Spolnost & evharistija - velika pustolovščina

Če bi se izognil občutljivemu in bolečemu poglavju spolnih zlorab mislim, da bi izpustil nekaj pomembnega in bi bilo razmišljanje o evharistiji in spolnosti pomanjkljivo. Veliko žalostnih škandalov o spolnih zlorabah mladoletnikov so duhovniki ali redovniki počeli, ker niso bili sposobni vzpostaviti zrelih odnosov s sebi enakimi. Tako so iskali odnose, v katerih so oni sami imeli oblast in nadzor. Hoteli so ostati neranljivi. Pater Radcliffe pravi, da "pri zadnji večerji Jezus vzame kruh in ga da svojim učencev ter reče: »To je moje telo, ki se daje za vas.« On izroča samega sebe. Namesto, da bi imel nadzor nad učenci, se jim izroči, da z njim naredijo, kar hočejo. In dobro vemo, kaj so storili. To je neskončna ranljivost prave ljubezni". 

Prava ljubezen je velika pustolovščina, ki predstavlja konfrontacijo s seboj in drugimi. In kako priti do prave ljubezni? O tem pa je najbolje, da navedem kar besede našega dominikanskega p. Radcliffea:

Moramo se naučiti odpreti oči in videti obraze tistih, ki so pred nami. Kako pogosto pa v resnici odpiramo oči, da bi videli obraze ljudi in jih videli take, kot so? Moramo se naučiti vedrosti in nehati z nemiri iz preteklosti in prihodnosti. Sedanji trenutek je tisti, v katerem se začenja večnost. Eckhart sprašuje: »Kaj je danes?« In drugi odgovori: »Večnost.« 

Pri zadnji večerji je Jezus zgrabil sedanji trenutek. Namesto da bi se vznemirjal zaradi tistega, kar je naredil Juda ali ker so se bližali vojaki, je živel sedanji trenutek. Vzel je kruh, ga razlomil in ponudil učencem rekoč: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Vsaka maša nas potopi v to večno sedanjost. V tistem trenutku smo lahko ob neki osebi, tihi in mirni v njeni prisotnosti. Zdaj je trenutek, v katerem lahko odprem oči in jo vidim. Zakaj sem tako zaseden, da tekam na vse konce in mislim na tisto, kar se bo zgodilo potem, ker tako bi se lahko zgodilo, da ne bi videl obraza, ki je pred mano, njegovo lepoto, njegove rane, njegovo veselje in njegove skrbi. Skratka, čistost pomeni odpreti oči! 

Končno, vsaka družba živi iz zgodb. Naša družba ima svoje tipične zgodbe. Ponavadi niso romantične. Fant spozna punco, se zaljubi in živita srečno za vedno. To je lepa zgodba, ki se pogosto zgodi. Če pa pomislimo, da je edina zgodba, ki je mogoča, potem imamo malo možnosti, da jo živimo. Našo domišljijo moramo hraniti s takimi zgodbami, ki govorijo o načinih življenja in ljubezni. Zato so tako pomembna življenja svetnikov. Pokazala so nam, da se lahko na veliko načinov junaško ljubi. Kot poročeni ali samski, kot redovniki ali laiki. Zelo me je ganil življenjepis Nelsona Mandele z naslovom The long road to freedom. To je človek, ki je vse svoje življenje dal za dosego pravičnosti in odpravo apartheida. To pa pomeni, da ni mogel živeti zakonsko življenje, saj je veliko let preživel v zaporu. 

Vsaka ljubezen, tako tista med poročenimi kot samskimi, mora biti osvobajajoča. Bog je vedno tisti, ki nas ljubi bolj od tistega, ki je ljubljen. To pomeni, da se moramo odpovedati temu, da bi ljudje postali preveč odvisni od nekoga in ne bi zavzeli osrednje vloge v njihovem življenju. Nekdo mora vedno iskati drugačne oblike podpore ljudem, druge stebre, da bi tako nehal biti (tako) pomemben. Vprašanje, ki si ga vsakdo mora postaviti je: »Ali moja ljubezen nekoga dela močnejšega, bolj svobodnega, ali pa ga dela slabotnejšega in bolj odvisnega od mene.?« 

Še zadnje razmišljanje in potem končam. Naučiti se ljubiti je težka naloga. Ne vemo, kaj nam prinaša in kam nas vodi. Naše življenje bo pretreseno zaradi nje. Zgodilo se bo, da se bomo poškodovali, ranili. Lažje bi bilo imeti kamnita srca kot pa mesena, toda potem bi bili mrtvi! Če pa smo mrtvi, ne moremo govoriti o Bogu življenja. Kako pa potem najti pogum in živeti pot, ki vodi v smrt in k vstajenju? 

Pri vsaki maši se spominjamo, da je Jezus prelil svojo kri v odpuščanje grehov. To ne pomeni, da je moral pomiriti nekega divjega Boga. Tudi ne pomeni samo to, da ko se zmotimo, gremo k spovedi in nam je odpuščeno. To pomeni veliko več. V vsaki naši bitki moramo postati osebe, ki ljubijo in so žive. Božja milost je z nami v trenutkih padcev in zmede, da nas ponovno postavi na noge. Na enak način kot je Bog na velikonočno nedeljo spremenil veliki petek v dan, ki prinaša blagoslov, tako smo tudi mi lahko prepričani, da bodo vsi naši poskusi, da bi ljubili, obrodili sadove. Zato se ne bojmo ničesar! Lahko se spustimo v to pustolovščino z zaupanjem in pogumom.