Objave
Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.
(Rim 10, 9)
Današnja nedelja prinaša odlično in jasno sporočilo odrešenja, ki je kakor koncentrat teologije velike noči. Da, že na začetku posta dobimo spodbudo, motivacijo in usmeritev, kaj nas čaka ob njegovem koncu. Mislim, da nam apostol Pavel sporoča kaj je pomen vere, ki ni v dolgih molitvah, ampak v aktivnem verovanju. Verovanje - če je pravo - se dogaja v našem srcu in na naših ustnicah in ne na trgih ali množičnih manifestacijah.
Ostajamo v duhovni optiki pepelnične srede, ko nas Jezus opominja, da je "skrivna" molitev tista, ki doseže pravi namen. Pravi namen je odnos do Očeta, ki vidi v našo notranjost; mimo vseh ustaljenih praks, formul, dogem ali strogih pravil. V srce.
1 komentar:
Kakšno pa je aktivno verovanje in kaj je to dolga molitev? Prav gotovo poznaš "Jezusovo molitev" - Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me. Nekateri to ponavljajo po cele dneve, ali je to dolga molitev? Ali pa brevir, če ga moliš tako kot treba, ga lahko moliš tudi dve uri, lahko pa ga zdrdraš v dvajsetih minutah.
Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu - tistim, katerim molitev bolje uspeva, da so zaprti v sobi, naj bodo zaprti v sobi, nekaterim pa molitev bolje uspeva, če jih je več. Različne so stopnje duhovnega razvoja.
V vsakem odnosu so pravila. V vsakem zakonu so neka določena pravila, dogme in formualcije, pa čeprav so lahko zelo kratke in preproste, so pa včasih ravno te najbolj grozne, za prekrškarje. Če ni nekih pravil, dogem in formul, potem tudi ne moreš vedeti, kdaj ga polomiš in kako. Če ni postave tudi usmiljenje nič ne pomaga. Ta tvoja izvaja je malo šepava.
Ustaljene navade - temu včasih pravimo tradicija in tradiciji smo prilepili zelo negativno nalepko, nečesa zaostalega, zastarelega, ne dinamičnega. Ustvari si red in red bo ustvaril tebe je nekdo nekoč nekaj podobnega rekel. Ustaljene navade so največji zaklad naše Cerkve, kajti to daje človeku občutek domačnosti. Ni ga človeka, ki ne bi imel nekega rituala, ustaljene navade, ali prakse, po kateri bi se ravnal. Če ukinemo ustaljene prakse, formule, dogme ali stroga pravila, dobimo ven anarhijo, vsak počne kar mu paše in kolikor mu paše. Če pogledamo malo ven iz našega omejenega zornega kota, bomo videli, da so ravno tiste župnije in redovne skupnosti, ki so nekoč "zategnile pas", danes najbolj živahne, najbolj zdrave in najbolj dejavne.
Človeška logika, ni enaka Božji logiki. Nas dogme, stroga pravila, formule lahko utesnjujejo, po drugi strani pa nas paradoksalno osvobajajo in poživljajo.
Objavite komentar