Objave
- »Gospoda smo videli.«
- So what?
Težko si predstavljam prizor, ko Tomaž položi svojo roko v Kristusove rane. In težko si predstavljam pogovor med Tomažem in Kristusom. Tema današnjega evangelija (neverni Tomaž) je osrednje vprašanje sodobnega človeka in družbe: odnos med vero in razumom.
Argumenti vere v sodobni družbi postajajo predmet znanosti, kar je posmeh veri kot taki, zato nasprotniki vere utemeljujejo svojo nevernost s tem, da so zapriseženi znanosti, jih vodi ratio, saj ne pušča veliko prostora otroškim zgodbicam. Zgodbice o nekem stvarjenju v šestih dneh in Jezusu, ki vstane od mrtvih. Ironija tega je, da tak profil ljudi dvomi v »biblične zgodbice«, hkrati pa vneto prebirajo cenene romane in trilogije (ki zaradi dobre prodaje postanejo penta-logije ali okta-logije), sledijo oddajam o »skritih evangelijih«, čeprav jih poznamo že 1.800 let in zaupajo »argumentom« o zaroti uradne Cerkve.
Tako smo v stanju, ko je vernost vredna posmeha, verska pripadnost označena za nemoderno konzervativnost v nazorih in zaupanje znanosti postane nova oblika vernosti. Znanstveniki so guruji ali vodje novega svetovnonazorskega gibanja, laboratoriji pa svetišča, ki veljajo za kraje razodete (ali pridelane) resnice.
Vzporedno temu lahko sprožimo vprašanja »Kako verovati v nekaj ali nekoga, če ga nisem videl in za katerega ni laboratorijskih dokazov« ter »Zakaj so določene stvari tako težko razložljive?« in »Zakaj je krščanstvo tako?«. Mislim, da je sodobni človek podvržen močnemu znanstvenemu in tehnicističnemu impulzu, ki mu onemogoča, da bi veroval. Vprašanje vere nedvomno ni lahko in ko razmišljam o vernosti, verovanju in verski pripadnosti (katerikoli!) razmišljam hkrati o daru vere. Prepričan sem, da kdor veruje to zmore, ker ima tak dar in kdor ne veruje … vere ne zmore. Zato ne sprejmem, da bi na hitro obsojali nevernike ali ateiste. Meni se zdijo zelo zanimivi ljudje, saj preko njih (p)ostaja naša družba pluralen prostor in so hkrati varovalka pred verskim ekstremizmom.Če Bog res obstaja … bo pokazal svoje rane in mi jih bomo lahko videli, analizirali. Lahko bomo izmerili prostornino njegove biti, stehtali njegovo maso in dobili njegov točen naslov, da bo lahko tudi on plačeval davke in dobival naša pisma. Smo res prepričani, da potrebujemo Boga ali morda potrebujemo božička?
Tomaž je neverjetna oseba, ker zmore vse odtenke vere in nevere, ob enem pa predstavlja prvega, ki je vero izpovedal. Torej dvomljivci so potrebni (= nehajmo jih preganjati in gledati postrani) in ko res razumejo razloge vere, postanejo najboljši verniki.
1 komentar:
Najprej bi se na tem mestu strinjal z V. Andreolijem, ki je zase dejal, da je neveren, ne pa ateist. Razlika je v tem, da prvi je odprt, ni pa še prejel tistega daru vere, drugi pa vse zavrača in je zaprt. Božja ljubezen seveda lahko prebije še tako trd lameni ovoj okrog srca, a je vseeno drugače. Potrebne so nam tudi določene okoliščine, da bi lahko postali verni - recimo preizkušnje. Z nevernimi se da zelo lepo pogovarjati o teh stvareh, ker jih zelo zanimajo, ateistom je treba odgovarjati nekoliko drugače, recimo temu z ljubeznijo. Mi verni pa imamo vse skupaj v lončenih posodah in smo poklicani k stalnemu prizadevanju, iskanju, in seveda tudi dvomljenju. Moramo se odpirati, saj nam mora našo vero utrjevati nekdo drugi, kakor tudi množiti naše upanje in ljubezen. Kristus pa je tudi v nevernem in v ateistu ali agnostiku ipd. kakor se že opredeljujejo.
Objavite komentar