torek, 6. januar 2009

Začnimo z modrostjo in silnim veseljem

Začetek leta sprva zaznamujejo praznovanja nato pa številna treznjenja. Vsak posameznika pa potiho ali naglas piše svoje sezname dobrih želja za novo leto, spremembe v svojem privatnem ali javnem življenju ... In kmalu opazimo, da vse dobre želje in načrti in spremembe se konec leta ne uresničijo čisto tako, kot smo si zamislili.

Zato se takega seznama nisem lotil - enostavno sem prešibek. Začetek leta in vsak dan v letu 2009 puščam upanju, da se bom modro in razumno odločal, s čim manj napakami in veliko dobre volje.

Razmišljam o temu ravno na dan, ko bi ga lahko razglasili za mednarodni dan modrosti. Danes so trije modri (ali trije kralji ali znanstveniki ali astronomi ali karkoli so že bili) prišli do jasli. Prinesli so nekaj protokolarnih daril - se spodobi - in hkrati prinesli modrost. Da ne bo pomote, čeprav je bil hlevček večinoma "živalsko" poseljen, mislim, da je ni manjkalo.

Njihovo modrost vidim v tem, da so učenjaki takega formata, modreci, za tisti čas intelektualci prvega ranga, vstopili v preprost hlev. Danes bi to bila gotovo skupina Nobelovih (ali drugačnih) nagrajencev, okoljevarstvenikov in nuklearnih fizikov. Vstopili so v hlev, zagledali otroka ... in se razveselili. Verjetno je bilo v njih prisotno čudenje ali negotovost, vendar znanstveniki so postali kakor otroci: razveselili so se drugega otroka.

Evangelij ki opisuje obisk treh modrih je tako bogat z glagoli, da lahko samo to preberemo in je dogodek že cel pred našimi očmi. Orodje ki je za to potrebno so otroške oči - videli bomo Otroka ... in se silno razveselili.


... so se silno razveselili ...

... Stopili so v hišo ...

... zagledali dete ...

... Padli so predenj ...

... ga počastili ...

... Odprli so svoje zaklade ...

... mu darovali ...


(Mt 2, 10-12)

1 komentar:

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Kdo bi to bil danes, je težko reči, dejstvo pa je, da je tedaj zvezdoslovstvo veljalo za znanost. Bili so vrhunski strokovnjaki in modreci v pravem smislu besede, saj niso bili golo razumarski, ampak, kot si ugotovil, tudi tenkočutni in tudi verni. Če bi bili takšne vrste intelektualci kot tisti potomci, ne le današnji, razsvetljenih razumarjev, bi se enostavno v svoji hladnosti ne mogli tako otroško razveseliti ob taki vzvišeni skrivnosti, pa so se. Vera potrebuje razum in razum potrebuje vero, drugače sta oba omejena.