torek, 12. avgust 2008

Zgodovina rabutanja - tretjič

Preko biblične optike si drznem tudi posebnega dotika. Tistega, ki zahteva mirno in trezno roko, jasen pogled in bistre misli... Poseg v zgodovino rabutanja, ki je še vedno krvava. Ki še vedno razdvaja in ločuje.

Pogled iz te male miselne tržnice seže v pisane ulice sorodnega bazarja. Bazar v Sarajevu. Mesto, kjer pogled trči na mošejske minarete, v katoliške zvonike in pravoslavne kupole. Tam, kjer se je ustavil moj spomin, ko sem kot otrok gledal iz varne dnevne sobe male Slovenije kako so goreli edini izvodi rokopisov Vzhodnega Inštituta in Narodna knjižnica in... kako so sirote jokale. Tedaj nisem razumel. Danes razumem.

Zaslepljen um enega človeka je povzročil škodo in intelektualno slepoto človeštvu. Mnoga edinstvena dela so bila za vedno izgubljena. Tisto, kar je bilo najlepše in najplemenitejše v človeku, je človeška roka spojila s papirjem in prepisovala s skrbjo za naslednje rodove. V trenutku besa in maščevanja pa je druga, bratska, roka to uničila: Kajn in Abel.

Misel na dragocene knjižne zbirke hitro beži k žrtvam. Tam, kjer je bilo najhuje... Srebrenica.

1 komentar:

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Le da za vse hudo na Balkanu, tudi v Sarajevu, ni kriv le en človek, ampak je krivcev več. Že res, da je nacionalizem tako Srbom kot Hrvatom omogočil preživetje, vendar pa so se v tisti vojni pokazale vse negativne plati poveličevanja svojega naroda na račun drugega, oz. drugih, če upoštevamo versko pripadnost bosanskih Srbov in Hrvatov. Kakor je rekel Janez Pavel II., noben vojaški konflikt nima smisla, četudi ima pred seboj dobre cilje, ker se sovraštvo le množi in ne manjša. V Bosni in Hercegovini pa narodnih državnih tvorb ne more biti.