Objave
In danes? Danes goduje sveta Ofa. No, upam, da ne bo kdo užaljen, če si privoščim malo hudomušno predelavo te kratice. To je nekakšna predelava praznika OF, v luči alternativnega krščanskega izrazoslovja.
Vsekakor praznik OF bolj kot na praznik spominja na neko jedko snov, ki v naši družbi sproža zagrenjenost, bolečine, rane in hude težave. Če na eni strani razmišljamo o zgodovini Evrope in skušamo razložiti polpreteklo zgodovino pri nas, na drugi strani vidimo, kako v naših pogovorih begavo vpletamo stare zamere v nove čase.
Bo že res, da je OF praznik osvoboditve izpod okupatorja, toda kako naj bo nek datum prazničen, ko pa povzroča toliko slabe volje. Ali je cilj praznika zagrenjenost? Razprtija? Huda kri?
3 komentarji:
Je pač treba dati primernejši datum - datum konca 2. sv. vojne bi najbrž bil primernejši. Nekateri bi sicer spet našli kaj proti. Zgodovina je že kdaj dokazala, kaj se je v resnici zgodilo ali se ni zgodilo na 27. april, pa je treba še vedno vztrajati na komunistični propagandni zgodovini. Tem mitom (pravljicam ne bom delal krivice, ker so boljše - da ne govorim, kako so jih cenzurirali včasih) sem nekoč tudi sam verjel, a sem zrasel. Nekateri pa potrebujejo določeno drogo in se nočejo spopasti z resničnostjo. Ta je marsikdaj boleča. Ne rečem, da nima tudi druga stran masla na glavi, a so najprej na vrsti tisti prvi, ki morajo marsikaj priznati in se pokesati in se za kaj opravičiti. Nehajmo že nekrat s praznovanjem takih ne-praznikov in z drogo iz preteklosti - sproža le spore in glavobole.
Mislim, da če bi trezno in smiselno umestili dogodke naše polpretekle zgodovine, bi tudi OF bil manj problematičen praznik. Ampak do tega nas še čaka veliko dela.
Kdo ima več masla na glavi? Vsi po malo, in dovolj, da ga je preveč. To pa je že drugi začetek: kdo je koga.
In začaran krog je kakor droga, ki te ne pusti razmišljati.
Da, zgodovina je dokazal. Vprašanje, Andrej, pa je, ali smo mi to razumeli. Brez odpora - oragniziranega, bi jaz in ti govorila italijansko, pol Krajnske pa nemško - da o Štajerski ne govorimo.
Ne obsojajmo ljudi, ki so - ne glede na izvor - želeli odpor, obsodimo tiste, ki so z okupatorji sodelovali - najsibodi pasivno ali aktivno. Ti so namreč zares in edini segali po narodnem telesu. Naroda namreč ni hotel izkoreniniti komunizem, temveč fašizem in nacizem.
Je pa res, in tu se strinjam, da je vredno obsodbe, da imajo nekateri 'osvoboditelji' tudi krvave roke. In te bi bilo treba soditi, če so še živi.
Žal pa se Slovenija odvrača od zmagovalk in postaja ujetnica tistega, česar bi se morali bati, tj. potvarjanja zgodovine ... izgovor, da če smo 50 let poslušali ene pravljice, ne dovoljuje, da bi sedaj 50 let poslušali druge. Seveda, če nam je do resnice. Nam je?
Objavite komentar