Sporočilo bolezni in staranja

Pobuda za to razmišljanje je bilo tradicionalno podaljšanje druženja ob kavi po nedeljski maši. Kapučino, kozarec vode in … razvije se pogovor s štirimi profesionalnimi zdravstvenimi delavkami, ki v pogovore o družinskih in službenih temah hitro vključijo tudi svoj poklic. Pogovarjajo se o pacientih, zdravnikih, delovnem okolju v bolnišnici in o zdravilih. Čeprav so bile zanimive in v razlagah preproste, so moje misli med njihovim govorom odplavale daleč stran. Niti ne tako daleč, saj sem razmišljal o tem, kaj pomeni zdravje in koliko skrbi mu namenjamo.

Neverjeten napredek medicine in farmacije je prinesel v naša življenja pravo ideologijo zdravja, moči in popolnosti teles. O tem, kako popolne so mladenke na reklamah se raje ne bom ustavljal. Morda ste opazili, da oglasi, naši medsebojni pogovori, vsakdanja dejanja in navade vedno bolj strmijo k ohranjanju zdravja in lepote. Seveda je zdravo telo pomembno in greh bi bil, če bi zanemarjali sovje dobro počutje, toda v današnji družbi je med zdravjem in oboževanjem popolnosti meja (že) zabrisana.

Ena od posledic je nekontrolirano nakupovanje hrane, ki nosi oznako »bio«. Druga pa je zapravljanje velikih vsot denarja za vitaminske dodatke, kreme, sirupe … Dogaja se, da raje kupimo tudi tisto česar ne potrebujemo, ker tako mislimo, da bomo bolj zdravi. V resnici pa spregledamo, da imamo ob sebi prave lekarne in enciklopedije znanja v naših starših in starih starših. Z bogatim znanjem o tem kaj nam škodi in kaj koristi, so lahko odličen naslov za prve nasvete.

Njihovi že preverjeni recepti in priporočila, ki so odraz ljudske modrosti, tradicije in »zdrave pameti« pomagajo: če že ne proti bolečinam, so gotovo dobro zdravilo za slabo voljo in trenutno depresijo.

Zdi se mi, da je postala vloga starejših v naši družbi podoba nečesa nepotrebnega in celo odvečnega. Zaradi gub ali invalidnosti ali sivih las jih odrivamo na rob družbe, ker pozabljamo, da je naš uspeh sad njihove požrtvovalnosti. Tako, osamljeni tiho čakajo, da jih kdo upošteva.

Naše telesno zdravje in zdravje duha naše družbe je (in bo) odvisno od tega, koliko časa in prostora bomo namenili ostarelim in ne koliko vitaminskih tablet bomo spravili vase. Kategorija bolniki in ostareli ostaja tema, ki se je težko lotimo, tako v družini kakor tudi v soseski ali med znanci, ker se pogosto zavedamo, da zanje storimo premalo. Morda s tem namenom vsako leto poteka svetovni dan bolnikov, ki ga obeležujemo 11. februarja.

Februar je pravzaprav čuden mesec: še vedno zimski a se že pokaže nekaj pomladi. In to je tudi sporočilo bolezni. Ko popusti sivina bolečine, se ponovno vrne življenje. Vsako življenje ki gre preko bolezen in nemoči, se preoblikuje in s tem postanemo drugačni. Spominjam se duhovnih vaj, ki sem jih kot srednješolec opravil v samostanu na Sveti Gori pri Gorici. Neko dopoldne sem se dlje časa ustavil v samostanski kapeli, ker je bilo pred mano mikavno in hkrati zapleteno sporočilo. Napis dvanajste postaje križevega pota se je glasil: »Veruj v smisel trpljenja«. Kot srednješolec nisem mogel razumeti tega stavka in še danes težko razumem, zakaj je trpljenje potrebno. Vem pa, da je vsaka preizkušnja lažja, ko si obudim v spominu to sporočilo.

Sporočilo dvanajste postaje križevega pota je namenjeno vsem ljudem, kajti smrt in trpljenje sta tisto, kar nas najbolj prizadeneta. Šele ko poiščemo smisel bolečine, ki nas je doletela in ko razumemo staranje kot zorenje, lahko sprejmemo medse tudi ostarele in bolne. Svetovni dan bolnikov ne sme ostati enkratna priložnost … je pa lahko enkratna priložnost, da nas na to spomni.

Naše življenje je zajeto v času, ki nam neizogibno prinaša staranje in bolezni, toda to je tudi doba zorenja in sprejemanja sporočila trpljenja. 

Objavljeno v februarski številki mesečnika Naš Vestnik.