Evropska duša: kultura (II.)

Ne vem zakaj, toda tisti CD, ki sem ga predstavil v tej objavi, mi še kar ne da miru. Kakor sem že zapisal, je bilo poslušanje CD-ja stare glasbe povod za razmišljanje o kulturi, bogati dediščini in narodni identiteti. Nek geopolitični okvir te teme sem izrabil že v razmišljanju Med vzhodom in zahodom, tukaj pa se bom ustavil pri »lokalnem« kontekstu. Zdi se mi, da pozabljamo na pomembne kulturne trenutke v našem nacionalnem spominu.

Teorija ni težka zadeva … zato nekaj praktičnih idej. Po naših krajih deluje ogromno kulturnih društev, ki si prizadevajo za razvoj, ohranjanje in širjenje naše kulturne dediščine. Slednjo prepogosto enačimo le z opero ali visokimi dosežki mednarodno priznanih umetnikov in pozabimo, da lahko tudi vsak od nas doda svoj prispevek.

Prispevek je lahko aktivna udeležba v lokalni skupnosti, društvu, preko objave v glasilu ali regionalnem časopisu. Pomenljiv prispevek vidim tudi s strani starejših, ki lahko s svojimi spomini obudijo že izumrle običaje, imena krajev, šeg, navad ali praznikov.

Kultura Evrope ne gre samo preko velikih teatrov s kristalnimi lestenci, ampak tudi mimo naših rok in ust, prstov in drobnih dejanj. Majhna skupnost je lahko veliko bolj »agilna« kakor velika organizacija, zato je njen doprinos bolj pomenljiv in dragocen.

Naša društva, čeprav majhna in razdrobljena, so dober začetek, da lahko vsak začuti pomen kulture. V njih se nahajajo knjižnice, čitalnice ali klubski prostori, ki bi morali biti zibelke novih idej. Vsi člani so v društveni povezavi lahko oblikovalci družbe, ker so kulturna društva sestavni element civilne družbe.