Objave
Današnja nedelja Svete Trojice predstavlja bolj kot ne uganko. Teološka uganka, ki podobno kot binkošti praznik (praznik Svetega Duha) povzroča nerodnost pri izražanju in pri razumevanju Boga.
V vsakdanjem življenju ni prostora za tako zapletene in nerazumljive stvari, kot je Sveta Trojica. Še za Boga zmanjka časa … Prepričan pa sem, da je ravno pomanjkljivo poznavanje (in razlaga) Svete Trojice eden največjih grehov sodobne teologije in Cerkve. Iz tukaj – troedinega Boga – bi morala živeti Cerkev, vsaka skupnost ali župnija in vsak vernik. Obiskovanje maše zaradi slikice ali pridobivanja točk pri župniku je neumnost.
Duhovno bogastvo krščanske teologije nedvomno izvira iz Svete Trojice, iz »programiranja« odnosov v luči vzorčnega odnosa, ki postavlja v svoje središče ljubezen. To je torej tisto, po čemer vsak človek hrepeni in danes dobiva v obliki potrošniške družbe. Skušnjava je velika: pokvarljive novosti v akciji v zameno za večno srečo.
Če je nedeljska pridiga dolga in polna žuganj, slabih moralističnih nasvetov in neživljenjskih primerov, potem je skepsa do Cerkve (in krščanske duhovnosti) upravičena. Kako vstopiti v pravo duhovnost Cerkve?
Krščanski Bog je, po uradni doktrini in definicij, troedini. To pomeni, da so tri Božje osebe združene v eni naravi. Združene, vendar ne pomešane … Zveni kot kaka formula, zato je bolj razumljivo, če napišem, da je krščanski Bog troosebni. Ne gre za politeizem, ali zmaja s tremi glavami, ampak za tri Božje osebe v enem Bogu. Da, ko skušamo spregovoriti o Sveti Trojici, opazimo, da bolj kot konceptualno izražanje zmoremo le revno jecljanje. Razlaga resnice – ali vsaj delnega opisa – o troedinem Bogu je najtrši oreh za vsakega teologa, profesorja, vernika … Pa vendar je ta zahteven nauk največ, kar moremo reči o krščanskem Bogu.
V krščanstvu ni prostora za avtoritarnega, oddaljenega, hladnega ali brezobličnega boga, ker naš Bog je odnos, je ljubezen. Še več, Bog je trojstvo oseb, ki ima v svojem najglobljem bistvu obstoja odnos. In najbolj plemenita dimenzija odnosa je vsekakor ljubezen.
O Sveti Trojici obstajajo cele knjižnice, zato se bom pri tem zapisu ustavil tukaj. Razumevanje te verski skrivnosti – kajti z znanstvenim pristopom lahko pridemo le do določene točke – terja nekaj več pozornosti in premisleka, ampak odpira vrata v nove dimenzije. Današnji praznik nam torej pomaga razumeti, da Bog deluje v svetu zaradi »odnosnosti« s človekom, ki je v Trojico povezana z ljubeznijo.
3 komentarji:
"Če je nedeljska pridiga dolga in polna žuganj, slabih moralističnih nasvetov in neživljenjskih primerov, potem je skepsa do Cerkve (in krščanske duhovnosti) upravičena"
se popolnoma strinjam s tabo. Že dolgo časa trdim, da smo za slabo publiciteto Cerkve, krivi kristjani sami. Pa ne samo duhovniki, VSI.
Če bi se zgledoval samo po vernikih ali pa po duhovnikih, bi prej pristopil k zvezi komunistov, kako da bi postal katoličan.
Kratek, a dober zapis. Ja, tam na ambonu pa žal prevečkrat nastane to, da bi radi izpadli pametni, popolni ipd.
Sem vesel, da si povedal nekaj bistvenega o sveti trojici, ker se ta ljubezenski odnos odslika marsikje v življenju.
@ Aleš: da smo katoličani največji protiargument naši veri, je trdil že Berdjajev na začetku 20. stoletja. In to smo tudi zato, ker ne poznamo "svoje snovi".
@ Andrej: Odnos ljubezni pri Sv. Trojici je ključ in bistvo. Kar pa je presenetljivo, ta odnos se "aplicira", če se smem tako izrazit, čisto povsod, zato sta človek in stvarstvo odsev Svete Trojice.
Objavite komentar