Pepelnica in post

Pepelnica in post. Danes nimam drugih idej o čem pisati … o čem drugem si niti ne bi upal pisati. Nihče me ne sili, da se moram držati cerkvenega koledarja, ampak prazniki in priprave nanje dodajajo življenju drugačen ritem. Razbijejo monotonost, nas zbližujejo z najdražjimi in ponujajo možnost za počitek. Čeprav v tehnološki dobi zvenijo zastarelo in odvečno, se mi zdi, da preko duhovnih vsebin in prazničnih sporočil lahko dajo človeku pomiritev, ki je splet še ni – in nekaj časa ne bo – iznašel.

Uvod v čas priprave na veliko noč je pepelnica, ki se zelo kontrastno postavlja blišču in neizčrpnemu sporočilu velike noči. Niti malo podobna kakšnemu bogatemu in slavnostnemu portalu nam sporoča, da je krščanstvo ideja tihega dela za cilj, ki se izkaže glede na opravljeno delo. Malo pepela, skromen obred in zavest, da je vse minljivo. Ostalo je na nas.

Post. Preprosto in jasno: pot. 

Mnogokrat si predstavljamo (ker nam drugi to vsiljujejo) postno obdobje kot neko strogo in rigorozno obdobje sivine, žalosti, depresije in čemernosti. Vse ostaja na ravni stereotipnih podob, ki z masko zastarelosti strašijo naš vsakdan. Morda imamo Slovenci to hibo, da se radi oklepamo tistega (zmotnega) nauka, da vse kar je telesno in minljivo je nujno tudi slabo (= janzenizem). Seveda se takega posta (in posledično krščanstva) množično izogibamo. In tako je tudi prav, ker to ni pravi cilj posta niti krščanske vere. Medklic: post pravzaprav ni nikakršen cilj, ampak je pot.

Krščanstvo temelji na dogodku velikonočnega jutra, na Kristusovemu vstajenju od mrtvih, iz katerega izhaja celotna teologija in vse pomožne vede, ki so z njo povezane. Kako je lahko torej taka religija nosilka depresije, žalosti, zanikanj in strašnih podob?

Osebno mislim, da je fokus posta krst. Povezava med postom in krstom »pade« kar sama od sebe – sem mi zdi – ker post je klic k iskanju tistega, kar je v človeku lepega, plemenitega, veselega … Nedvomno v krstu lahko najdemo te in še mnoge druge lastnosti. Že dolga stoletja je krstna praksa otrok redni način podeljevanja tega zakramenta, toda zdi se mi, da je bilo krščevanje odraslih dejanje proste odločitve posameznikov, ki je odražala neko željo, zavest, pripravljenost in odgovornost kandidata.

Tako ima tudi smisel ena prvih krstnih katehez, ki je prisotna že v Pavlovem pismu Efežanom, saj poziva [krščene], da slečejo starega človeka in oblečejo novega t.j. prerojenega in prenovljenega. Jasno je, da taki kot smo se ne moremo ne preroditi niti prenoviti (lifting, botoks, kreme etc. ne štejejo), zato sporočilo cilja na notranjost. Iskanje lepega, dobrega, veselega človeka pomeni odlaganje šare in nepotrebnih stvari. V vsakemu od nas je to tisto, česar bi se rad znebil, popravil, naučil, izboljšal, dopolnil, spremenil … Dela torej ne manjka.

Sporočilo posta ni »žalujte!«, ampak je »spreobrni se in veruj evangeliju«. Evangelij = vesela novica? Da, torej post je iskanje veselja. Iskanje ki terja red in disciplino, da je lahko veselje veliko, novo, noro, osebno in z neko vsebino. Mislim, da je to je tudi sporočilo krsta: čeprav je človeško življenje podvrženo minljivosti, ima dovolj razlogov za veselje, ki so močnejši od argumentov depresije.