Objave
Ko sem danes poslušal Božjo besedo (posebno prvo berilo in evangelij), sem hitro razumel, da gre za fokusiranje na Božjo dobroto. Vzporednica med njima se ponuja kar sama, saj se cela serija motivov skoraj do potankosti ponavljata v Stari in v Novi zavezi.
Razumem, da je človekova potreba po preživetju deležna odločilne Božje pozornosti, kajti samo srečen človek lahko obrača oči od zemlje k nebu. In sreča v družini, vsakdanja hrana ali socialni položaj so pomembni dejavniki našega veselja. Lik vdove je postavljen na prvo mesto. Vdova v judovskem svetu je bila "izbrisana" oseba, kajti ni imela pravic, možnosti samostojnega preživetja in niti družbenega ugleda. Starozavezni Elija in Jezus ji povrneta vlogo dostojanstva, saj čudežno obudita sina.
Ravno v tem interpretativnem ključu bi morali iskati rešitve iz socialne in družbene krize, ki pretresa našo družbo. Gosto besedičenje, programski plani, projekti ... so dobrodošli pripomočki, vendar ne smejo postati končni cilj. Od lepih besed še nihče ni bil sit.
Dimenzija sociale in vsega tistega, kar imenujemo caritas, bi morala biti usmerjena v osnovne potrebe ljudi, v iskanje njihovega dostojanstva in gradnji zaupanja. Pri slednjem je delo dvosmerno: zaupati v družbo, da bo poskrbela za šibkejše in družbi povrniti zaupanje, da so odrinjeni lahko koristni. Da, koristni, ker samo tehtanje končnega dobička ne prinese socialnega razvoja, ampak samo kapital.
Obuditev od mrtvih je velik podvig. Čudež. Gre za protinaravno dejavnost, saj smrt in minevanje sta del narave. Toda Bog je gospodar narave, zato tudi tisto, kar se nam zdi nespametno ali nepotrebno, uredi tako, da dobi nov smisel. V izpostavljenem primeru vrne posamezniku svojo vlogo in pokaže družbi novo pot za naprej. Mislim, da bi morali subjekti civilne družbe poprijeti za konkretne oblike pomoči in pokazati vladam držav, da je vsak posameznik pomemben.
3 komentarji:
Komunizem?
Niti ne, ne gre za komunizem.
Odprava revščine je utopija, raj na zemlji je utopija in popolna enakost v družbi je prav tako utopija.
Govorim o tem, da bi se morala družba angažirati, da prepozna svoje šibke člane, jih okrepi in pomaga. Ne z namenom, da bi odpravila revščino, ampak z namenom, da jim povrne dostojanstvo.
Bolj kot o komunizmu si upam govoriti o skupnem dobrem, v kolikor je to mišljeno za celotno družbo. Napredek in razvoj vseh sta (vedno)pogojena s socialnim položajem posameznikom.
Večkrat sem že dejal, da sem prišel do ugotovitve, kako cilj kristjanov ni dobrodelnost kot taka, ampak mora biti dobrodelnost posledica nečesa drugega. V Božji besedi gre najprej za srečanje z Gospodom, iz tega pa sledi neko dobrodelno dejanje. Vdova v Sarepti je npr. dala Boga na prvo mesto in bila blagoslovljena, mi pa danes v težavah in nepravičnostih vedno mislimo, kako bomo vse rešili sami ali pa, da je rešitev v človeku in ljudeh, pa vemo, da smo ljudje grešni, krhki in nepopolni.
Popolnoma pravičen, zdrav ipd. pa ta svet, zaradi prej omenjene grešnosti, tako ali tako nikdar ne bo. Lahko pa se potrudimo, da je vsaj malo boljši tudi po naši zaslugi.
Objavite komentar