V objektivu: Dnevnik & Co.

Danes namenjam nekaj pozornosti in prostora MMT razmišljanju in komentiranju uredniške politike časopisa Dnevnik, ki izhaja v Ljubljani. Časopis gotovo poznate, sicer pa si ga lahko na spletu ogledate. Že na prvi, laični, pogled bose opazili, da gre za bilten stranke LDS. Utemeljitev? V zloglasni aferi bulmastifov so dejstva (!) zelo minimalizirali, saj so jih prikazali, kot neljube dogodke lokalne kronike, ki se – bolj ali manj redno – dogajajo dnevno.

Druga točka, ki je ne gre spregledati, so fotografije notranje ministrice in predsednice LDS-a, ki so za vsako objavo posebej skrbno izbrane. Čeprav se uredniki in avtorji trudijo uravnavati pisanje, da bi bilo čimbolj svobodno, jih izda izbor fotografij. Z njimi prikazujejo več, kot napišejo v člankih.

Predsednica LDS doživi že drugo interpelacijo? Fotografije teh člankov jo prikazujejo trpečo, nedolžno in z rahlo sklonjeno glavo. Morda sedi osamljena na klopi pred parlamentarno dvorano ali si suši bridke solze … Zelo sugestivno.

  

Predsednica LDS naj bi bila vpletena v zadevi bulmastifi? Nobenih njenih fotografij. Svoj obraz »ponudi« minister za kmetijstvo (!), ki je pri zadevi najbolj vpleten. Ali pa tudi ne.

Predsednica LDS naj bi kupovala draga oblačila? Fotografija kaže samo obraz. Preprosta pričeska, lahka ličila … skoraj podobna puščavskemu menihu.

Predsednica LDS in notranja ministrica kupuje drag vodni top za pol milijona evrov? Črna obleka, fotografirana od daleč … pa saj ne more biti ravno ona tako razsipna.

Predsednica LDS in notranja ministrica bi morala skrbeti za večjo prometno varnost? In čudovita fotografija gospe ministrice, ki se pripelje v službo na kolesu s košarico, čelado in popolnim nasmehom. Kako prikupno!

Seznam podobnih primerov je lahko še zelo dolg.

Moj namen ni reklama ali anti-reklama neki stranki (jutri se obesim na desne, obljubim), ampak pokazati, kako deluje eden izmed naših medijev. Nedvomno je izbor fotografij pomemben in preko njih dobi javnost – uporabniki oz. bralci – močnejše sporočilo, kakor preko besedila. S podobami lahko nek časopis, televizija ali spletna stran izraža dobrohotno naklonjenost, sovraštvo, jezo … posežejo tja, kjer smo najbolj ranljivi in nemočni: naša čustva.

Pri Dnevniku opazimo tudi izostreno politiko t.i. fishinga ali ribolova, ki predstavlja sledenje okusom bralcem, da jim ponujajo tisto, kar je največkrat klikano, brez oziranja na pomembne dogodke. Podoben način delovanja in urednikovanja imajo seveda vse komercialne televizije in tisti mediji, kjer igra kapital pomembno – in edino – vlogo.

Pri takem delovanju se vprašamo, ali je novica sploh še kaj vredna, ko pa ji vrednost dajejo oglasi ali komentarji uporabnikov in klikanje zdolgočasenih medmrežnih bralcev.

V centru Izole skoraj čisto nov park

Malo krajevne kronike. Brez tega ne gre. Na spletnem Mandraču berem, da je gospod župan v Izoli odprl "nov" park. Dejstvo, da se v centru mesta ohranjajo zelene površine, je pohvalno in vredno pozornosti. Prenovljen park mi je všeč, ker daje poudarek na drevesa in ostale rastline, ki ga krasijo in se v svoji raznolikosti spaja s celoto bližnjega drevoreda in sosednjih vrtov oz. zelenih površin (vrtec, policija ...). 

Ne morem mimo nekaterih dejstev, ki na to odprtje mečejo rahlo senco. Kar nekaj pomislekov zbuja dejstvo, da so pri izbiri imena sodelovali samo otroci ene osnovne šole, ko pa jih imamo v Izoli tri in verjetno bodo vsi otroci/mladosatniki v Izoli od tega parka "kaj imeli". Morda bi pri izboru imena sodelovali - vsaj na simbolični ravni - tudi otroci iz dveh vrtcev, ki se nahajajo v njegovi neposredni bližini in iz srednje gostinske in turistične šole.

Izbrano ime je seveda povezano s "pralno" tradicijo naših non, ki so se posluževale tamkajšnje vode kot tedanjega pralnega stroja. A "novi" park je le del te nekdanje "pralne četrti", saj še drugi del se nadaljuje čez cesto in je prav tako potreben prenove, ureditve in ovrednotenja. Da je park "nov" je bolj ali manj medijski dodatek k stvari, saj je že zelo star in so ga Izolani poznali od ... No, preuredili so ga z nekaterimi modernimi dodatki in tako je postal "nov".

Občutek imam, da so mnoge prenove, obnove in novosti v Izoli izpeljane brez celostne vizije mesta, brez zgodovinskega vrednotenja in poudarka na tradiciji. Ne gre toliko za "ah, kako je bilo nekoč ...", ampak za poudarek na dediščini, ki se je skozi stoletja uveljavila in prinesla temu sredozemskemu mestu svoj (prepoznavni) pečat. Brez "pravega stila" bomo - tako v Izoli kakor drugje - zapadli v nepremišljeno hlastanje po modernih linijah, ki prinašajo arhitektom velik zaslužek, ljudem pa slabo voljo.

Več si lahko preberete še: tukaj, tukaj, tukaj in tukaj.

Direktno v srce

Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.

 (Rim 10, 9)

Današnja nedelja prinaša odlično in jasno sporočilo odrešenja, ki je kakor koncentrat teologije velike noči. Da, že na začetku posta dobimo spodbudo, motivacijo in usmeritev, kaj nas čaka ob njegovem koncu. Mislim, da nam apostol Pavel sporoča kaj je pomen vere, ki ni v dolgih molitvah, ampak v aktivnem verovanju. Verovanje - če je pravo - se dogaja v našem srcu in na naših ustnicah in ne na trgih ali množičnih manifestacijah.

Ostajamo v duhovni optiki pepelnične srede, ko nas Jezus opominja, da je "skrivna" molitev tista, ki doseže pravi namen. Pravi namen je odnos do Očeta, ki vidi v našo notranjost; mimo vseh ustaljenih praks, formul, dogem ali strogih pravil. V srce.

Kviz za vrednote naroda

Med brskanjem po neskončnih spletnih kanalih, sem naletel na spletno stran, ki je preprosto osupljiva. Ne gre za izjemnost v oblikovanju ali tehnoloških rešitvah, ampak o tem, da skoraj ne bi verjeli, da obstaja v letu 2010. Spletna stran ZB NOB je polna slik, gradiva, dokumentov, govorov … ki ponujajo pogled na našo (bolečo in nerazčiščeno) polpreteklo zgodovino. Simpatizerjem bo gotovo všeč. Zgodovinarjem tudi. Dvomim pa, da bo všeč tistim, ki zagovarjajo nevtralno zgodovinopisje v šolstvu, saj med drugim ponuja prav poseben kviz za šole.

Kviz ki ga lahko potegnete iz spletne strani in rešite na papirju, vsebuje 35 vprašanj, preko katerih spodbuja udeležence k razmisleku o pred- med- in povojnih dogodkih pri nas. Kar se mi zdi posebej vprašljivo je dejstvo, da so ta kviz poslali vsem osnovnim in srednjim šolam ter z (relativno visokimi) nagradami privabljajo mlade v zgodovinski brlog.

Kviz je zastavljen – seveda – pristransko, zato kdor ga pravilno reši, se identificira z vsebino in je za to nagrajen. Morda bi kazalo premisliti o tem, kaj lahko poroma na šolske oglasne deske, table, klopi, zvezke …

Res je, svoboda je pač svoboda in svoboda govora je v zahodnih demokracijah (za kar naj bi se imeli) sveta. Toda če nas tako močno »žuli« tisti 7. člen ustave, da so verske skupnosti ločene od države, zakaj ne ločimo »duhove« preteklosti od sedanjosti? Težka naloga čaka tako politiko kot tudi civilno družbo in vsakega od nas. Zdi se, da prestrašeno strmimo v zgodovinske knjige in negotovo prestavljamo datume gor in dol, ker si nočemo priznati dejstev. Brat je šel proti bratu in oče proti sinu. Človek je postal tisti volk iz latinskega pregovora, ker so ga – na obeh straneh – zavedle ideologije lažne svobode in zmage. Za obe strani so tisti dnevi tako obremenjujoči, boleči in težki.

In kaj zdaj? Hude jame ostajajo hude in odprte, odprte ostajajo tudi rane in mnoge družinske zgodbe. Ob takem kvizu in podobnih dogodkih dobim občutek, da je leto 2010 za nekatere Slovence le neljuba napaka, ki jim ne koristi prav veliko. Škoda.

Klic k iskanju veselja gre preko lastne zavesti, da imamo veliko in to vrednotiti. Mislim, da pogosto spregledamo, kako bogato življenje se nam odvija. Ne gre za materialne stvari, ampak za zdravje, prijatelje, dom, družino, delo, znanje, sposobnosti, izkušnje, želje, iskanja ...

Verjetno mi bo med postom tudi kdaj dolgčas - ker na momente se vleče - toda vem, da na koncu od vsega tega bo nekaj koristnega. Še vedno je bilo tako.

Teh štirideset dni posta in premišljevanja lahko vzamemo kot čas "laične diete", obdobje neke priprave, strogo izpolnjevanje askeze ali samo čas zavesti, da prihajajo prazniki. Morda pa tudi tako:

Pepelnica in post

Pepelnica in post. Danes nimam drugih idej o čem pisati … o čem drugem si niti ne bi upal pisati. Nihče me ne sili, da se moram držati cerkvenega koledarja, ampak prazniki in priprave nanje dodajajo življenju drugačen ritem. Razbijejo monotonost, nas zbližujejo z najdražjimi in ponujajo možnost za počitek. Čeprav v tehnološki dobi zvenijo zastarelo in odvečno, se mi zdi, da preko duhovnih vsebin in prazničnih sporočil lahko dajo človeku pomiritev, ki je splet še ni – in nekaj časa ne bo – iznašel.

Uvod v čas priprave na veliko noč je pepelnica, ki se zelo kontrastno postavlja blišču in neizčrpnemu sporočilu velike noči. Niti malo podobna kakšnemu bogatemu in slavnostnemu portalu nam sporoča, da je krščanstvo ideja tihega dela za cilj, ki se izkaže glede na opravljeno delo. Malo pepela, skromen obred in zavest, da je vse minljivo. Ostalo je na nas.

Post. Preprosto in jasno: pot. 

Mnogokrat si predstavljamo (ker nam drugi to vsiljujejo) postno obdobje kot neko strogo in rigorozno obdobje sivine, žalosti, depresije in čemernosti. Vse ostaja na ravni stereotipnih podob, ki z masko zastarelosti strašijo naš vsakdan. Morda imamo Slovenci to hibo, da se radi oklepamo tistega (zmotnega) nauka, da vse kar je telesno in minljivo je nujno tudi slabo (= janzenizem). Seveda se takega posta (in posledično krščanstva) množično izogibamo. In tako je tudi prav, ker to ni pravi cilj posta niti krščanske vere. Medklic: post pravzaprav ni nikakršen cilj, ampak je pot.

Krščanstvo temelji na dogodku velikonočnega jutra, na Kristusovemu vstajenju od mrtvih, iz katerega izhaja celotna teologija in vse pomožne vede, ki so z njo povezane. Kako je lahko torej taka religija nosilka depresije, žalosti, zanikanj in strašnih podob?

Osebno mislim, da je fokus posta krst. Povezava med postom in krstom »pade« kar sama od sebe – sem mi zdi – ker post je klic k iskanju tistega, kar je v človeku lepega, plemenitega, veselega … Nedvomno v krstu lahko najdemo te in še mnoge druge lastnosti. Že dolga stoletja je krstna praksa otrok redni način podeljevanja tega zakramenta, toda zdi se mi, da je bilo krščevanje odraslih dejanje proste odločitve posameznikov, ki je odražala neko željo, zavest, pripravljenost in odgovornost kandidata.

Tako ima tudi smisel ena prvih krstnih katehez, ki je prisotna že v Pavlovem pismu Efežanom, saj poziva [krščene], da slečejo starega človeka in oblečejo novega t.j. prerojenega in prenovljenega. Jasno je, da taki kot smo se ne moremo ne preroditi niti prenoviti (lifting, botoks, kreme etc. ne štejejo), zato sporočilo cilja na notranjost. Iskanje lepega, dobrega, veselega človeka pomeni odlaganje šare in nepotrebnih stvari. V vsakemu od nas je to tisto, česar bi se rad znebil, popravil, naučil, izboljšal, dopolnil, spremenil … Dela torej ne manjka.

Sporočilo posta ni »žalujte!«, ampak je »spreobrni se in veruj evangeliju«. Evangelij = vesela novica? Da, torej post je iskanje veselja. Iskanje ki terja red in disciplino, da je lahko veselje veliko, novo, noro, osebno in z neko vsebino. Mislim, da je to je tudi sporočilo krsta: čeprav je človeško življenje podvrženo minljivosti, ima dovolj razlogov za veselje, ki so močnejši od argumentov depresije.

Zelo blizu stvarem

Zelo, zelo, zelo blizu. Vredno ogleda:

macro kingdom from clemento on Vimeo.

Program, ki je dobro napisan, dobro uspe

Evangelij včerajšnje nedelje je lahko intonacija našega delovanja za celoten teden, ki je pred nami. Morda še več. Za celo življenje. Blagri. Tako poetično in hkrati tako pragmatično besedilo, da kaj podobnega ne najdemo nikjer v Svetem pismu. Gre za program Jezusovega delovanja in, lahko bi rekli, tretjo dimenzijo desetih zapovedi. Tista dimenzija, ki jih "pelje" v višino, k Očetu. Nobenega obsojanja, nobenih moralnih naukov, nič prepovedi ali "ne-stavkov". Pisec evangelija je Matej ... dolga predzgodovina: pranje denarja, velike obresti ... Drugače povedano? Tako:

Najhitrejša je tudi najslabša kava

Priprava in pitje kave sta obred. Obred ki se razlikuje od dežele do dežele, ki je povezan s praznoverjem, tradicijami, kulinaričnimi posebnostmi … toda po celem svetu ima skupnega to, da daje nek ritem dnevu posameznikom in družbi, ki ga verjetno le redka živila dajejo.

Spominjam se, ko sem kot otrok posedal bo mizi in so odrasli pili kavo. To je bila »njihova« pijača in čeprav je zelo mikavno dišala, je bila prepovedana. Toliko bolj zanimivo! Ko sem končno zrasel, sem lahko tudi sam kdaj pa kdaj z žličko srknil kavo iz mamine skodelice in … bila je odlična. Danes je pitje kave jutranja doza življenja, ki me spravi na normalne delovne obrate. Kdaj pa kdaj si tudi tekom dneva zbistrim um s kako kavo in tako čas mine hitreje.

Instant, filter, turška … najboljša je espresso z mlekom in malo sladkorja. O firmah in posameznih proizvajalcih bi lahko napisal dolgo ekspertizo, toda še vedno velja »de gustibus non est disputandum«. Najboljša kava privre iz nonine kafetiere, ki ji da posebno aromo in ohranja tisti vonj, ki ga mora imeti dobra kava.

Zakaj ta zgodovina kave, kavnih napitkov in osebni spomini? Priznati vam moram, da sem se v petek pregrešil zoper obreda pitja kave. Petki imajo svoj čar zaspanosti. Po kosilu sem hitel v pisarno in vreme je bilo sivkasto dolgočasno. Na Trubarjevi v Ljubljani sem se skoraj zaletel v tablo »coffe to go«. Vstopil sem in … vzel sem »coffe to go«.

Eleganten lonček … lesena palčka za jo pomešat (zelo ekološko) … kar dober okus … 1 € … 3 minute za jo popit … Drama! Začela se je prava drama in slab občutek vesti, ki mi je govorila, da sem se prodal ameriškemu načinu življenja. Počutil sem se kot kriminalec, veleizdajalec in zločinec, ki skruni kulturo Evrope, lastnega naroda in prednikov.

Morda se vam zdi vse to pretirano, toda več kot očitno je, da prehajamo v tak ritem življenja, ko ni več časa niti za kavo, ki je espresso … express. Najhitrejša možna. Kavo sem popil po poti – v treh minutah. Začel sem se zavedati, da tisti 1 €, tri minute, ekološka žlička … nimajo vrednosti, nimajo vsebine in nimajo pomena. Zakaj? Ker ni bilo obreda.

Zato sem odprl ta razmislek, ki se vam bo morda zdel pretiran in čuden, napihnjen ali nesmiseln. Dejstvo je, da ritem ki ga narekuje delovni dan gotovo ne predvideva časa za kave in kafetke, ampak če bomo hiteli in divjali, bomo spregledali lepoto narave in sveta, ki nas obdajata. Mnoge ustaljene navade, ki so postali mali obredi našega življenja, so spodrinjene s strani ameriških iznajdb in trendov. Čas postaja prodajno blago, ki ga ne merimo več z uro ampak z valutami in borznimi gibanji. Očitno niti najhitrejši možen način kuhanja kave ... ni več dovolj hiter.

Dobro zdravilo

Zdravilo jutrišnjega dne ne bo ozdravilo bolezni, ki te muči danes.

Španski pregovor

Sporočilo bolezni in staranja

Pobuda za to razmišljanje je bilo tradicionalno podaljšanje druženja ob kavi po nedeljski maši. Kapučino, kozarec vode in … razvije se pogovor s štirimi profesionalnimi zdravstvenimi delavkami, ki v pogovore o družinskih in službenih temah hitro vključijo tudi svoj poklic. Pogovarjajo se o pacientih, zdravnikih, delovnem okolju v bolnišnici in o zdravilih. Čeprav so bile zanimive in v razlagah preproste, so moje misli med njihovim govorom odplavale daleč stran. Niti ne tako daleč, saj sem razmišljal o tem, kaj pomeni zdravje in koliko skrbi mu namenjamo.

Neverjeten napredek medicine in farmacije je prinesel v naša življenja pravo ideologijo zdravja, moči in popolnosti teles. O tem, kako popolne so mladenke na reklamah se raje ne bom ustavljal. Morda ste opazili, da oglasi, naši medsebojni pogovori, vsakdanja dejanja in navade vedno bolj strmijo k ohranjanju zdravja in lepote. Seveda je zdravo telo pomembno in greh bi bil, če bi zanemarjali sovje dobro počutje, toda v današnji družbi je med zdravjem in oboževanjem popolnosti meja (že) zabrisana.

Ena od posledic je nekontrolirano nakupovanje hrane, ki nosi oznako »bio«. Druga pa je zapravljanje velikih vsot denarja za vitaminske dodatke, kreme, sirupe … Dogaja se, da raje kupimo tudi tisto česar ne potrebujemo, ker tako mislimo, da bomo bolj zdravi. V resnici pa spregledamo, da imamo ob sebi prave lekarne in enciklopedije znanja v naših starših in starih starših. Z bogatim znanjem o tem kaj nam škodi in kaj koristi, so lahko odličen naslov za prve nasvete.

Njihovi že preverjeni recepti in priporočila, ki so odraz ljudske modrosti, tradicije in »zdrave pameti« pomagajo: če že ne proti bolečinam, so gotovo dobro zdravilo za slabo voljo in trenutno depresijo.

Zdi se mi, da je postala vloga starejših v naši družbi podoba nečesa nepotrebnega in celo odvečnega. Zaradi gub ali invalidnosti ali sivih las jih odrivamo na rob družbe, ker pozabljamo, da je naš uspeh sad njihove požrtvovalnosti. Tako, osamljeni tiho čakajo, da jih kdo upošteva.

Naše telesno zdravje in zdravje duha naše družbe je (in bo) odvisno od tega, koliko časa in prostora bomo namenili ostarelim in ne koliko vitaminskih tablet bomo spravili vase. Kategorija bolniki in ostareli ostaja tema, ki se je težko lotimo, tako v družini kakor tudi v soseski ali med znanci, ker se pogosto zavedamo, da zanje storimo premalo. Morda s tem namenom vsako leto poteka svetovni dan bolnikov, ki ga obeležujemo 11. februarja.

Februar je pravzaprav čuden mesec: še vedno zimski a se že pokaže nekaj pomladi. In to je tudi sporočilo bolezni. Ko popusti sivina bolečine, se ponovno vrne življenje. Vsako življenje ki gre preko bolezen in nemoči, se preoblikuje in s tem postanemo drugačni. Spominjam se duhovnih vaj, ki sem jih kot srednješolec opravil v samostanu na Sveti Gori pri Gorici. Neko dopoldne sem se dlje časa ustavil v samostanski kapeli, ker je bilo pred mano mikavno in hkrati zapleteno sporočilo. Napis dvanajste postaje križevega pota se je glasil: »Veruj v smisel trpljenja«. Kot srednješolec nisem mogel razumeti tega stavka in še danes težko razumem, zakaj je trpljenje potrebno. Vem pa, da je vsaka preizkušnja lažja, ko si obudim v spominu to sporočilo.

Sporočilo dvanajste postaje križevega pota je namenjeno vsem ljudem, kajti smrt in trpljenje sta tisto, kar nas najbolj prizadeneta. Šele ko poiščemo smisel bolečine, ki nas je doletela in ko razumemo staranje kot zorenje, lahko sprejmemo medse tudi ostarele in bolne. Svetovni dan bolnikov ne sme ostati enkratna priložnost … je pa lahko enkratna priložnost, da nas na to spomni.

Naše življenje je zajeto v času, ki nam neizogibno prinaša staranje in bolezni, toda to je tudi doba zorenja in sprejemanja sporočila trpljenja. 

Objavljeno v februarski številki mesečnika Naš Vestnik.

Pasja zgodba

Živčno hlastanje za novicami o »podivjanih« in napadalnih psih je privedlo rumeni tisk, da je javnosti postregel z drugo platjo zgodbe. Nič kaj prijetno. V tem primeru ne gre niti toliko za t.i. ljudsko radovednost, ampak za molk in odsotnost »resnih« uredništev. Vsekakor rumeni tisk je rumeni tisk in kot takega velja jemati, toda v primeru te zgodbe (ugledni ljubljanski zdravnik, napad psov, razna ozadja, visoki družbeni krogi …) je odigral (in igra) pomembno vlogo. Zakaj? Ker je zelo res, da sodobno novinarstvo postaja samo še podaljšana veja PR-ovcev (= public relations) in odjemanje agencijskih novic. Novinarji so se odpovedali terenskemu delu (menda ker ni rentabilno), iskanju velikih zgodb (ker jih potem veliki akterji dajo premlatiti) in razkrivanju političnih prevar (ker jih itak vsi vidimo in vsi o vsem vemo). Pravega kritičnega preseka faktov v novinarstvu skorajda ni več, zato se resnica umika ceni dnevne izdaje in tržni vrednosti oglasov.

Vsaka novinarska hiša, uredništvo ali medij je pogojen na eni strani z željami in pričakovanji bralcev ter zahtevami lastniške strukture. Samo od novice ni kruha, zato so potrebne finančne injekcije lastnikov za obstoj medijskega prostora. In lastniki – jasno – pogojujejo pisanje novinarjev. Zdi se, da je zadaj začaran krog. Kljub temu pa sem prepričan, da je glas bralcev tisti odločilni motiv, ki kroji uredniško politiko: časopise bodo v končni fazi kupovali ljudje, ne lastniki.

Medijski intermezzo je bil potreben, ker s tem lahko razumemo nekak občutek odsotnosti in molka naših medijev pri celotni zgodbi o psih, ali za koga o pravi pasji zgodbi. Teorij je mnogo a že prej izpostavljeni citat Svetlane Makarovič (ki gotovo mu ne moremo oporekati) nam pove, kaj se dogaja. Moč kapitala in vzajemna povezava političnih nitk povzroči, da je hud napad psov na enega izmed nas, vsakdanjega državljana, minorni incident lokalne kronike, medtem ko smrt uglednega zdravnika dobi oznako »nacionalna tragedija«. Zakaj že?

Ne želim se počutiti – in verjetno nihče od nas – kot drugorazrednega državljana, ampak družbeni prostor prehaja v obliko izprijenega elitizma, kakršnega ne poznajo niti najbolj kapitalsko usmerjene zahodne družbe. Razlogov je morda več in bi nedvomno terjali daljšo refleksijo. Ustavil pa se bom pri enem, ki je kakor Pandorina skrinjica slovenske družbe. V mislih imam prehod iz političnega totalitarizma v svobodo, ki ni bil prehod v demokracijo, ampak v kapitalizem. In to ni nič drugega kakor predrugačena forma totalitarizma. Morda se motim … morda pa imam prav. Ne iščem razsodbe, ampak gledam na slovensko družbo, ki se oblikuje okrog nas in pod našimi očmi.

Nisem toliko star, da bi se zatekal v »ali še pomnite tovariši«, sem pa še ujel zadnji vlak tistega sistema, ki je veljal za sanjskega in družbeno pravičnega – čeprav že dolgo to ni bil! Nobene nostalgije, prosim, ampak spomini na izdelke jugoslovanskega trga, ki so oblikovali neko družbo. Obstajal je »šverc«, ker je obstajala meja in obstajali so politični guruji, pred katerimi so odrasli stopali s povešenimi očmi. Ker so bili visoko. Ali pa so znali prodajati »višino«. Obstajali so navadni ultra-kisli jogurti brez sadja in žvečilni gumiji, ki so po petih minutah žvečenja postali ultra-trdi. Čeprav ultra, so bili resnični … in ne zlagani ali zamolčani.

Naši starši so bili glasni, ker so želeli boljšo družbo, nove priložnosti za nas in za tisto Slovenijo, ki so jo (u)videli med branjem Cankarjevih del. Morda vse to izraženo z robato retoriko, dvignjenimi pestmi in zaskrbljenimi pogledi. Njihov riziko je prinesel leto 1991, ki nam bo ostalo v spominu. Nekaterim kot prekinitev risanke Čebelica maja z novico o invaziji srbskih tankov in zapori mej, drugim kot nek mit … kakor knežji kamen in kakor krst pri Savici.

Kje smo sedaj? Mislim, da rinemo v udobno gnezdece in ostajamo pasivni, kot prestrašeni opazovalci velikih gospodarskih zgodb, finančnih zlomov, prelomljenih obljub in političnih iger. Temu ne oporekamo, ker nismo bili tega (nikoli) vajeni in naš karakter je usmerjen v servilno ponižnost. Gre za karakter naroda, ki se pokloni vsakemu gospodarju (skoraj) brez upora in ugovora. Skoraj.

Zgodba pasjega napada me je zvlekla dlje … morda tja kamor nisem želel iti, toda je bil povod, da sem odprl tisto, kar dolgo časa gledam, premišljujem in mi povzroča občutek nelagodja. Kako malo je bilo potrebno … pasja zgodba. Želel bi brati in pisati o pomembni zgodbi velikega uspeha nekega malega naroda pod Alpami, ki pokaže, da je še vedno mogoče premagati Goljata. A te zgodbe (še) ni. Ostajamo s pasjo zgodbo, ki nam grozi, da se bo še dolgo časa vlekla.

Mislim, da je med nami prisotna klima družbenega nelagodja, ki trese temelje identitete našega naroda, saj nismo sposobni presekati z ideološkimi boji preteklosti, niti z notranjimi delitvami. Prišli bodo tujci in nas učili delati, kakor bodo oni hoteli. Verjetno bomo jezni … začeli bomo gristi drug drugega in tako postali podobni krdelu podivjanih psov. Pasja zgodba. Pač.

Pst!! Da ne bo škandala!!

Tukaj do neba smrdi po korupciji! Ko so isti psi mesarili S. Megliča, to ni bila tragedija, ampak samo neprijeten dogodek. Zdaj, ko je umrl bogataš, ugledna oseba z zvezami, šele zdaj je to tragedija …?!

Svetlana Makarovič

Mora niča

Nisem. A cuzam slinasto cigareto,
ko tapkam po zdrizastih
meglenih ulicah.


Nisem. A samovšečno češem
zadnje ostanke las

na plešasto čelo.


Nisem. A k prsim prižemam otroka,
lastno meso, ponovljeno
v planju žil.


Nisem: mislim pa, vem, da nisem!
Zaboga, reci, da me ni,
ti domišljavi goljuf Cartesius.

Marijan Tršar

Nokia in Apple - novo!

Začetek leta prinaša tudi nekaj tehnoloških novitet. Na tržišče prihajajo igrače za velike otroke. Preko video posnetkov, ki si jih lahko ogledate spodaj, vam predstavljam dve elektronski novosti, ki gotovo bosta prevzeli ljubitelje tovrstnih ... malenkosti.

Nokia predstavlja svoj smart phone X6:

Apple pa iPad tablet:

Evropska duša: kultura (II.)

Ne vem zakaj, toda tisti CD, ki sem ga predstavil v tej objavi, mi še kar ne da miru. Kakor sem že zapisal, je bilo poslušanje CD-ja stare glasbe povod za razmišljanje o kulturi, bogati dediščini in narodni identiteti. Nek geopolitični okvir te teme sem izrabil že v razmišljanju Med vzhodom in zahodom, tukaj pa se bom ustavil pri »lokalnem« kontekstu. Zdi se mi, da pozabljamo na pomembne kulturne trenutke v našem nacionalnem spominu.

Teorija ni težka zadeva … zato nekaj praktičnih idej. Po naših krajih deluje ogromno kulturnih društev, ki si prizadevajo za razvoj, ohranjanje in širjenje naše kulturne dediščine. Slednjo prepogosto enačimo le z opero ali visokimi dosežki mednarodno priznanih umetnikov in pozabimo, da lahko tudi vsak od nas doda svoj prispevek.

Prispevek je lahko aktivna udeležba v lokalni skupnosti, društvu, preko objave v glasilu ali regionalnem časopisu. Pomenljiv prispevek vidim tudi s strani starejših, ki lahko s svojimi spomini obudijo že izumrle običaje, imena krajev, šeg, navad ali praznikov.

Kultura Evrope ne gre samo preko velikih teatrov s kristalnimi lestenci, ampak tudi mimo naših rok in ust, prstov in drobnih dejanj. Majhna skupnost je lahko veliko bolj »agilna« kakor velika organizacija, zato je njen doprinos bolj pomenljiv in dragocen.

Naša društva, čeprav majhna in razdrobljena, so dober začetek, da lahko vsak začuti pomen kulture. V njih se nahajajo knjižnice, čitalnice ali klubski prostori, ki bi morali biti zibelke novih idej. Vsi člani so v društveni povezavi lahko oblikovalci družbe, ker so kulturna društva sestavni element civilne družbe. 

Nov portal združenja FISC

Drage obiskovalke in obiskovalci Male miselne tržnice, v teh dneh je italijanska katoliška agencija SIR objavila zanimivo novico o novem spletnem portalu, ki bo povezoval vse tednike in mesečnike, člane združenja FISC (besedilo je samo v italijanskem jeziku). 

Zakaj je to pomembno? Ker sta tudi slovenska NAŠ VESTNIK in NOVI GLAS člana tega združenja in predstavljata unicum na tem področju. Nov portal, kakor si lahko preberete v spodnjem besedilu, bo omogočal boljše iskanje in povezovanje tako novic, kakor tudi uredništev in novinarjev. Italijansko združenje FISC vsako leto ponuja bogate in inovativne vsebine preko tridnevnih študijskih srečanj, ki so na medijskem in komunikacijskem področju odlično dopolnilo k praktičnemu delu z mediji in v medijih. O tem sem že pisal tukaj.

Un portale che colleghi le edizioni on line della gran parte dei settimanali Fisc (la Federazione che raggruppa 186 testate cattoliche locali). “La realizzazione del sito sarà l’apporto concreto che i settimanali porteranno al convegno nazionale Cei, ‘Testimoni digitali. Volti e linguaggi nell’era crossmediale’, in programma a Roma dal 22 al 24 aprile 2010”. È quanto ha annunciato oggi don Giorgio Zucchelli, presidente della Fisc, durante la riunione del consiglio nazionale, alla quale ha partecipato anche don Ivan Maffeis, già segretario nazionale della Federazione e ora vicedirettore dell’Ufficio nazionale per le comunicazioni sociali della Cei. All’incontro odierno don Maffeis ha presentato proprio l’evento di aprile. Con il nuovo portale, spiega al SIR don Zucchelli, “la Fisc intende dimostrare la grande vitalità delle proprie testate e redazioni locali”. Il nuovo sito conterrà, tra l’altro, tutte le schede dei 186 settimanali con i link alle testate che sono già on line, avrà un archivio documentale, un “motore di ricerca globale” che permetterà di effettuare ricerche sui settimanali on line, una sezione riservata ai singoli giornali, in cui verranno inserite le comunicazioni, e una sezione riservata alla “Fisc servizi Srl” per le informazioni tecniche.

Ogni “navigatore”, afferma il presidente della Federazione, avrà “la possibilità di accedere alle testate diocesane, immergendosi nelle realtà dei singoli territori, dei mille campanili che fanno l’Italia”, oltre a “navigare in gran parte dello spazio virtuale della Chiesa cattolica. Si creerà una rete interattiva aperta sui singoli territori e sul mondo intero”. La Fisc, prosegue don Zucchelli, “in collaborazione con il Sir, da tempo opera per la preparazione culturale dei propri operatori al fine di creare in loro una viva coscienza missionaria ed ecclesiale perché diventino sempre più non solo ‘testimoni cartacei’, ma anche ‘testimoni digitali’”. Per questo, “i nostri settimanali, protagonisti efficaci del network della Chiesa italiana, si impegneranno a fondo per la riuscita del convegno Cei in programma ad aprile e per parteciparvi da protagonisti”. La Fisc, assicura il presidente, “intende continuare ad offrire la propria collaborazione agli altri attori del grande network cattolico del nostro Paese (Avvenire, Tv2000, inBlu e Sir) per promuovere, in modo sempre più efficace, un'opinione pubblica informata ai valori del Vangelo, obiettivo del progetto culturale della Chiesa italiana”.

(Vir: SIR,29 - I - 2010)