odtenek: vstajenje od mrtvih zaradi odpuščanja vseh grehov.

Gre torej za bistvo vere, ki je povzeto v Božji ljubezni do človeka in človekove majhnosti, da jo privede na najvišjo raven dostojanstva: Bog se popolnoma daruje za človeka. Filozof Berdjajev dalje pravi, da je »Krščanstvo religija ljubezni, vendar sodijo o njej po hudobiji in sovraštvu kristjanov. Krščanstvo je religija svobode, vendar sodijo o njej po nasilju, ki so ga kristjani izvajali v zgodovini. V tej točki se moramo zavedati, da Kristus ni kriv, če prezirajo njegove zapovedi«.

Sami moramo postaviti svoje krščansko življenje pred zrcalo z vprašanjem, kako uresničujemo Kristusovo sporočilo?

Tukaj se odpira nov miselni izziv: ali je krščanstvo zaradi kristjanov »manj uspešno«? Če govorimo o kristjanih kot tistih, ki pogosto odvračamo od Kristusa potem se lahko pojavi strah, da s tem hromimo krščanstvo. Lahko bi se vrteli v tem krogu toda brez izhoda in prave rešitve. Zavedati se moramo, da je »krščanski neuspeh« v zgodovini povezan s človeško svobodo. Jezusovo vprašanje Petru: »Ali me ljubiš?« se ponavlja vsakemu izmed nas, vsak dan.

Pri našem ravnanju in odločanju gre torej za vprašanje, dialog, ki nima nič skupnega s prisilo za dobro. Krščanstvo – kot religija – noče nikogar siliti k določenim dejanjem, ker sama krščanska resnica predpostavlja svobodo in pričakuje notranjo duhovno zmago nad zlom. Zato k Božjemu kraljestvu ni mogoče siliti – obstaja lahko le odprto povabilo in svoboda vsakega posameznika. Kristusovo vprašanje vsekakor ni lahko, naši odgovori pa so pogosto le dobre namere. In vendar tudi okorna dejanja lahko dobijo eleganten sklep, če je namen dober.