Rimljani v Izoli

Turistične destinacije v tujini so vedno bolj mikavne od domačih. Običajno zamahnemo z roko in si mislimo, da doma itak že vse poznamo. Pogosto ni tako. Po Münchnu sem se zamislil nad tem, da smo Slovenci slabi ponudniki turističnih zanimivosti, čeprav imamo kaj pokazati. Predlagam branje te novice na spletnem Mandraču - tedniku Izolanov.

Porabil bom nekaj besed o rimski vili, ki je nekoč stala v današnjem Simonovem zalivu v Izoli. Opisani objekt je eden pomembnejših rimskih ostankov na Jadranski obali. Poleg obsežne velikosti hrani v sebi prave umetniške bisere.  In zakaj o tem pišem? Ker je objekt javnosti bolj ali manj neznan, ker je turizem - kljub mogočnim besedam politikov - še vedno zapostavljen in zanemarjen in ker zapravljamo edinstvene turistične (in gospodarske) priložnosti.

Sedaj pa k vili. Arheologi so izmerili velikost vile, ki naj bi bila skoraj 3.000 kvadratnih metrov h katerim pa je treba dodati še gospodarske objekte ter pristanišče. Slednje naj bi veljajo za enega največjih v zahodnem delu Istre. Danes so ob močnejši oseki vidni deli valobrana,  ki je sicer skrit pod morsko gladino. Pomol je bil prezidan v plažo.

Najdbo/ostanke v Simonovem zalivu (San Simon) sta opisovala že znani izolski zgodovinar in  prvi kartograf Istre Pietro Coppo v 16. ter koprski škof Paolo Naldini v 18. stoletju. Arheologi "moderne dobe" so kljub plenitvam našli veliko amfor, keramičnih posod, krožnikov, steklene kozarce, sponke, novce, dele korintskega stebra, fragmente fresk, svinčen kipec boginje zmage ... Tla vile so bile tlakovana s črno-belim mozaikom, ki obsega nekaj sto kvadratnih metrov. In kaj naj bi počela taka stavba v tedanjem Haliaetumu?

Najlepša rimska vila severno od Brionov iz časov cesarja Avgusta bi lahko pripadala kakemu rimskemu senatorju, ki si je na tem kosu cesarstva uredil pregrešno razkošno podeželsko rezidenco.  Že omenjeno pristanišče-pomol (dolg 55 in širok nekaj več kot 5 metrov) je lahko sprejelo ladje do 25 metrov, natovorjene z lesom, soljo, oljem, vinom in drugimi dragocenostmi. Najverjetneje je pristanišče obratovalo čez celo leto in tako predstavljajo pomembno "logistično" točko v Istri.

Kaj pa danes? Danes je objekt porušen, delno so vidni le temelji vile z ostanki valobrana. Širši javnosti je kompleks neznan. V preteklosti so si razni šakali nagrebli "spominkov" in  najdbam ni nihče namenil večje pozornosti. 

Arheologom in turističnim operaterjem bi morali tako občina kot država nameniti kak evrski tisočak, da bi lahko dostojno uredili arheološki park, izdali kako brošuro, organizirali dnevne vodene oglede in kar je treba turistom ponuditi, da bi v zameno pustili svoje evre tudi v Izoli.

Seveda tako pomemben objekt bi moral biti znan širši javnosti, ob njem pa stati kaj bolj uglednega, kot zaraščeno grmovje, rjaste ograje in propadajoča plaža.

Dokler ne bomo znali sami dovolj ceniti lastne kulturne in zgodovinske dediščine, ne moremo tega zahtevati od tujcev.

Do kdaj še taka sramota in zanemarjanje lastne kulture?