Objave
Na stojnicah male miselne tržnice sem pustil nekaj več časa »staro robo«, ker sem oblikoval misli ob minulih dogodkih in pustil, da misli sežejo k spominom. Med brskanjem po internetu težko spregledam novice o vojnah, nasilju, napadih in oboroženih spopadih. Posebno moč imajo sveže novice povezane z ujetjem in prihodnjim sojenjem R. Karađića ter številni napadi v Iraku. Sprehod…
…sprehod po boleči in težki zgodovini, kateri človek noče prisluhniti. Zgodovina vojn, nasilja in oblastiželjnosti. O upravičenosti vojne se lahko vsak razpiše med komentarji vendar zagovarjam v prvi vrsti pogajalsko mizo. Tam se izkažejo pravi odtenki moči: potrpežljivost, spretnost, preudarnost, zaupanje, resnicoljubnost, osebna karizma, natančnost izražanja, spoštljivost in osebna umirjenost. Dober pogajalec vse to spretno obvlada in hkrati pripravi dobra izhodišča za odprt pogovor. Samo to lahko da najboljše rezultate za resnično trajen mir.
Misli mi bežijo k prvim stranem Svetega pisma. Prepovedan sadež. Ne gre toliko za otročje rabutanje sadja v gospodarjevem vrtu kolikor za princip človeške požrešnosti. Vse je bilo dano človeku na voljo razen ene same stvari. In ker ljudje ne cenimo tistega kar imamo dokler ne izgubimo, je sledila očitna in vsem dobro znana posledica. Prav v teh straneh je opisana človeška psihologija. Tako enostavna in tako težko razumljiva. Ljudje smo grabežljivi in čeprav imamo veliko, bi radi imeli še tisto česar nimamo in ne smemo imeti.
Zgodovina je dolga; dolgi so kronološki zapisi bolečin, solz in krvi v imenu svobode ali naroda ali napredka ali pravičnosti ali demokracije. Nenazadnje se ustavim za trenutek pri dogodkih dvajsetega stoletja, ki mu upravičeno pravimo krvavo stoletje. Človeštvo je bilo zaznamovano na poseben način. Zgodovina teče svoj tek preko narodov in preko posameznikov, ki te narode sestavljajo. Človek.
4 komentarji:
Morda bi veljalo spomniti še na kralja Davida in njegov greh... Sploh pa so dogodki v Iraku dovolj žalostni sami po sebi, pa kje drugje tudi. Napuh v teh vojnah pride očitno v ospredje. Imeti je treba nekaj na račun drugih, sredstva niso pomembna. Noben me ne bo prepričal, da so imeli Američani v interesu mir, ker ni tako. Vedno je v ozadju napuh, želja po prevladi in obvladovanju.
Aljoša, sem vesel, da si se spet oglasil.
Ne bom razpredal o vojnah, a mislim, da se dogajajo tudi za mizami. Tudi vse to lepo je lahko v službi vojne. In z mislimi nanjo.
In nimam pojma, kje se je našla ta zareza v človekovem srcu. Zareza med "moje" in "tvoje". (Ne, ne namigujem na komunizem kot ideal.) Ali pa se motim, morda bi ta zareza morala biti, samo s potnim listom in cariniki :)
Vsakič, ko vidim zlo, naj bo v kakršni koli obliki: od vojne, psihičnega nasilja, spolnih zlorab, pa do tečnih uradnic, ki zagovarjajo svoj prav in se ne premaknejo niti za ped in mislijo, da bolj ko bodo zadirčne in zoprne bolj bodo uspešne; se spomnim na (mislim da) rek sv. Avguština: "da je zlo nič drugega kot (po)u-manjkanje dobrega". In to se mi zdi edina razlaga zakaj je zlo na svetu. Pa naj bo to Adam in Eva, ali pa referentka na faksu. Par dobrih, prijaznih besed (ne sladkih) iz srca, pa se da takoj marsikaj urediti. Sam vem, da hitro vzkipim in koga pošljem tja, kamor ga ne bi smel, iskati tisto, česar nima; in hitro ugotovim da sem se vrnil na začetek. Če pa že takoj pristopiš prijazno, če človeka blagosloviš ko ga srečaš in ga ne pošlješ nekam ali pa ga spremeniš v neki kos, ki se ga da kupiti; lahko lažje prebrodiš marsikatero težavo.
Vse vojne, prepiri, vsakršno zlo, nastaja zaradi pomanjkanja komunikacije, pomanjkanja prijazne besede, pomanjkanja blagoslaljanja drugega.
Seveda je to teorija, ki je marsikdaj težja od prakse. Če srečaš nekega človeka, ki je zamorjen, tečen, tudi zloben, kako mu povrniti, podariti, povišati raven dobrega? Tega včasih res ne vem. Ali pa ko prideš na nek urad in bi te ženska na šalterju najraje zadavila, ker si si upal zmotiti njen raj z obrazci in nekaj vprašati - kako postopati?
Avguštinov rek je res dober, samo nisem pa še zasledil da bi pojasnil kako zlu povrniti dobro. Eden način je, da sam pri sebi rečeš uradnici: Bodi blagoslovljena ti in Tisti, ki te je ustvaril. Ali pa kako podobno. Vendar pa včasih tudi to ne zaleže. Kako povrniti dobro tistemu, ki je bil oropan, zlorabljen, psihično in fizično ranjen. To so vprašanja, na katere mislim da bi morali iskati odgovore, ne pa samo spremljati, kje se je zlo pojavilo in na kakšen način se bohoti. Ubogi je človek, ki povsod vidi samo zlo, ne pa na dobro, ki nas povsod obdaja.
Vprašanje zla je večni teološki vozel - in je prav, da to ostane. Če je teologija brez skrivnosti ni več teologija.
Avguštin ponudi dobro "alternativno pot" pri vprašanju zla s t.i. umanjkanjem dobrega vendar obstajajo še druge možnosti. Mislim, da je dejavnik človek pri temu bistvenega pomena in... ne smemo pozabiti ključ celote: svobodna volja! Svobodna volja, ki lahko povzroči, da je tvoje še bolj moje in moje še bolj moje.
Prav tako Avguštin pravi: ljubi in delaj kar hočeš. Prav tako je to odlično merilo do spoštovanja drugega in njegovih pravic. Zakaj ima nekdo interes? Težko vprašanje vendar bi rekel, da je svet lep, ker je okrogel! :)
Objavite komentar