nedelja, 11. april 2010

Ob nesreči v razmislek: samo komentar

Razmišljal sem ali napisati kaj ob tragični smrti poljskega predsednika ali ne in sem se odločil, da samo prenesem komentar iz MMT-ja. Običajno me komentatorji na spletnih časopisih zelo iritirajo, zato jim ne dajem posebne teže, niti veljave, toda ta komentar je naravnost za nagrado. Napisal ga je uporabnik japanac in ne morem, da se ne bi z njim strinjal. Kako je - žal - veliko od napisanega res.

Sožalje Poljskemu narodu.
Rad bi povedal še nekaj,Slovenci se imamo za kultiviran narod v kar pa sam vedno bolj dvomim.Včeraj sem prebiral komentarje tukaj in na drugih portalih in enostavno sem bil zgrožen koliko žaljivih,neokusnih in primitivnih komentarjev je bilo na to tragedijo,kaj ljudje res več ničesar ne spoštujete,razen lastne riti,res drugim želite samo slabo.Saj drugače res ne more biti,če niti lastne države ne spoštujemo,kako naj bomo spoštljivi do predsednika druge države,če se do lastnega obnašamo skrajno nespoštljivo,kot da je navaden bednik pobran iz grmovja,pa še tistega človeka je treba spoštovat.Nobenega odnosa nimamo do instituta predsdednika države kot takega,pa naj bo na tej funkciji kdorkoli,pa ne samo do tega,tudi do vseh ostalih državnih institucij.Sicer pa tega tako ne moremo imet v genih,ker smo vedno bili hlapci pod tujimi vladarji,sedaj pa ko imao lastno državo,pa se do nje obnašamo skrajno nespoštljivo. Včeraj sem prebiral tudi Hrvaške portale in komentarje,seveda Slovenci imamo Hrvate za manjvredne,primitivne,sam pa bi rekel,tako kot je nekdo nekoč rekel,malo morgen,v njihovih komentarjih nisem zasledil nobenega primitivizma in žaljivosti,pri nas pa je zgledalo kot da gre za tekmovanje z bogatimi nagradami kdo bo bolj žaljiv in primitiven.
Toliko v razmislek,seveda pač tisti ki boste to pisanje razumeli.

1 komentar:

ana od srca pravi ...

Pozdravljen!

Ko sem prišla pisat na internet, sem se soočala s toliko grobosti (tedaj sem pisala v glavnem na 24 ur), da nisem mogla dojeti, da je to sploh mogoče ...

Zdi se mi, da anonimnost ljudi dostikrat razpusti in pridejo iz njih najbolj pritlehne misli, ki se jih verjetno ne bi upali izraziti ... In počasi ljudje rečejo vedno več. Na žalost.

Morda je pa to tudi obramba samega sebe, obrambni mehanizem, reakcija hvaležnosti, da se lahko ubadajo z vsem mogočim, pa se ni potrebno s seboj in lastnimi grehi ...

Enostavneje je nekaj natolcevati kar povprek - kot se iti zares sam s seboj - imeti ideale, visoke cilje ...

Ne tako dolgo nazaj sem sama na blogu predstavila svoj stari zvezek. In veš, kako mi je lepo se spomniti svojih idealov iz svoje mladosti. Toplo mi je pri srcu. ne glede na mnoga razočaranja, ki so tudi bila.

Danes je dosti mladine brez večjih idealov ... vsaj brez nematerialnih idelaov ... a prav taki so tudi starejši ...

Pa ne grejo ljudje vase ... in se na grd način ukvarjajo z nesrečami drugih ...
Žal ...

Usmiljenje ... pozabljamo na prošnjo po usmiljenju ...