Kljub vsemu, jih potrebujemo: duhovnike

V Cerkvi se počasi izteka t.i. leto duhovništva. Junija bo v Rimu slovesen sklep in takoj bomo spet dobili "novo leto", ki bo polnilo tisk in bogatilo revno retoriko okornih govornikov. Letošnje leto duhovništva je bilo v sebi, zaradi teka dogodkov, zelo cinično. Na eni strani se je propagirala svetost Arškega župnika, sv. Janeza Vianneyja, na drugi pa duhovništvo kot "služba nad službami". Objava vladnih poročil na Irskem, razkritja novih in starih primerov, številni odstopi katoliških škofov in nespretna retorika Vatikanskih veljakov pa so pokazali, da gre za eno resnejših kriz Cerkve.

Akutni krč v katerem se je znašel papež je pokazalo, da kurija živi svoje nemoteno življenje in tudi ko papež ostane sam, mu ne priskoči na pomoč. Seveda gre za notranje razprtije, vendar v svoji dinamiki so pokazale, da Cerkev nima tiste administrativne moči, da bi premostila dano situacijo. Tek dogodkov še ni zaključen, zato nas lahko še kaj preseneti.

Nedvomno ima Božja Previdnost smisel za humor in če kje, moramo prepoznati njeno delovanje ravno v tem posebnem letu. Papež je izpostavil lik duhovništva kot moralno avtoriteto v družbi, ki doživlja krizo vrednot, družba pa je odgovorila, da gre za krizo avtoritete zaradi njene (ne)moralnosti. Lekcija ni enostavna. Niti lahka. Uradna "apologija" pravi, da je vrtinec afer samo odgovor, na motečo vlogo svetega očeta, saj naj bi papež ob razglasitvi leta duhovništva posegel v mehanizme amoralnosti, ki vladajo v naši družbi. Mislim, da si ni predstavljal, da bo zaradi tega deležen takega plazu kritik. Niti ne moremo enačiti medijske aktivnosti s papeževimi odločitvami.

Gre za kompleksno vlogo, ki jo igra duhovnik v družbi in za neizprosna pričakovanja družbe (tudi katoličanov), do lastnih pastirjev. Ob tem razmišljanju sem se spomnil na molitev (jo prilagam v nadaljevanju), ki jo je sestavil italijanski redovnik in na zanimiv - tudi zelo svojstven - način povzema to napetost, ki se odvija med pastirjem in čredo.

Gospod, potrebujemo duhovnike!

Potrebujemo duhovnike narejene po tvojem vzoru;

nočemo zmazkov, niti »priložnostnih« vlog, ampak pristne duhovnike, ki nam posredujejo Tebe brez vmesnikov, brez čudaštev, brez strahu.

Hočemo duhovnike »full-time«, ki posvečujejo hostije, predvsem pa duše, da jih spreminjajo v Tebe;

duhovnike ki govorijo bolj z življenjem kakor z besedo in besedili;

duhovnike, ki se ponašajo bolj s svetostjo, kakor akademskimi naslovi;

duhovnike, ki raje podarjajo svoje duhovništvo, kakor ohranjajo svoje dostojanstvo.

Dobro veš, Gospod, da človek ulice se ni veliko spremenil od tistega, ki je živel v tvojih časih: še vedno je lačen, še vedno je žejen – Tebe. In samo Ti ga lahko zadovoljiš.

Torej Gospod, podari nam duhovnike, ki so prepolni Tebe, 

duhovnike, ki Te dajejo in izžarevajo. Samo to potrebujemo. Oprosti mojo nesramnost: kar obdrži učene, specializirane in zgovorne duhovnike. Obdrži tudi duhovnike, ki znajo postavljati teorije ali opravljati raziskave.

Nam, Gospod, zadostujejo duhovniki z odprtim srcem, prebodenimi rokami in jasnim pogledom. Iščemo duhovnike, ki znajo bolje moliti kakor organizirati, duhovnike, ki se pogovarjajo s Tabo, saj ko oni molijo, je ljudstvo na varnem.

Ah, saj sem skoraj pozabil: mi pa naj bomo vredni takih duhovnikov.

p. Lucio OFMCap

Convento Immacolata – Foggia

Slovenija v Šanghaju - Expo 2010

Prvega maja bo v Šanghaju odprl svoja vrata svetovni Expo 2010. Na njem se bo predstavila tudi Slovenija s svojim paviljonom. Arhitektura sporoča, da je glavno mesto svetovna prestolnica knjige. Upajmo, da bo ta priložnost odprla nove trge, gospodarske povezave in boljšo medkulturno sodelovanje.

Fotografije paviljonov drugih držav (in EU) si lahko ogledate na tem spletnem mestu.

OF ali sveta Ofa?

In danes? Danes goduje sveta Ofa. No, upam, da ne bo kdo užaljen, če si privoščim malo hudomušno predelavo te kratice. To je nekakšna predelava praznika OF, v luči alternativnega krščanskega izrazoslovja.

Vsekakor praznik OF bolj kot na praznik spominja na neko jedko snov, ki v naši družbi sproža zagrenjenost, bolečine, rane in hude težave. Če na eni strani razmišljamo o zgodovini Evrope in skušamo razložiti polpreteklo zgodovino pri nas, na drugi strani vidimo, kako v naših pogovorih begavo vpletamo stare zamere v nove čase.

Bo že res, da je OF praznik osvoboditve izpod okupatorja, toda kako naj bo nek datum prazničen, ko pa povzroča toliko slabe volje. Ali je cilj praznika zagrenjenost? Razprtija? Huda kri?

Zgodba o Evropi, ki je pozabila na zgodovino

Težava integracije in istovetnosti

Evropa in evropske integracije si zaslužijo nekaj več pozornosti, kakor jim namenjamo v dnevni politiki in odločitvah. Če je arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško razlog spora v notranji politiki in predstavlja dober politični argument za nove agitacije, potem smo prisiljeni k zelo treznemu premisleku, saj »Balkanska šola« ne daje popravnih izpitov.

Trkanje naše južne sosede na vrata Unije lahko razumemo kot legitimno in upravičeno željo, da se jim izpolnijo politične in gospodarske sanje, ki jih »uživamo« pri nas. Vendar EU ne sme biti samo gospodarska tvorba, neke vrste politična zadruga, ampak se mora navdihovati pri osnovni ideji, ki so ji jo navdihnili njeni ustanovitelji.

Tragedija poljskega predsednika, odnosi med Unijo in prezadolženo Grčijo, politični krč v Italiji, nerešeni odnosi med Grčijo in Makedonijo, ideološke delitve v Sloveniji … so samo prve alineje dolgega seznama pokazateljev o nerešenih političnih in družbenih vprašanjih, ki bremenijo Staro celino. To so teme, ki onemogočajo pravi razvoj demokracije in demokratične družbe in zavirajo napredek, da bi se lahko zadostno distancirali od ozračja, ki tako zelo spominja na trideseta leta prejšnjega stoletja.

Nevidno družbeno-politično ozračje ki ga trenutno dihamo v Evropi je bolj gosto od vidnega vulkanskega pepela in je sad mešanice številnih dejavnikov, ki se kopičijo med prebivalstvom. Splošno gospodarsko nezadovoljstvo, politične nestabilnosti in viden porast volilnih preferenc strankam s skrajnimi programi (SNS 18 % (!)) spominjajo na prizore iz tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja. Morda postaja tista (draga) lekcija v naši zgodovini le mit, zbledel spomin ostarele generacije, ki s časom izgublja svojo zgovornost in pričevalsko moč. Morda pa je človek nagnjen k ponavljanju napak, ker ni sposoben refleksije in pravega napredka.

Vsekakor ostaja dejstvo, da po tragediji v Smolensku se je odprla stara rana med Poljsko in Rusijo. Tragični dogodek je pokazal, da Poljaki niso prebavili tistega bolečega Katina, ki jim je vzel preko 22.000 »najboljših« sonarodnjakov. In odnosi z Rusijo so bili le zakrpani, ne pa zaceljeni.

Odnosi med omenjenima vzhodnima državama pa so lahko opomin za celotno Unijo in za vse države, ki so nekoč bile sateliti Sovjetske zveze. Ustavim se pri satelitih, ker je bila Jugoslavija v podobni situaciji in ker je ta del sveta vreden posebne pozornosti. Vstop v EU nam je omogočil gospodarsko rast, dvig standardov, ponekod uvedbo skupne valute in odpravo mej. Hitenje za prilagajanje zakonodaje Bruseljskim standardom nas je privedlo, da smo spregledali pomembna zgodovinska poglavja, ki hote ali nehote tvorijo narodno istovetnost.

Medtem ko Nemčija počasi zapira svojo kanale dobrodelnost, ki so predstavljali šparovček Evrope, prehajamo v dobo, ko tolažilna retorika politikov ne bo več zadostovala za miritev brezposelnih množic. Integracija držav v Unijo je le prvi korak, ki terja celostno vključitev naroda v evropsko mišljenje, kar pa ni enostaven posel za pol milijarde prebivalcev naše celine.

In smo tam, kjer je najtežje. Z lahkoto odpravimo mejo na kopnem (ali na morju), s težavo pa v naših glavah. Čaka nas pot resnega in discipliniranega dela, ki bo zahtevala tako finančno doslednost, kot tudi zakonodajo blizu potrebam ljudi. Če želimo, da EU (p)ostane res dom za vse narode Evrope, potem moramo začeti preučevati lastno zgodovino brez političnih predznakov. Iskati moramo trajnostne rešitve za meddržavne odnose in aktivno sodelovati pri političnih odločitvah, ki bodo podpirale družbeni razvoj.

Zato moramo v politične procese vključiti družbeno odgovornost in zgodovinski spomin, da bodo narodi tudi v Uniji našli svojo identiteto.

Telephone - Lady Ga Ga

Zelo odpičen in nekonvencionalen videclip. Sodobna glasbena scena pač:

Smetiščarstvo ali iznajdljivost?

In danes še ena spletna stran. Verjetno mislite, da samo visim na internetu, vendar marsikaj mi tudi drugi pošljejo v priporočilo … Torej, k stvari. V Ameriki (pa kje drugje) živi neobičajen par: Anneli Rufus in Kristan Lawson. Čeprav si veliko privoščita, za to ne porabita ničesar. Ali je to mogoče? Da, saj stikata po smetnjakih in vse reciklirata.

Ekstravagantni par živi v mestu Berkeley in lani sta za prenovo celotne garderobe porabila pičlih 12 dolarjev. Po poklicu sta pisatelja, ki živita lagodno življenje in (celo) sledita modnim trendom. Kljub dobro plačanim službam vsak večer se sprehodita po mestu in »pokukata« v smetnjake. Pri tem neobičajnem sprehodu si pomagata z metal detectorjem, da izsledita kovance, ki jih raztreseni Američani pozabijo v žepih. V njuni hiši je vse iz druge roke in 95 % njunega imetja sta kupila na razprodajah, dražbah ali pri grosistih. Stanovanje sta opremila s predmeti, ki sta jih našla po cesti, popravila in ponovno uporabila: zavese, pohištvo, preproge, pribor … celo barva s katero sta pobelila prostore.

Tak življenjski slog pa vsekakor ni za kogarkoli – kakor sama pravita na njunem blogu – ker zahteva doslednost in brez zdrave pameti lahko postane smetiščarstvo. 

Logos in Naš vestnik - novi spletni strani

Danes vam želim predstavit dve spletni strani. Skupnega imata to, da sta časopisa. Natančneje pri prvi spletni strani gre za spletno mednarodno večjezično revijo (časopis) Logos, ki ga izdaja istoimenska založba oz. KUD. Njen promotor in vidnejši član je filozof, publicist in prevajalec dr. Gorazd Kocijančič. Revija oz. spletni časopis prinaša odlične razprave, ki po kakovosti nedvomno odgovarjajo tudi najbolj zahtevnim bralcem. Logos se profilira kot zahtevnejše branje, ki daje bralcem vpogled v teme širšega formata. Všeč mi je, ker preseka ozkost vsakodnevnih afer in aferic ter išče odgovore na družbene teme, ki so povezane z našo domovino in družbo. Slabost je v tem, da izhaja (le) enkrat letno.

Druga spletna novost na katero vas želim obvestit je prenovljena spletna stran zamejskega mesečnika Naš vestnik. V prenovljeni in povečani obliki prinaša dodatne fotografije, zgodovinske številke in predstavitev odgovornega in glavnega urednika. Glavna odlika strani je njena preglednost in jasnost. Glavni namen spletnega naslova je objava številke za tekoči mesec (v .pdf formatu), zato so »spremljevalne« podstrani dobrodošlo dopolnilo.

Ob sklepu vam lahko zaželim smo še veliko prijetnega in poučnega branja!

Leta se poznajo tudi pri papežu

Leta in problemi delajo svoje ...

Peter, ali me imaš rad?

O dostojanstvu krščanstva in nedostojanstvu kristjanov

Današnji evangelij me je spodbudil k razmišljanju o Cerkvi. Slikovit prizor Petra in Jezusa je zgovoren opomin za vse kristjane. Na eni strani imamo pred očmi Jezusa kot zgled, ki naj bi ga posnemali in na drugi pa človeka, ki kljub trudu naredi nekaj grobih napak. Jezus se odloči, da zaupa svojo Cerkev Petru – prvemu papežu – čeprav ga je zatajil in pobegnil ob trenutku križanja. Legenda pravi, da naj bi ob preganjanju bežal iz Rima, na poti pa sreča Jezusa. Peter ga vpraša tisti znani: »Quo vadis Domine?«. Gospod mu odgovori, da gre k čredi, ki jo on zapušča.

Jezus ni izročil Cerkve brezhibnim strojem, popolnim mehanizmom, ampak ljudem, ki smo slabotni in vedno znova ponavljamo svoje napake. Cerkev sestavljamo vsi verniki, ne samo hierarhija, ne samo nedeljniki, prepričani kristjani …

Razmišljanje o Cerkvi nam pripelje pred oči številne slike tega pojma. Lahko pomislimo na Cerkev kot duhovno ustanovo ali na pravno urejeno družbo, kjer vladajo škofje in duhovniki. Pogosto pa pozabimo na revolucionarni poudarek, ki se je uveljavil na Drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962 – 1965), da je Cerkev predvsem Kristusovo skrivnostno telo.

Skrivnostno telo pomeni, da so zakramenti, Božja milost, dobra dela… kljub določenim elementom vidni a ostajajo skrivnosti ali težko razložljivi. Jasno je, da to skrivnostno telo sestavljajo materialni elementi ter vsi krščeni, na enak način. Krst povezuje vse ljudi in s tem smo Božji otroci. En krst, ena vera … en Oče. Vsi kristjani smo del tega telesa. Določeni kristjani opravljajo v Cerkvi posebne naloge zato jim pripadajo posebne pravice in hkrati jih vežejo drugačne dolžnosti kakor ostale vernike. Radi pozabimo, da je vsak v Cerkvi – čeprav dostojanstvenik – še vedno vernik, kristjan. Vsak papež, škof ali duhovnik ostane kljub vsemu kristjan. Človek.

Zaradi službe ki jo kdo opravlja in dostojanstva, ki je vezano na to službo pa ga veže toliko večja mera zglednega delovanja. Francoski rek Noblesse oblige (= dostojanstvo zavezuje) lepo povzema to misel.

Pomembna služba zahteva odgovornost in hkrati postavlja nekoga na vidno mesto, kjer je njegovo delo mnogim postavljeno za zgled. Ustavimo se in tukaj razširimo naše miselno obzorje: kaj pa mi? Ali smo lahko drugim ljudem zgled? Kako »navadni« kristjani uresničujemo svoj krščanski poklic? Ali smo »mali apostoli« v vsakdanjem življenju?

Pogosto smo ravno kristjani sami, ki odvračamo druge kristjane ali neverne ljudi od krščanstva – vere. Naše obnašanje in delovanje je pogosto protislovno z naukom – besedami – ki so vsebina krščanskega sporočila. Kristjani odvračamo druge kristjane ali nevernike od krščanstva. Velik ruski filozof in teolog, Nikolaj Berdjajev, je na začetku 20. st. zapisal, da »najmočnejši ugovor zoper krščanstvo smo kristjani sami. Prav kristjani pohujšujemo tiste, ki se želijo vrniti h krščanski veri«. Najbolj osnovno bistvo krščanskega nauka je Kristus. Toda ne Kristus zakonodajalec ali veliki vladar, niti mali Jezus v jaslicah, temveč Jezus Kristus, ki se pusti človeškim rokam, da ga pribijejo na križ. Oznanilo svobode (Božja odločitev za križ in bolečino), ki gre preko teže trpljenja, da dobi v velikonočnem jutru najlepši odtenek: vstajenje od mrtvih zaradi odpuščanja vseh grehov.

Gre torej za bistvo vere, ki je povzeto v Božji ljubezni do človeka in človekove majhnosti, da jo privede na najvišjo raven dostojanstva: Bog se popolnoma daruje za človeka. Filozof Berdjajev dalje pravi, da je »Krščanstvo religija ljubezni, vendar sodijo o njej po hudobiji in sovraštvu kristjanov. Krščanstvo je religija svobode, vendar sodijo o njej po nasilju, ki so ga kristjani izvajali v zgodovini. V tej točki se moramo zavedati, da Kristus ni kriv, če prezirajo njegove zapovedi«.

Sami moramo postaviti svoje krščansko življenje pred zrcalo z vprašanjem, kako uresničujemo Kristusovo sporočilo?

Tukaj se odpira nov miselni izziv: ali je krščanstvo zaradi kristjanov »manj uspešno«? Če govorimo o kristjanih kot tistih, ki pogosto odvračamo od Kristusa potem se lahko pojavi strah, da s tem hromimo krščanstvo. Lahko bi se vrteli v tem krogu toda brez izhoda in prave rešitve. Zavedati se moramo, da je »krščanski neuspeh« v zgodovini povezan s človeško svobodo. Jezusovo vprašanje Petru: »Ali me ljubiš?« se ponavlja vsakemu izmed nas, vsak dan.

Pri našem ravnanju in odločanju gre torej za vprašanje, dialog, ki nima nič skupnega s prisilo za dobro. Krščanstvo – kot religija – noče nikogar siliti k določenim dejanjem, ker sama krščanska resnica predpostavlja svobodo in pričakuje notranjo duhovno zmago nad zlom. Zato k Božjemu kraljestvu ni mogoče siliti – obstaja lahko le odprto povabilo in svoboda vsakega posameznika. Kristusovo vprašanje vsekakor ni lahko, naši odgovori pa so pogosto le dobre namere. In vendar tudi okorna dejanja lahko dobijo eleganten sklep, če je namen dober.

Ko so mu popustili živci

Na spletni strani CNN-a lahko preberete ravnanje ameriškega duhovnika, ki so mu  očitno popustili živci in potrpežljivost. Pozval je svetega očeta naj odstopi in kardinale, naj skličejo »predčasne volitve« oz. konklave. Očitno je, da odmevne afere sprožajo delitve tudi znotraj Cerkve, med njenimi zagovorniki, tako duhovniki kot laiki.  Bo že res, da je potrpežljivost Božja mast, vendar je tudi res, da je bogi tisti, ki se z njo maže ...

 

Lin Yu Chun - nov fenomen na YouTube

Morda gre za nov medijski fenomen. Morda ima fant talent, ki mu bo prinesel nove možnosti. Morda pa je nova zvezda ... ali samo medijska prevara. Presodite sami.Bodite informirani, da vas drugi ne presenetijo na neznanem polju. Gre za novo Susan Boyle YouTube in kot kaže, če te YouTube sprejme, te je ves svet sprejel.

Tomaž, ki ga tudi danes potrebujemo v družbi

- »Gospoda smo videli.«

- So what?

Težko si predstavljam prizor, ko Tomaž položi svojo roko v Kristusove rane. In težko si predstavljam pogovor med Tomažem in Kristusom. Tema današnjega evangelija (neverni Tomaž) je osrednje vprašanje sodobnega človeka in družbe: odnos med vero in razumom.

Argumenti vere v sodobni družbi postajajo predmet znanosti, kar je posmeh veri kot taki, zato nasprotniki vere utemeljujejo svojo nevernost s tem, da so zapriseženi znanosti, jih vodi ratio, saj ne pušča veliko prostora otroškim zgodbicam. Zgodbice o nekem stvarjenju v šestih dneh in Jezusu, ki vstane od mrtvih. Ironija tega je, da tak profil ljudi dvomi v »biblične zgodbice«, hkrati pa vneto prebirajo cenene romane in trilogije (ki zaradi dobre prodaje postanejo penta-logije ali okta-logije), sledijo oddajam o »skritih evangelijih«, čeprav jih poznamo že 1.800 let in zaupajo »argumentom« o zaroti uradne Cerkve.

Tako smo v stanju, ko je vernost vredna posmeha, verska pripadnost označena za nemoderno konzervativnost v nazorih in zaupanje znanosti postane nova oblika vernosti. Znanstveniki so guruji ali vodje novega svetovnonazorskega gibanja, laboratoriji pa svetišča, ki veljajo za kraje razodete (ali pridelane) resnice.

Vzporedno temu lahko sprožimo vprašanja »Kako verovati v nekaj ali nekoga, če ga nisem videl in za katerega ni laboratorijskih dokazov« ter »Zakaj so določene stvari tako težko razložljive?« in »Zakaj je krščanstvo tako?«. Mislim, da je sodobni človek podvržen močnemu znanstvenemu in tehnicističnemu impulzu, ki mu onemogoča, da bi veroval. Vprašanje vere nedvomno ni lahko in ko razmišljam o vernosti, verovanju in verski pripadnosti (katerikoli!) razmišljam hkrati o daru vere. Prepričan sem, da kdor veruje to zmore, ker ima tak dar in kdor ne veruje … vere ne zmore. Zato ne sprejmem, da bi na hitro obsojali nevernike ali ateiste. Meni se zdijo zelo zanimivi ljudje, saj preko njih (p)ostaja naša družba pluralen prostor in so hkrati varovalka pred verskim ekstremizmom.

Če Bog res obstaja … bo pokazal svoje rane in mi jih bomo lahko videli, analizirali. Lahko bomo izmerili prostornino njegove biti, stehtali njegovo maso in dobili njegov točen naslov, da bo lahko tudi on plačeval davke in dobival naša pisma. Smo res prepričani, da potrebujemo Boga ali morda potrebujemo božička?

Tomaž je neverjetna oseba, ker zmore vse odtenke vere in nevere, ob enem pa predstavlja prvega, ki je vero izpovedal. Torej dvomljivci so potrebni (= nehajmo jih preganjati in gledati postrani) in ko res razumejo razloge vere, postanejo najboljši verniki. 

Ob nesreči v razmislek: samo komentar

Razmišljal sem ali napisati kaj ob tragični smrti poljskega predsednika ali ne in sem se odločil, da samo prenesem komentar iz MMT-ja. Običajno me komentatorji na spletnih časopisih zelo iritirajo, zato jim ne dajem posebne teže, niti veljave, toda ta komentar je naravnost za nagrado. Napisal ga je uporabnik japanac in ne morem, da se ne bi z njim strinjal. Kako je - žal - veliko od napisanega res.

Sožalje Poljskemu narodu.
Rad bi povedal še nekaj,Slovenci se imamo za kultiviran narod v kar pa sam vedno bolj dvomim.Včeraj sem prebiral komentarje tukaj in na drugih portalih in enostavno sem bil zgrožen koliko žaljivih,neokusnih in primitivnih komentarjev je bilo na to tragedijo,kaj ljudje res več ničesar ne spoštujete,razen lastne riti,res drugim želite samo slabo.Saj drugače res ne more biti,če niti lastne države ne spoštujemo,kako naj bomo spoštljivi do predsednika druge države,če se do lastnega obnašamo skrajno nespoštljivo,kot da je navaden bednik pobran iz grmovja,pa še tistega človeka je treba spoštovat.Nobenega odnosa nimamo do instituta predsdednika države kot takega,pa naj bo na tej funkciji kdorkoli,pa ne samo do tega,tudi do vseh ostalih državnih institucij.Sicer pa tega tako ne moremo imet v genih,ker smo vedno bili hlapci pod tujimi vladarji,sedaj pa ko imao lastno državo,pa se do nje obnašamo skrajno nespoštljivo. Včeraj sem prebiral tudi Hrvaške portale in komentarje,seveda Slovenci imamo Hrvate za manjvredne,primitivne,sam pa bi rekel,tako kot je nekdo nekoč rekel,malo morgen,v njihovih komentarjih nisem zasledil nobenega primitivizma in žaljivosti,pri nas pa je zgledalo kot da gre za tekmovanje z bogatimi nagradami kdo bo bolj žaljiv in primitiven.
Toliko v razmislek,seveda pač tisti ki boste to pisanje razumeli.

Gospodje so povedali ...

Dragi obiskovalci in obiskovalke MMT, čeprav s tedensko zamudo vam svetujem branje pridige ljubljanskega nadškofa metropolita in predsednika SŠK, ki jo je imel na veliki četrtek v ljubljanski stolnici. Branje vam svetujem, ker ima nekaj zanimivih poudarkov, ki so za naš (cerkveni) prostor zelo neobičajni. In novi. Pridiga je naslovljena v prvi vrsti duhovnikom ... recimo neke vrste nastopno pismo svojim prvim sodelavcem, ki jim nadškof odprto spregovori. Tukaj je nekaj izsekov:

Cerkev ni naš podvig, ki bi bil odvisen od naših sposobnosti. V službo nas je vzel in izbral Bog sam. On vodi zgodovino, ne mi, in njen izid je odvisen od njega. On tudi ve, kakšni smo in kaj lahko od nas pričakuje.

 * * *

A ravno v tem letu je v javnosti tolikokrat postavljeno pod vprašaj naše duhovniško služenje, naša verodostojnost, naša iskrenost, naše človeško in duhovniško dostojanstvo. Povod za to so dejanja nekaterih posameznikov, ki jih moramo obžalovati in nedvoumno zavrniti. Zato je tudi prav, da se vse razišče in ugotovi. Žrtve imajo pravico do obsodbe dejanj, s katerimi je bilo poteptano njihovo dostojanstvo in so bile povzročene velike duševne in moralne rane. Duhovniki pa imamo tudi pravico do dobrega imena in spoštovanja našega dela. 

Seveda svetoval bi vam tudi branje pridige koprskega škofa, ki je ravno tako zanimiva, saj boste opazili neverjetno prisrčnost. Kaj čudnega? Da, ker je škof po 25ih letih službe ohranil preprosto srce in je v svojih besedah vedno blizu ljudem: ni se zavil v birokracijo, težko besedičenje ali nejasno retoriko. Ostal je preprost, kar boste prepoznali v njegovih besedah. Del pridige lahko preberete tukaj:

Veliko noč obhajamo v času gospodarske in finančne krize, v času različnih pretresov in sprevrženosti. Nekateri ste izgubili službe, povečujejo se raznovrstne zasvojenosti, nemir, duševne in duhovne stiske, nestrpnost, strah pred prihodnostjo, kršitev človekovih pravic in izkoriščanje ljudi, nekateri propadajo, drugi pa še bolj bogatijo. Naše veliko upanje je Kristus, ki je premagal smrt in kot zmagovalec od mrtvih vstal. Sramota križa je končna, poveličanje križa pa je brezkončno. Bolečina smrti je začasna, zmaga nad smrtjo pa je večna.

 

V branjem vam svetujem še pridigo ljubljanskega pomožnega škofa, ki je pravo filozofsko predavanje. Recimo tole:

Njegov prihod v Jeruzalem na izposojenem osliču je najprej znamenje človeške nemoči in tudi izpolnitev preroških napovedi, toda istočasno tudi izraz izrednega zaupanja v božjo moč, ki se uresničuje v Jezusu. Njegova majhnost postane veličina.

  * * *

Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se 'zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči in trpljenja', kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu.

Torej, prijetno branje. Morda vam kaj pride prav.

Očistimo - pred svojim pragom in sosedovim

V polnem teku so priprave na veliko akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, ki ima namen v enem dnevu s številnimi prostovoljci očistiti našo domovino odlagališč v naravi. Več pripravah in poteku akcije si lahko preberete na tej novici MMC portala ali na njihovi spletni strani.

Mislim, da je akcija dobra in vredna pohvale, ker je končno nekdo dal pobudo, da vsi poskrbimo za svoje okolje. Če bo le možno se bom akcije udeležil - sem si že rezerviral datum - ker verjamem, da vsak prostovoljec lahko šteje. In če bo ta akcija uspešna, lahko na tak način naredimo marsikaj za skupno dobro. Še več. Pridobimo zavest, da ni potrebno vse spravljati v zakone in parlamentarne procedure, ampak lahko premaknemo svojo "zadnjo plat" in imamo vsi kaj od tega.

Africa - fast food

Hitra hrana v Afriki:

Dušan Jakomin - intervju

Drage obiskovalke in obiskovalci MMT, svetujem vam ogled zanimive pogovorne oddaje z Dušanom Jakominom. Slovenski rojak, ki deluje v Škednju pri Trstu, ima pri svojih častitljivih letih neverjetno življenjsko energijo. Urednik mesečnika Naš Vestnik, ravnatelj Etnografskega muzeja v Škednju, novinar, zborovodja, predsednik Duhovske zveze ... Tisti, ki delamo z njim, opažamo, da ostaja mladenič in ostaja  pomemben pričevalec v družbenem kontekstu zamejstva. Dušan je vir vedno novih idej in inovacij, ki ima širok kritičen pregled nad družbenim dogajanjem. Več o njem  ... prisluhnite v intervjuju.

 

Ob gledanju tega pogovora se vam bodo najbrž poraja nekatera vprašanja. In dvomi. Vse je legitimno ...

 

Intervju je dostopen na tej POVEZAVI. Prijeten ogled.

Napor velike noči: veselje, mir in ljubezen

Velika noč je največji krščanski praznik, ker je Kristus premagal smrt z življenjem in je zato velikonočno jutro temelj krščanske vere. Do sem je gotovo vse razumljivo. A to je črka. Kaj pa duh? Kakšna sta vsebina in duh našega praznika?

Če bi opravili hitro anketo med naključnimi sogovorniki bi hitro opazili, da zanje velika noč povečini predstavlja 'blagoslov šunke' in praznik čokoladnih jajc. Na žalost je postala vsebina praznika le lupina, ki je izgubila duh – vsebino. Poleg priprave tradicionalnih dobrot in nepogrešljivega blagoslova šunke, ima praznik še nekaj sporočil, ki so ostala ukleščena v slojih tradicije in jih danes ponavljamo brez da bi jih poznali.

Velika noč je v prvi vrsti praznik našega krsta. S tem zakramentom smo vsi krščeni na poseben, edinstven in enkraten način povezani s Kristusom. Dejanje očiščenja (izvirnega greha) in včlanitve v skupnost vernih (Cerkve) je hkrati dejanje pripadnosti vstalemu Jezusu. Njegov velikonočni pozdrav ženam in apostolom »mir vam bodi«, je pozdrav vsem sodobnim ljudem, ki so prestrašeni, brez upanja, življenjskega cilja in veselja. Ravno iskanje veselja bi morala biti naloga vseh nas, ki se istovetimo s Cerkvijo in krščanstvom, saj je temelj naše vere dogodek zmage življenja nad smrtjo.

Krst ni samo dejanje, ki poveže kristjana s Kristusom in Cerkvijo, ampak je tudi zagotovilo, da če na poti »pademo« lahko poiščemo novo možnost, ki je Kristus. Njegovo vstajenje ni le eden izmed načinov, ampak je dinamika našega življenja: molitev, dobra dela, skupnost in post. Slednje lahko ovrednotimo samo če razumemo odpoved nečemu kot iskanje veselja, dobre volje in plemenitih stvari v našem srcu. Gre za ljubezen do sebe, bližnjih in Kristusa. Dobra dela do drugih so označena z grško besedo caritas, ki je hkrati oblika (dejavne) ljubezni.

Velika noč terja od nas prav poseben napor: iskanje pravega veselja v sebi. Mislim, da je to sporočilo praznika in napor je v tem, da smo pri tem iskreni.

Drugi vidik praznika je pričevanje. Prisotnost vstalega Gospoda opogumi preplašene apostole, da postanejo priče njegovega življenja. Na veliki petek jih sunkovitost dogodkov razžene v skrivališča in razen Janeza, Marije Magdalene in Marije njegove matere, opazimo deficit glavnih igralcev v evangelijih. Kaj se je zgodilo? Mlada Cerkev se sooči s prvo krizo (veliki petek) in šele navzočnost živega Boga ji povrne pričevalsko energijo.

Kako so se odvijala življenja apostolov nam je znano: odpotovali so po raznih celinah in vsi so umrli mučeniške smrti, razen apostola Janeza, ki je dočakal visoko starost. Šele po velikonočnem jutru so razumeli tista sporočila ponižnosti, skromnosti, pozornosti, odpuščanja, usmiljenja in ljubezni, ki so jih tri leta poslušali od Učitelja.

Sodobna govorica in način življenja iščeta podobno pričevanje, ki so ga zmogli apostoli in žene. Uresničitev evangelija v vsakdanjem življenju je edina naloga, ki jo vstali Gospod nalaga njegovim prijateljem: nam. Zahtevna, edinstvena in plemenita. Kristjani smo zato apostoli moderne dobe, ki vstopamo v družbeni prostor s poslanstvom, da ne iščemo več trupla ampak telo: Kristusovo telo. Preskok je jasen, saj s krstom nismo več posamezniki, ampak združenje iskalcev vstalega Gospoda, ki daje življenje in veselje nad življenjem. On ne obsoja, ker odpušča, ne sprašuje, ker nas pozna.

Pozna vsakega človeka in ve, da so naša slaba dejanja pogosto le neroden izraz ljubezni. Čeprav se ustrašimo tistih »velikih petkov« v našem življenju in pobegnemo izpod križa, tudi nam, kakor svojim apostolom, odpušča strah. On nam zaupa. Veseli se srečanja z nami in čeprav zamudimo dogovorjen datum velikonočnega jutra, nam jih ponudi toliko, da se lahko opogumimo in sprejmemo skupno veselje. Kot skupnost, ki pripada vstalemu Jezusu, prisluhnimo pozdravu »mir vam bodi!«.

Janez Pavel II. - človek izjem

Mineva pet let od smrti Janeza Pavla II. Papeža, ki je spremenil Cerkev, tok človeške zgodovine in mnoga življenja ljudi. Tukaj je video, ki najbolje prikazuje njegov značaj:

Križani

Križ. V tišini in soju luči.

Na njem Gospod,

ki išče moj obraz.
 

Trpljenje, rane. Kri.

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?