Objave
V človeku – v nas – ostaja tista (pra)grabežljivost, ki nas zaznamuje in povzroči, da spregledamo preobilje v katerem živimo. Naenkrat začutimo neko (lažno) nujno potrebo, ki odmeva v nas s stavkom: »samo še tisto, ker…« in v resnici se drugo jutro zbudimo z občutkom praznine, ker začutimo veliko pomanjkanje in potrebo po novosti. Potreba, ki jo zadovolji novo rabutanje v gospodarjevem vrtu – vrt življenja – ki nam je bil tako skrbno pripravljen in podarjen.Nadaljujem z biblično optiko, saj odlično povzema in predela človeško obnašanje ter njegovo psihologijo. Izraelsko ljudstvo tekom svoje zgodovine vzame nase obnašanje prvega človeka in tako postane v svojih dejanjih nenehni Adam, ki težko umiri svoje požrešne apetite. Apetit po oblasti, zmagi, veličastnosti…
Ni samo izraelsko ljudstvo v središču tarče. Gre za način modela, drznem si razmišljati o arhetipu, ki je v človeku in se mu slednji težko upre. Vsakega zmagovalca v vojni običajno preplavi evforija, ki ga zaslepi. Nagrada je nepopisna in ni večje zlate lovorike kot slavno zapisano ime na straneh učbenikov zgodovine. Nagrada. Kot asociacija tej besedi mi prihaja iz spomina posrečen in odličen naslov prav tako odlične knjige prof. J. Krašovca: Nagrada, kazen in odpuščanje.
Knjiga se delno dotika tudi tega razmišljanja vendar v očeh odnosa med Bogom in ljudmi.
1 komentar:
Danes najraje izpuščajo besedno zvezo, ki tiči za vsem tem: izvirni greh. Žal je dejstvo, da si je za vse to zlo kriv človek sam, ne pa Bog. Rešitev je v priznanju naše nepopolnosti in dejstva, da smo grešniki. S tem priznamo, da je Bog med nami in pridemo do možnosti, da nam je naš greh odpuščen. O tem razmišljam v objavi z naslovom "Prilika o pšenici", če si še niste prebrali, vas vabim, da si.
Objavite komentar