Spolnost & evharistija - Ljubiti je nevarno!

Dominikanec Radcliffe razmišljanje o spolnosti in evharistiji pelje v vode ljubezni.  Pričakovano. Odpreti se ljubezni je zelo nevarno, saj se zelo verjetno pri tem tudi ranimo. Zadnja večerja je zgodba tveganja ljubezni. Jezus je umrl prav zato, ker je ljubil. Nekdo ki obudi globoke in osupljive želje ali strasti, tvega uničenje svoje poklicanosti in dvojno življenje. Potrebuje milost, da se izogne nevarnosti, toda ne odpreti se ljubezni je še bolj nevarno, je smrtno nevarno.

V tem miselnem okvirju lahko uporabimo citat iz knjige C. S. Lewisa: "Ljubiti v vsakem primeru pomeni bit ranljivi. Ljubi bo povzročilo, da bo tvoje srce razbito in razdeljeno. Če ga želiš ohraniti nedotaknjenega, ga ne daj nobenemu, niti živali. Previdno ga obdaj s hobiji in majhnimi luksuzi, ogibaj se vsake ljubezenske vpletenosti, varno ga zapri v žaro ali krsto svoje sebičnosti. Toda v žari – varni, temačni, negibni, brez zraka – se bo spremenilo. Ne bo se razbilo, ampak postalo bo nezlomljivo in nepoboljšljivo. Alternativa tragediji, ali vsaj tveganju tragedije, je obsodba. Edini kraj, razen nebes, kjer bo lahko popolnoma rešeno vseh nevarnosti in motenj ljubezni, je pekel" (The Four Loves, London 1960, 11).

Ničesar ni potrebno dodati. Le to, da je bilo razmišljanje pred petdesetimi leti tako preroško, da še danes strmimo in se lahko zamislimo. Če bi hoteli iskati neko tretjo pot med varno spravljenim srcem in sposobnostjo ljubiti, bi se lahko zatekli v teleskopsko človekoljubje. Približati se skrivnosti ljubezni pomeni tudi ljubiti konkretne osebe, nekatere s prijateljstvom, druge z globoko ljubeznijo. Naučiti se moramo združiti ti dve ljubezni v naše življenje.

Splošno sprejet (in v Sloveniji tudi zelo uveljavljen) katoliški pogled na človeka se ustavlja pri površnem in nenehnem puritanstvu, ki pogosto se pokaže kot neka prisila, neko pomanjkanje človeškosti. In ravno tukaj je vstop v območje ljubezni. Razumeti moramo, da je človek sestavljen iz telesa, čustev, strasti, želja, talentov, strahov ...

Celostna integracija ljubezni pa vključuje tudi čistost, ki pomeni sprejeti načelo stvarnosti. Zato p. Radcliffe dalje pravi, da "čistost ni potlačenje želja. Želje in strasti vsebujejo globoke resnice o tem, kdo smo in kaj potrebujemo. Potlačitev nas dela duhovno mrtve in take, ki se bodo nekega dne samouničili. Naše želje moramo vzgajati, odpreti moramo oči za to, kar si zaželijo in jih osvoboditi malih užitkov".

Aktualnost razmišljanja o telesnosti in ljubezni ter Tomaževe teologije lahko povežemo v točko, ki se imenuje ratio. Da, danes tako opevani razum, ki se zdi, da ponuja odgovore na vsa vprašanja. Sveti Tomaž je napisal nekaj, kar se z lahkoto narobe razume. Rekel je, da je čistost "življenje po razumu" (STh II/II, q. 151, a. 1). Zveni zelo hladno in razumarsko, kot da je čisto življenje stvar miselnega napora. Toda za Tomaža ratio (razum) pomeni živeti v stvarnem svetu, "v skladju z resnico realnih stvari." To pomeni, da živim v stvarnosti tistega kar sem in kar so osebe, ki jih resnično ljubim. Strast in želja nas lahko pripeljejo v domišljavo življenje. Čistost nas potegne z oblakov in nam pokaže stvari take kot so. Skušnjava po zatekanju v nevarno domišljijo, da smo nebeška ali angelska bitja, ki nimajo nič skupnega s spolnostjo in telesno ljubeznijo, je vedno prisotna. To bi lahko imenovali čistost, vendar je, po Radcliffeovih besedah, "perverzija čistosti". 

Težko si je predstavljati bolj realistično slavje ljubezni od zadnje večerje. Nima nič romantičnega. Jezus pravi svojim učencem preprosto in svobodno, da je prišel konec, da so ga prevarali, da ga bo Peter zatajil, da bodo drugi pobegnili.To se ne dogaja v neki restavraciji ob prižganih svečkah, ampak prizor velikega četrtka je do skrajnosti pripeljan realizem. Evharistična ljubezen nam predoči kompleksnost ljubezni, njene uspehe, bolečino, trpljenje in končno zmago.